Prevod

Nekoč je živel vdovec; imel je gospodinjo, ki ji je bilo ime Gidske, in ta bi ga bila rada dobila za moža, zato ga je kar naprej nadlegovala, naj se oženi z njo.

Naposled pa se je mož tega tako naveličal, da ni več vedel, kaj naj stori, da bi se je znebil. Bilo je med košnjo in žetvijo, ko je konoplja dozorela in jo je bilo treba poruvati. Gidske se je ves čas zdela sama sebi tako lepa, tako spretna in pridna, in je ruvala konopljo, dokler se ji ni od močnega vonja zvrtelo v glavi, da se je zvrnila na tla in obležala speča sredi konopljišča. Medtem ko je spala, je prišel mož s škarjami in ji odrezal krilo; potem jo je namazal najprej z lojem, nato pa še s sajami iz pipe, da je bila videti hujša od samega hudiča. Ko se je Gidske prebudila in zagledala, kako je grda, se še sama ni prepoznala. »Ali sem to res jaz?« je rekla Gidske. »Ne, jaz že ne morem biti, saj tako grda vendar nisem bila še nikoli; to mora biti sam hudič.« Da bi vendarle dognala, kako je s to rečjo, je šla k svojemu gospodarju, priprla vrata in vprašala:

»Je vaša Gidske danes doma, gospodar?« »Seveda, pri moji veri, moja Gidske je doma,« je rekel mož, saj se je je hotel znebiti. Potem pa jaz ne morem biti njegova Gidske, si je mislila in jo odkurila, on pa je bil ves vesel. Ko je prehodila kos poti, je prišla do velikega gozda; tam je srečala dva tatova. Tema se bom pridružila, si je mislila Gidske; če sem že hudič, bo zame ravno prav, da hodim s tatovi. Toda tatova nista mislila tako; ko sta zagledala Gidske, sta jo ucvrla, kolikor so ju nesle noge, saj sta mislila, da jima je sam zlodej za petami in ju hoče odnesti. A to jima ni dosti pomagalo, kajti Gidske je imela dolge noge in je bila urna, pa ju je dohitela, še preden sta se dobro zavedela.

»Če gresta krast, pojdem z vama in vama pomagam,« je rekla Gidske, »saj te kraje dobro poznam.« Ko sta tatova to slišala, sta presodila, da jima bo dobra tovarišica, in se je nista več bala.

Rekla sta, da nameravata ukrasti ovco, le da ne vesta, kje bi jo dobila. »Oh, to ni nič takega,« je rekla Gidske, »dolgo sem služila pri nekem kmetu tam v gozdu in njegovo ovčjo stajo bi našla tudi v najtrši temi.« Tatovoma je bilo to zelo po volji, in ko so prispeli tja, naj bi Gidske šla v stajo in jima podajala ovce ven, onadva pa bi jih prevzemala. Staja je stala tik ob steni hiše, kjer je spal gospodar, zato je Gidske stopila vanjo čisto tiho in previdno, ko pa je bila enkrat notri, je zakričala tatovoma:

»Hočeta ovna ali ovco? Tukaj jih je na izbiro dovolj!« »Pst! Pst! Vzemi samo kakšno dobro rejeno,« sta rekla tatova. »Da, ampak hočeta ovna ali ovco? Hočeta ovna ali ovco? Saj jih je tukaj na izbiro dovolj!« je kričala Gidske. »Pst, pst vendar!« sta rekla tatova. »Vzemi samo kakšno dobro rejeno, pa je vseeno, ali je oven ali ovca.« »Da, ampak hočeta ovna ali ovco? Hočeta ovna ali ovco? Tukaj jih je na izbiro dovolj!« je rekla Gidske in gonila svojo. »Pa že zapri gobec in vzemi kakšno dobro rejeno žival, naj bo oven ali ovca,« sta rekla tatova. Prav tedaj pa je iz hiše prišel gospodar, ki ga je zbudil ves ta hrup, in je v sami srajci hotel pogledati, kaj se godi. Tatova sta jo ucvrla, Gidske pa za njima, tako da je pri tem podrla gospodarja na tla. »Počakajta, fanta, počakajta!« je kričala. Gospodar, ki ni videl drugega kot tisto črno pošast, se je tako prestrašil, da si je komaj upal spet vstati, saj je mislil, da je bil v staji sam hudič. Vedel je le za eno rešitev: šel je v hišo, zbudil vse druge in začel brati iz svetih knjig ter moliti, kajti slišal je, da je mogoče hudiča pregnati z branjem.

Naslednji večer sta se tatova namenila ukrasti rejeno gos, Gidske pa naj bi jima pokazala pot. Ko so prišli do gosjega hleva, naj bi šla Gidske noter in jima podajala gosi ven, saj je tam vse dobro poznala, tatova pa bi jih prevzemala. »Hočeta gos ali gosaka? Tukaj jih je na izbiro dovolj!« je zakričala Gidske, ko je prišla v gosji hlev. »Pst! Pst! Vzemi samo kakšno dobro rejeno,« sta rekla tatova. »Da, ampak hočeta gos ali gosaka? Hočeta gos ali gosaka? Tukaj jih je na izbiro dovolj!« je kričala Gidske. »Pst! Pst! Vzemi samo kakšno dobro rejeno, pa je vseeno, ali je gos ali gosak, in potem že zapri gobec,« sta rekla. Medtem ko se je Gidske s tatovoma tako pogajala, je začela gagati ena od gosi, nato še druga, in že so se vse drle druga čez drugo. Gospodar je prihitel ven pogledat, kaj se godi, tatova sta zbežala, kolikor sta mogla, Gidske pa za njima, tako hitro, da jo je kmet imel za samega črnega hudiča; imela je namreč dolge noge, krilo pa je tudi ni več oviralo. »No, malo počakajta, fanta!« je kričala Gidske.

»Saj bi lahko dobila, kar bi hotela, naj bo gos ali gosak!« Toda njima se je zdelo, da nimata časa za ustavljanje, tam, od koder so zbežali, pa so stari in mladi začeli brati iz svetih knjig in moliti, saj so bili trdno prepričani, da jih je obiskal hudič.

Ko se je tretji dan prevesil v večer, so bili tatova in Gidske že tako lačni, da niso več vedeli, kam bi se dali; sklenili so torej, da pojdejo v kaščo nekega bogatega kmeta, ki je živel na robu gozda, in si ukradejo kaj hrane. Res so šli tja, toda tatova si nista upala noter, zato naj bi šla Gidske v kaščo na kolih in jima podajala hrano ven, onadva pa bi zunaj stala in jo prevzemala. Ko je Gidske prišla noter, je našla vsega na pretek: mesa, slanine, klobas in grahovega kruha. Tatova sta jo tišala in prosila, naj jima samo vrže kaj hrane ter se spomni, kako se je izteklo prejšnja dva večera. Toda Gidske je gonila svojo:

»Hočeta meso ali slanino ali klobase ali grahov kruh? Poglejta, kako lep grahov kruh!« je kričala, da je kar odmevalo. »Dobita lahko, kar hočeta, saj je tukaj vsega dovolj! Tukaj je vsega dovolj!« — Gospodarja na kmetiji je to pregovarjanje prebudilo in prišel je ven pogledat, kaj se godi. Tatova sta jo ucvrla, kolikor sta mogla. Že naslednji hip je pritekla tudi Gidske, vsa črna in ostudna, kakršna je bila.

»Malo počakajta, malo počakajta, fanta!« je kričala. »Dobita lahko, kar hočeta, saj je tukaj vsega dovolj!« Ko je gospodar zagledal tisto grdo pošast, je tudi sam pomislil, da se je hudič utrgal z verige, saj je že slišal, kaj se je zgodilo prejšnja večera; začel je brati iz svetih knjig in moliti, in tako so delali po vseh kmetijah daleč naokrog, saj so vedeli, da se da hudiča pregnati z branjem.

V soboto zvečer sta se tatova spet namenila ukrasti rejenega kozla, da bi imela kaj za nedeljsko kosilo, in zares bi jima prišel prav, saj sta že več dni stradala; toda Gidske nista hotela vzeti s seboj, češ da s svojim gobcem dela samo škodo.

Ko ju je Gidske v nedeljo zjutraj čakala, je postala strašno lačna; tudi sama že cele tri dni ni dobila kaj prida pod zob, zato je šla na njivo z repo, izpulila nekaj rep in jih pojedla. Ko je kmet, ki mu je pripadala njiva, tisto jutro vstal, ni imel miru in se mu je zdelo, da mora na vsak način iti pogledat svojo repo, čeprav je bila nedelja. Navlekel si je torej hlače in se spustil proti močvirju, ki je ležalo pod pobočjem z njivo.

Ko je prišel tja, je na njivi zagledal nekaj črnega, kar je hodilo naokrog ter pulilo in pulilo repo, in tudi njemu ni bilo treba dolgo, da je pomislil na hudiča. Pohitel je domov, kolikor je mogel, in povedal, da je med repo hudič.

Ko so to slišali, je na kmetiji zavladal velik preplah in presodili so, da bo najbolje poslati po župnika, da bi hudiča zvezal. »Ne, to pa ne gre,« je rekla gospodinja, »da bi danes hodili k župniku, saj je vendar nedelja zjutraj;

zdaj že ne bo prišel, saj tako zgodaj še ni pokonci, če pa že je, si ponavlja pridigo.« »Oh, obljubil mu bom lep kos rejene teletine za pečenko, pa bo že prišel,« je rekel gospodar. Odpravil se je v župnišče, a ko je prišel tja, župnik še ni vstal. Dekla je kmeta povabila v izbo, sama pa šla gor k župniku in mu povedala, da ga spodaj čaka ta in ta kmet, ki bi rad govoril z njim. Ko je župnik slišal, da je prišel tako pošten mož, je vstal in takoj prišel dol v copatah in s spalno čepico na glavi.

Kmet mu je povedal, po kaj je prišel, in dejal, da se po njegovi repni njivi potika hudič; če bi šel župnik z njim in ga zvezal, mu bo poslal lep kos rejene teletine za pečenko.

Župnik ni imel nič proti in je poklical hlapca ter mu naročil, naj osedla konja, medtem ko se sam obleče. »Ne, gospod župnik, tako pa ne bo šlo,« je rekel kmet, »saj hudič najbrž ne bo dolgo čakal in kdo ve, kje ga bomo spet našli, ko je enkrat na prostosti. Kar takoj boste morali z menoj.« Župnik je šel z njim tak, kakršen je bil, s spalno čepico in v copatah; ko pa sta prišla do močvirja, je bilo tako mehko, da ga v copatah ni mogel prečkati. Kmet si ga je naložil na hrbet, da bi ga prenesel čez. Previdno je stopal z ene trdne zaplate na drugo; ko sta prišla do srede, ju je zagledala Gidske in pomislila, da se vračata tatova s kozlom. »Je rejen, je rejen, je rejen?« je zakričala, da je odmevalo po gozdu. »Hudič vedi, ali je rejen ali suh,« je rekel kmet, ko je to zaslišal, »če pa že hočeš vedeti, pridi in ga sam potipaj,« je rekel, potem pa se je tako prestrašil, da je župnika vrgel naravnost v močvirsko blato in jo ucvrl; in če se župnik še ni pobral iz njega, najbrž še danes leži tam.