Prevod

Nekoč sta živela revna zakonca; prebivala sta v borni koči daleč v gozdu in živela iz rok v usta, pa še to komajda. Imela sta tri sinove in najmlajši med njimi je bil Askeladden, saj ni počel drugega, kakor ležal ob ognjišču in brskal po pepelu.

Nekega dne je najstarejši sin rekel, da bi šel služit. Takoj sta mu dovolila in odpravil se je v svet. Hodil je in hodil ves dan, in ko se je nagnil večer, je prišel do kraljevega gradu. Kralj je stal zunaj na stopnicah in ga vprašal, kam je namenjen. »Oh, naokrog hodim in povprašujem po službi, oče!« je rekel fant. »Bi služil pri meni in pasel mojih sedem žrebet?« ga je vprašal kralj. »Če jih boš znal pasti ves dan in mi zvečer povedati, kaj jedo in pijejo, boš dobil kraljično in pol kraljestva; če pa tega ne boš znal, ti bom s hrbta odrezal tri krvave jermene.« Fantu se je zdelo to lahko delo; prepričan je bil, da mu bo kos.

Zjutraj, ko se je začelo daniti, je konjušnik izpustil sedem žrebet. Pognala so se v dir in fant za njimi; in lahko si mislite, kako so drvela čez hribe in doline, skozi grmovje in močvirje. Ko je fant že lep čas tako tekel, se je začel utrujati, in ko je vztrajal še nekaj časa, je imel vse paše že čez glavo. Prav tedaj je prišel do skalne razpoke; tam je sedela starka in predla na ročno vreteno. Ko je zagledala fanta, ki je tekel za žrebeti, da je kar lilo z njega, mu je zaklicala: »Pridi sem, pridi sem, moj lepi sinko, da ti poiščem uši!« Fant je z veseljem privolil; sedel je k starki v skalno razpoko in ji položil glavo v naročje, ona pa mu je ves dan obirala uši, medtem ko je ležal in lenaril. Ko se je nagnil večer, je hotel oditi. »Najbolje bo, da jo uberem kar naravnost domov,« je rekel, »saj mi nič ne pomaga, če se vrnem na kraljevi grad.« »Počakaj še malo, da se zmrači,« je rekla starka, »pa bodo kraljeva žrebeta spet prišla tod mimo; potem lahko stečeš z njimi nazaj.

Nihče ne bo vedel, da si ves dan ležal tukaj, namesto da bi pasel žrebeta.« Ko so prišla, je dala fantu steklenico vode in šop mahu; to naj pokaže kralju in mu pove, da je sedem žrebet to jedlo in pilo. »No, ali si jih ves dan zvesto in skrbno pasel?« je vprašal kralj, ko je fant zvečer stopil predenj. »Da, seveda sem jih,« je odvrnil fant. »Potem mi pa gotovo znaš povedati, kaj mojih sedem žrebet je in pije?« ga je vprašal kralj. Fant je pokazal posodo z vodo in šop mahu, ki ju je dobil od starke;

»Tukaj vidite njihovo jed in tukaj njihovo pijačo,« je rekel. Toda kralj je takoj sprevidel, kako jih je pasel, in tako se je razjezil, da je ukazal, naj ga pri priči naženejo domov, prej pa naj mu s hrbta odrežejo tri krvave jermene in mu rane posujejo s soljo. Ko se je fant vrnil domov, si lahko mislite, kako mu je bilo pri srcu; enkrat je šel iskat službo, je rekel, a nikoli več ne pojde.

Naslednji dan je drugi sin rekel, da bi šel v svet poskusit srečo. Starša sta mu branila in ga prosila, naj pogleda bratov hrbet, toda fant ni odnehal, vztrajal je pri svojem, dokler mu nista nazadnje le dovolila, in odpravil se je na pot. Ko je prehodil ves dan, je tudi on prišel do kraljevega gradu. Kralj je stal zunaj na stopnicah in ga vprašal, kam je namenjen. Ko je fant odgovoril, da hodi naokrog in povprašuje po službi, mu je kralj rekel, da lahko služi pri njem in pase njegovih sedem žrebet; pri tem mu je določil enako kazen in enako plačilo kakor njegovemu bratu. Fant je takoj privolil in stopil v kraljevo službo, saj je bil prepričan, da bo že znal paziti na žrebeta in kralju povedati, kaj jedo in pijejo.

Ob jutranjem svitu je konjušnik izpustil sedem žrebet; spet so se pognala čez hribe in doline in fant za njimi. A zgodilo se mu je prav kakor bratu. Ko je dolgo, dolgo tekal za žrebeti, tako da je bil ves prepoten in utrujen, je prišel mimo skalne razpoke, kjer je sedela starka in predla na ročno vreteno. Zaklicala mu je: »Pridi sem, pridi sem, moj lepi sinko, da ti poiščem uši!« Fantu je bilo to po volji; pustil je žrebeta, naj tečejo po svoje, in sedel k starki v skalno razpoko. Tako je malo sedel in malo ležal, lenaril pa je ves dan.

Ko so se žrebeta proti večeru vrnila, je tudi on dobil od starke šop mahu in steklenico vode, da bi ju pokazal kralju. Toda ko ga je kralj vprašal: »No, ali mi znaš povedati, kaj mojih sedem žrebet je in pije?« in je fant pomolil predenj šop mahu in posodo z vodo ter rekel: »Da, tukaj vidite njihovo jed in tukaj njihovo pijačo,« se je kralj spet razjezil in ukazal, naj fantu s hrbta odrežejo tri krvave jermene, mu rane posujejo s soljo in ga pri priči naženejo domov.

Ko se je fant vrnil domov, je tudi on povedal, kako se mu je godilo, in rekel, da je enkrat šel iskat službo, a nikoli več ne pojde.

Tretji dan se je hotel na pot odpraviti Askeladden; tudi sam bi rad poskusil pasti sedem žrebet, je rekel. Drugi so se mu smejali in se norčevali iz njega. »Če se je nama tako godilo, boš pa ti opravil z njimi, kajne? Res si videti pravi za to, ti, ki nisi nikoli počel drugega, kakor ležal v pepelu in brskal po njem,« sta rekla brata. »Vseeno bom šel,« je rekel Askeladden, »ker sem si tako vtepel v glavo.« In naj so se mu drugi še tako smejali in naj sta ga starša še tako prosila, nič ni pomagalo; Askeladden se je odpravil na pot. Ko je prehodil ves dan, je tudi on ob mraku prišel do kraljevega gradu. Kralj je stal zunaj na stopnicah in ga vprašal, kam je namenjen. »Naokrog hodim in povprašujem po službi,« je rekel Askepot. »Od kod pa si?« je vprašal kralj; tokrat je namreč hotel o človeku izvedeti kaj več, preden bi ga vzel v službo. Askeladden mu je povedal, od kod prihaja, in dodal, da je brat tistih dveh, ki sta pasla kraljevih sedem žrebet. Nato je vprašal, ali bi jih smel naslednji dan tudi on poskusiti pasti. »Fej te bodi!« je rekel kralj — razjezil se je že ob sami misli na onadva. »Če si brat tistih dveh, potem najbrž tudi ti nisi dosti prida;

takih sem imel že dovolj!« »No, ko sem pa že tukaj, bi menda lahko tudi jaz poskusil,« je rekel Askeladden. »O, pa daj, če že na vsak način hočeš imeti odrt hrbet, ti zaradi mene ni treba braniti!« je rekel kralj. »Jaz bi pa vendarle rajši imel kraljično,« je rekel Askeladden. — Zjutraj ob svitu je konjušnik spet izpustil sedem žrebet in pognala so se čez hribe in doline, skozi grmovje in močvirje, Askeladden pa za njimi. Ko je že lep čas tako tekel, je tudi on prišel do skalne razpoke;

tam je spet sedela stara ženica, predla na svoje ročno vreteno in zaklicala Askepotu: »Pridi sem, pridi sem, moj lepi sinko, da ti poiščem uši!« »Poljubi me v rit, poljubi me v rit!« je odvrnil Askepot ter skakal in tekel naprej, držeč se žrebeta za rep. Ko je bil že mimo skalne razpoke, je najmlajše žrebe reklo: »Sedi mi na hrbet, saj nas čaka še dolga pot.« In fant je storil tako.

Potem so potovali še dolgo, dolgo. »Ali zdaj kaj vidiš?« je vprašalo žrebe. »Ne!« je rekel Askeladden. Šli so še lep kos poti. »Ali zdaj kaj vidiš?« je vprašalo žrebe. »Oh, ne,« je odvrnil fant. Ko so nato prepotovali še dolgo, dolgo pot, je žrebe spet vprašalo: »Kaj pa zdaj, ali kaj vidiš?« »Da, zdaj se mi zdi, da se nekaj beli,« je rekel Askepot. »Videti je kakor velik, debel brezov štor.« »Da, tja noter moramo,« je reklo žrebe.

Ko so prišli do štora, ga je najstarejše žrebe odmaknilo vstran in tam, kjer je stal, so se pokazala vrata. Za njimi je bila majhna izba, v njej pa skoraj nič drugega kot majhno ognjišče in nekaj pručk; toda za vrati sta visela velik zarjavel meč in majhen vrč. »Ali znaš vihteti meč?« je vprašalo žrebe. Askeladden je poskusil, pa ni mogel; zato je moral napraviti požirek iz steklenice, najprej enega, nato še enega in potem še enega, in tedaj je lahko vihtel meč kakor za šalo. »Zdaj pa moraš vzeti meč s seboj,« je reklo žrebe. »Z njim nam moraš na svoj poročni dan vsem sedmim odsekati glave in spet bomo postali kraljeviči, kakor smo bili nekoč. Mi smo namreč bratje kraljične, ki jo boš dobil, ko boš kralju znal povedati, kaj jemo in pijemo; toda strašen trol nas je začaral v to podobo. Ko nam odsekaš glave, moraš skrbno paziti, da položiš vsako glavo k repu tistega telesa, na katerem je prej sedela; potem čarovnija ne bo imela več moči nad nami.« Askeladden je obljubil in odpotovali so naprej.

Ko so prepotovali dolgo, dolgo pot, je žrebe vprašalo: »Ali kaj vidiš?« »Ne,« je rekel Askeladden. Potovali so še lep čas. »Kaj pa zdaj?« je vprašalo žrebe. »Ali zdaj kaj vidiš?« »Oh, ne!« je rekel Askeladden. Potem so prepotovali še mnogo, mnogo milj čez hribe in doline. »Kaj pa zdaj?« je reklo žrebe. »Ali še vedno ničesar ne vidiš?« »Pač,« je rekel Askeladden, »zdaj vidim nekaj kakor progo, ki se daleč, daleč v daljavi modro svetlika.« »Da, to je reka,« je reklo žrebe. »Čeznjo moramo.« Čez reko je vodil dolg, imeniten most, in ko so prišli na drugo stran, so spet potovali dolgo, dolgo. Potem je žrebe znova vprašalo, ali Askeladden kaj vidi. Da, tokrat je daleč v daljavi videl nekaj temnega, podobnega cerkvenemu zvoniku. »Da, tja noter moramo,« je reklo žrebe.

Ko so žrebeta stopila na pokopališče, so se spet spremenila v ljudi in bila videti kakor kraljeviči, v tako razkošnih oblačilih, da se je kar svetilo od njih. Nato so šli v cerkev in prejeli kruh in vino od duhovnika, ki je stal pred oltarjem.

Tudi Askeladden je stopil noter; ko pa je duhovnik položil roke na kraljeviče in jim podelil blagoslov, so spet odšli iz cerkve, Askeladden pa z njimi; le da je vzel s seboj steklenico vina in hostijo. In brž ko je sedem kraljevičev stopilo na pokopališče, so se spet spremenili v žrebeta. Askeladden je sedel najmlajšemu na hrbet in vrnili so se po isti poti, po kateri so prišli, le še mnogo, mnogo hitreje. Najprej so šli čez most, nato mimo štora in potem mimo starke, ki je sedela v skalni razpoki in predla. Drveli so tako hitro, da Askeladden ni mogel razločiti, kaj je starka kričala za njim, a toliko je le slišal, da je vedel, kako strašansko je jezna.

Ko so se zvečer vrnili na kraljevi grad, je bilo že skoraj temno in sam kralj jih je čakal na dvorišču. »No, ali si jih ves dan zvesto in skrbno pasel?« je vprašal Askeladdna. »Potrudil sem se po svojih najboljših močeh,« je odgovoril Askeladden. »Potem mi pa gotovo znaš povedati, kaj mojih sedem žrebet je in pije?« je vprašal kralj. Askeladden je vzel hostijo in steklenico vina ter ju pokazal kralju. »Tukaj vidite njihovo jed in tukaj njihovo pijačo,« je rekel. »Da, zvesto in skrbno si jih pasel,« je rekel kralj, »in dobil boš kraljično in pol kraljestva.« Nato so začeli pripravljati svatbo in kralj je rekel, da mora biti tako razkošna in imenitna, da se bo o njej razvedelo in govorilo daleč naokrog. Ko pa so sedeli pri svatovski mizi, je ženin vstal in odšel v hlev, češ da je tam nekaj pozabil in mora po tisto. Ko je prišel v hlev, je storil, kakor so mu naročila žrebeta, in vsem sedmim odsekal glave, najprej najstarejšemu in nato drugim po vrsti od starejšega do mlajšega. Skrbno je pazil, da je vsako glavo položil k repu tistega žrebeta, ki mu je pripadala, in ko je to storil, so se drug za drugim spremenili nazaj v kraljeviče. Ko se je s sedmimi kraljeviči vrnil k svatovski mizi, je bil kralj tako vesel, da je Askeladdna kar poljubljal in trepljal; nevesta pa ga je imela še rajši kakor prej. »Pol kraljestva si že dobil,« je rekel kralj, »drugo polovico pa boš dobil po moji smrti; moji sinovi si bodo zdaj, ko so spet kraljeviči, že sami pridobili dežele in kraljestva.« Lahko si mislite, koliko veselja in zabave je bilo na tisti svatbi;

tudi jaz sem bil tam, a nihče ni imel časa, da bi se spomnil name. Dobil sem le kos kruha z maslom, položil sem ga na lončeno peč, pa se je kruh zažgal in maslo stopilo, meni pa ni ostala niti drobtinica.