Prevod

_Sapia se s svojo bistroumnostjo med očetovo odsotnostjo ohrani častno kljub slabemu zgledu svojih sester. Ponagaja svojemu zaljubljencu in se, ko zasluti nevarnost, ki ji grozi, izogne nesreči; nazadnje jo kraljevič vzame za ženo._ _Ob žalostni usodi teh ubogih zaljubljencev je zbledelo vse veselje, ki so ga zbudile prejšnje zgodbe, in nekaj časa je vladala takšna potrtost, kakor da bi se komu rodila hči. Ko je kralj to opazil, je naročil Tolli, naj pove kaj veselega, da bi ublažila žalost zaradi Renzine in Ceciove smrti. Ta je ubogala njegov ukaz in začela pripovedovati takole._ Zdrava človekova presoja je svetla luč v noči tegob tega sveta: z njo lahko brez nevarnosti preskakujemo jarke in brez strahu prehodimo težavne poti. Zato je veliko bolje imeti pamet kakor denar, saj denar pride in gre, pamet pa ti je na voljo ob vsaki potrebi. O tem se boste lahko dodobra prepričali ob zgodbi Sapie Liccarde, ki jo je zanesljiva zvezda njene razsodnosti popeljala iz globokega zaliva v varen pristan.

Nekoč je živel bogat trgovec po imenu Marcone, ki je imel tri lepe hčere: Bello, Cenzollo in Sapio Liccardo. Ker je moral odpotovati po trgovskih opravkih in je vedel, da sta starejši hčeri pravi gospodični, ki radi postopata pri oknih, je vsa okna zabil z žeblji. Vsaki je pustil prstan s kamni, ki so se prekrili z madeži, če je tista, ki ga je nosila na prstu, zagrešila kaj nečastnega, nato pa odšel. Toda komaj se je oddaljil od Ville-aperte, kakor se je imenoval tisti kraj, sta že začeli odpirati okna in kukati skozi okenca, čeprav se je najmlajša, Sapia Liccarda, na vse pretege upirala in vpila, da njihova hiša ni ne Ceuze ne Duchesca ne prenočišče pri Cetrangolu ne Pisciaturo, da bi se smeli tako spogledovati in koketirati s sosedi. Nasproti njihove hiše je stala kraljeva palača, v kateri so živeli trije kraljevi sinovi, Ceccariello, Grazullo in Tore. Ko so zagledali te čedne mladenke, so se začeli z njimi spogledovati. Od pomenljivih pogledov so prešli k pozdravom, od pozdravov k besedam, od besed k obljubam in od obljub k dejanjem. Tako so nekega večera, ko se sonce, da se ne bi kosalo z nočjo, umakne z vsem svojim imetjem, vsi trije splezali v hišo teh sester. Starejša brata sta se hitro domenila s starejšima sestrama, ko pa je Tore hotel prijeti Sapio Liccardo, mu je kakor jegulja zdrsnila iz rok v drugo sobo in tako trdno zagradila vrata, da je ni bilo mogoče pripraviti, da bi jih odprla. Ubogi mladenič je tako lahko le štel grižljaje svojih bratov: medtem ko sta onadva polnila vreče pri mlinu, je on držal mulo. Ko pa je prišlo jutro in so ptice, trobentačice zarje, zatrobile klic na konje, da bi ure dneva zajahale, sta brata odšla vsa vesela užitkov, ki sta jih bila deležna, tretji pa potrt zaradi slabo preživete noči. Sestri sta takoj zanosili, a nosečnost jima je prinesla le tegobe, saj jima je Sapia Liccarda toliko pridigala, da nista njuna trebuha iz dneva v dan tako hitro naraščala, kakor je ona iz ure v uro izbruhnila. Vselej je sklenila, da jima bo ta bobnasti trebuh prinesel vojno in pogubo in da bosta, ko se oče vrne s poti, že videli, kako plešejo ovce. Medtem pa je Torejeva želja vse bolj rasla, deloma zaradi lepote Sapie Liccarde, deloma pa zato, ker se je čutil osramočenega in ponižanega. Zato se je s starejšima sestrama domenil, da jo bodo ujeli v past, ko bo to najmanj pričakovala, in jo pripravili do tega, da ga bo prišla obiskat v njegovo lastno hišo.

Nekega dne sta torej poklicali Sapio in ji rekli: »Ljuba sestra, kar je storjeno, je storjeno. Če bi bilo treba nasvete plačevati, bi bili bodisi dražji bodisi bolj cenjeni. Če bi te bili pametno poslušali, ne bi bili omadeževali časti te hiše in si odebelili trebuha, kakor sama vidiš. Toda kaj se da zdaj še storiti? Nož je prodrl do ročaja, stvari so šle predaleč, gos ima že kljun. Vendar si ne moreva misliti, da je tvoja jeza tolikšna, da bi naju hotela spraviti s tega sveta. Če se že ne usmiliš naju, se boš vsaj zaradi teh otročičev, ki jih nosiva pod srcem, ganila nad najino nesrečo.« »Nebo ve,« je odgovorila Sapia Liccarda, »kako mi srce joka zaradi vajine napake, ko pomislim na sramoto, ki vaju že zdaj teži, in na nesrečo, ki vaju čaka, ko se oče vrne in v svoji hiši odkrije to nečastnost. Dala bi prst na roki, ko bi se to ne bilo zgodilo. A ker vaju je zlodej že zaslepil, povejta, kaj lahko storim, samo da ostane moja čast nedotaknjena. Kajti kri ne more postati mleko in navsezadnje me vendarle veže sorodstvo, vajina nesreča pa mi vzbuja toliko sočutja, da bi za rešitev te zadeve zastavila celo življenje.« Ko je Sapia nehala govoriti, sta sestri odgovorili: »Nobenega drugega dokaza tvoje ljubezni ne želiva kakor to, da nama priskrbiš malo kruha, kakršnega jé kralj. Tako silna želja naju je obšla po njem, da se utegne, če ji ne ustreževa, otročičema na konici nosu narediti znamenje v obliki hlebčka. Če imaš torej krščansko srce, nama jutri še pred svitom stori to uslugo. Spustili te bova skozi tisto okno, skozi katero so splezali kraljevi sinovi, in te oblekli v beračico, da te nihče ne bo prepoznal.« Sapia Liccarda se je iz usmiljenja do ubogih otročičev oblekla v same cunje in si okoli vratu obesila greben za česanje lanu. Ko je sonce dvignilo svetle trofeje zmage nad nočjo, je šla v kraljevo palačo prosit za košček kruha. Dobila je miloščino in že hotela oditi, ko jo je Tore, ki je po njihovem dogovoru prežal nanjo, takoj prepoznal. Toda ko jo je skušal zgrabiti, mu je v hipu obrnila hrbet, tako da je z roko udaril po grebenu in se pošteno razmesaril; še nekaj dni ni mogel uporabljati roke.

Sestri sta dobili kruh, ubogemu Toreju pa se je lakota le še povečala, zato so spet staknili glave. Čez dva dni sta nosečnici znova začeli nadlegovati Sapio, češ da se jima je zahotelo dveh hrušk s kraljevega vrta. Uboga sestra je oblekla drugo obleko in šla na kraljevi vrt, kjer je našla kralja. Ta je beračico nemudoma opazil in ko je slišal, da prosi za hruške, je hotel sam splezati na drevo. Sapii je vrgel v naročje nekaj hrušk, ko pa je nameraval splezati dol in jo zgrabiti, mu je odmaknila lestev ter ga pustila čepeti med vejami in kričati kavkam. Če ne bi po naključju prišel vrtnar po dve solatni glavi, ki sta že šli v cvet, in mu pomagal dol, bi bil tam obtičal vso noč. Zaradi tega se je od jeze grizel v roke in grozil s hudim maščevanjem;

Ko sta nato, kakor je hotelo nebo, sestri rodili dva čedna, zalita otročiča, sta rekli Sapii: »Ljuba naša deklica, če se ne odločiš, da nama boš pomagala, sva docela pogubljeni. Naš oče se bo kmalu vrnil, in ko bo v hiši našel to nesrečo, bo uho še največji kos, ki bo ostal od naju. Zato pojdi dol, midve pa ti bova otročiča spustili v košari, da ju odneseš njunima očetoma, naj sama skrbita zanju.« Sapia Liccarda, ki je bila sama ljubezen, je sicer težko prenašala, da mora zaradi neumnosti svojih sester nositi takšno breme, vendar se je nazadnje pustila pregovoriti. Šla je dol, prevzela otročiča, ki sta ji ju spustili, in ju odnesla v sobi njunih očetov. Ker očetov ni našla, je položila po enega na vsako posteljo, saj se je prej spretno pozanimala, katera pripada komu. Potem je stopila še v Torejevo sobo, položila na njegovo posteljo velik kamen in se vrnila domov. Ko sta princa prišla v svoji sobi in našla ljubka otročiča, ki sta imela na prsih prišita listka z imenoma svojih očetov, sta bila presrečna. Tore pa je šel ves zagrenjen spat, ker niti tega ni bil vreden, da bi imel potomca, in ko se je vrgel na posteljo, je z glavo tako močno udaril ob kamen, da mu je zrasla velika buška. Medtem se je trgovec vrnil s poti. Pregledal je prstane svojih hčera, in ko je videl, da sta prstana starejših dveh vsa lisasta, je pobesnel. Že je hotel poseči po železju ter jih vse z mučenjem in pretepanjem prisiliti, da bi priznale, kaj se je zgodilo, ko so kraljevi sinovi prišli prosit za roke njegovih hčera. Trgovec ni vedel, kaj ga je doletelo, in je mislil, da se norčujejo iz njega. Nazadnje pa je izvedel, kaj se je zgodilo med njimi in da sta se rodila otročiča; tedaj se je imel za srečnega zaradi tako ugodnega zasuka usode in sklenili so, da bodo poroke že tisti večer. Sapio pa je stiskalo v želodcu, saj se je dobro zavedala vseh muk, ki jih je povzročila Toreju. Čeprav je slišala, kako vztrajno prosi za njeno roko, je vendarle pomislila, da ni vsaka zel meta in da ni plašča brez dlak. Zato je nemudoma naredila lepo lutko iz sladkorne mase, jo položila v veliko košaro in prekrila z nekaj oblačili. Zvečer, ko so plesali in se veselili, se je izgovorila, da jo je nenadoma stisnilo pri srcu, in šla prva v posteljo. Pod pretvezo, da bi se rada preoblekla, si je dala prinesti košaro, nato pa lutko položila med rjuhe, sama pa se skrila za posteljno zaveso in čakala, kako se bo zadeva razpletla. Ko je prišla ura, da se mladoporočenci odpravijo spat, je Tore stopil k svoji postelji in v prepričanju, da v njej leži Sapia, rekel: »Zdaj mi boš plačala, pasja psica, za vse neprijetnosti, ki si mi jih povzročila;

zdaj boš videla, kaj pomeni, če se čriček kosa s slonom! Zdaj boš z enim udarcem plačala za vse in dobro te bom spomnil na greben za lan, na lestev, ki si jo odmaknila od drevesa, in na vse druge žaljivosti, ki si mi jih prizadejala!« Ob teh besedah je izvlekel bodalo in jo prebodel od ene strani do druge. A še ni bil zadovoljen, zato je dodal: »Zdaj ti bom še kri izpil!« Izvlekel je bodalo iz lutkinih prsi in ga obliznil; tedaj je okusil sladkobo in zaznal tako močan vonj po mošusu, da je napolnil ves prostor. Takoj se je pokesal, da je razmesaril tako sladko in dišečo mladenko, ter začel objokovati svojo besnost z besedami, ki bi omehčale celo kamenje. Svoje srce je imenoval žolč, bodalo pa strup, ker sta mogla raniti nekaj tako sladkega in milega. Po dolgem žalovanju je dvignil roko z istim bodalom, da bi se zabodel, toda Sapia je hitro planila iz skrivališča, ga prijela za roko in rekla: »Ustavi se, Tore, spusti roko! Tu je del tiste, ki jo objokuješ; tu sem, zdrava in živa, da bi tudi tebe videla živega in krepkega. Ne imej me za trmasto svojeglavko, če sem te mučila in ti prizadejala kako neprijetnost: hotela sem le preizkusiti in preveriti tvojo stanovitnost in zvestobo.« Povedala mu je, da si je zadnjo ukano izmislila zato, da bi se obvarovala besa užaljenega srca, in ga prosila odpuščanja za vse, kar se je zgodilo. Ženin jo je z veliko ljubeznijo objel in jo položil k sebi. Pobotala sta se, in ker mu je bil po tolikih tegobah užitek še slajši, je ženino zadržanost cenil veliko bolj kakor voljnost svojih svakinj. Kajti kakor je rekel pesnik: _Ne gola Citereja,_ _ne Cintija, vsa zavita,_ _srednja pot je bila vselej najbolj cenjena._