Prevod

_Oče trikrat pošlje Nardiella trgovat, vsakokrat s sto dukati, on pa namesto blaga kupi najprej miš, nato hrošča in nazadnje črička. Oče ga zaradi tega nažene od doma; s pomočjo svojih živalic ozdravi kraljevo hčer in po raznih prigodah postane njen mož._ _Princ in sužnja sta zelo hvalila razsodnost Sapie Liccarde, še bolj pa sta hvalila Tollo, ki je znala zgodbo tako imenitno povedati, da se je vsakomur zdelo, kakor da je sam navzoč. Ker je bila po vrsti na seznamu zdaj na potezi Popa, se je tudi ona izkazala kot pravi Orlando in začela takole._ Sreča je svojeglava ženska in se izogiba modrijanov, ker ti več stavijo na obračanje knjižnih listov kakor na vrtenje njenega kolesa. Zato se rada druži z nevedneži in ničvredneži ter ji ni prav nič mar, če je deležna le časti preprostega ljudstva, ko svoje dobrote deli tepcem, kakor boste slišali v zgodbi, ki sledi.

Nekoč je na Vommaru živel zelo, zelo bogat kmet po imenu Miccone, ki je imel sina Nardiella. Ta je bil najbolj nesrečen lenuh in potepuh, kar jih je kdaj premogla bratovščina butcev, tako da je bil ubogi oče zaradi njega ves zagrenjen in obupan. Ni vedel ne kako ne s čim bi ga pripravil do tega, da bi se lotil česa pametnega in se držal prave poti. Kadar je s svojimi malopridnimi pajdaši hodil žret v krčmo, so ga vlekli za nos; kadar se je družil s slabimi ženskami, je dobil najslabše meso in ga plačal po najvišji ceni; kadar je igral v igralnicah, so ga obkolili, oskubili in mu pobrali vse do zadnjega novčiča. Tako je zdaj s tem, zdaj z onim zapravil že polovico očetovega premoženja. Miccone je zato nenehno zganjal preplah kakor na gradu, kričal, grozil in govoril: »Kaj misliš početi, razsipnež? Ali ne vidiš, da gre moje premoženje že po vodi? Pusti, pusti te preklete oštarije, ki se začnejo s sovražnim vzklikom in končajo z nesrečo! Pusti jih, saj so glavobol za možgane, vodenica za grlo in driska za mošnjo! Pusti, pusti to izobčeno kockanje, ki postavlja na kocko življenje in razjeda premoženje, odganja veselje in zapravlja denar, pri katerem te kocke spravijo na ničlo in stave ogulijo do kosti! Pusti, pusti vlačuganje s temi sprijenimi babami, hčerami grdega greha, pri katerih razlivaš in razsipaš, za eno luknjo zapravljaš cele črede prašičev, zaradi uvelega mesa hiraš, dokler ti kosti ne štrlijo iz kože! To niso vlačuge, temveč razburkano traško morje, kjer te zajamejo Turki! Ogni se skušnjavi, pa se boš otresel pregrehe; odstrani vzrok, je rekel modrec, pa odstraniš tudi posledico. Zato ti dajem teh sto dukatov. Pojdi na sejem v Salierno in kupi čim več juncev; čez tri ali štiri leta bomo imeli lepo število volov. Ko bomo imeli vole, bomo začeli obdelovati njive; ko bomo obdelovali njive, se bomo lotili trgovine z žitom, in če nas doleti poštena lakota, bomo zlatnike merili kar z merniki.

Če pa ne bo drugega, ti kupim plemiški naslov na posestvu kakega prijatelja in boš tudi ti plemič, kakor toliko drugih. Zato se potrudi, sin moj, saj vsaka glavica zraste, kdor pa ne začne, tudi nadaljevati ne more.« »Le prepusti meni,« je odvrnil Nardiello, »zdaj bom že znal poskrbeti zase, saj sem si vse premislil po vseh pravilih.« »Tako te hočem slišati,« je odgovoril oče.

Izročil mu je denar in Nardiello se je odpravil proti sejmu. Toda komaj je prišel do voda Sarna, tiste lepe reke, po kateri je dobila ime starodavna rodbina Sarnelli, je v lepem brestovem gozdičku ob skali, ki se je zaradi neprenehnega škropljenja s hladno vodo odela v bršljanovo listje, zagledal vilo, ki se je zabavala s hroščem. Ta je tako imenitno igral na malo kitaro, da bi vsak Španec, ki bi ga slišal, rekel, da je to nekaj nadvse sijajnega in veličastnega. Nardiello se je ustavil in kakor začaran poslušal, nato pa rekel, da bi dal celo premoženje, če bi lahko imel tako nadarjeno žival. Vila mu je odgovorila, da mu jo bo dala, če ji plača sto dukatov. »Nikoli nisi mogla izbrati primernejšega trenutka,« je odvrnil Nardiello, »saj jih imam že pripravljene.« S temi besedami ji je vrgel v naročje sto dukatov, spravil hrošča v škatlico za marcipan in stekel k očetu, tako vesel, da mu je radost kipela iz vsake koščice. »Zdaj boste pa videli, gospod oče, ali sem bistroumen človek in znam poskrbeti zase! Ne da bi se moral truditi vse do sejma, sem že na pol poti našel svojo srečo in za sto dukatov dobil ta dragulj!« Ko je oče slišal te besede in videl škatlico, je bil prepričan, da je kupil kak diamantni obesek. Ko pa je škatlico odprl in zagledal hrošča, sta ga sramota, da so sina tako opeharili, in bolečina zaradi izgubljenega denarja napihnili kakor dva mehova, da je bil podoben krastači. Nardiello mu je hotel pojasniti hroščeve odlike, vendar mu nikakor ni uspelo izustiti niti besede, kajti oče je nenehno kričal: »Tiho! Utihni! Zapri usta! Zaveži gobec! Niti pisniti si ne drzni, mulja pasma, konjska pamet, oslovska glava! Pri priči odnesi tega hrošča nazaj tistemu, ki ti ga je prodal! Tu imaš še sto dukatov; za vse kupi junce in se nemudoma vrni. Glej, da te spet ne zaslepi kaka neumnost, sicer ti bom roke dal pojesti, prst za prstom!« Nardiello je vzel denar in se odpravil proti Torre de Sarno. Ko je prišel do istega kraja, je našel drugo vilo, ki se je igrala z mišjo; ta je plesala tako imenitno, da česa lepšega še nikoli ni videl. Nardiello je nekaj časa z odprtimi usti gledal živaličine korake, priklone, prevale, obrate in poskoke, dokler ni bil ves iz sebe od navdušenja. Vilo je vprašal, ali bi mu jo prodala, in ji ponudil sto dukatov. Vila je privolila v kupčijo, vzela denar in mu izročila miš v škatlici. Ko se je vrnil domov, je ubogemu Micconeju pokazal svojo imenitno kupčijo. Ta je začel divjati kakor poblaznel konj in zganjati takšne reči, da bi sinu pošteno izmeril hrbet, če ne bi bil ravno navzoč njegov boter, ki je posegel v prepir.

Nazadnje je oče, ki je bil sicer dobrodušen človek, vzel še sto dukatov in mu rekel: »Pazi, da spet ne ušpičiš kake svoje, kajti tretjič se ti ne bo izšlo! Pojdi torej v Salierno in kupi junce, zakaj pri dušah mojih rajnih, če ga še enkrat polomiš, gorje tvoji materi, ki te je rodila!«

Nardiello se je s sklonjeno glavo odpravil proti Saliernu. Ko je prišel do istega kraja, je našel še eno vilo, ki se je kratkočasila s čričkom. Ta je tako sladko pel, da so ljudje ob njegovem petju zaspali. Ko je Nardiello slišal to novo vrsto slavca, si je takoj zaželel še te kupčije. Z vilo se je pogodil za sto dukatov, črička spravil v kletkico, narejeno iz dolge buče in paličic, ter se vrnil k očetu. Ko je ta zagledal še tretjo neumnost, mu je potrpljenje pošlo; zgrabil je palico in ga tako pošteno premlatil, da je presegel samega Rodamonteja. Ko se je Nardiellu posrečilo uiti iz njegovih krempljev, je pobral vse tri živalice, zapustil domači kraj in jo mahnil proti Lommardii. Tam je živel velik gospod po imenu Cenzone, ki je imel edino hčer Millo. Zaradi neke bolezni jo je obšla tako huda otožnost, da je celih sedem let nihče ni videl zasmejati se. Oče je obupal; potem ko je poskusil tisoč zdravil in zapravil vse, kar se je dalo zapraviti, je dal razglasiti, da bo hčer dal za ženo tistemu, ki jo bo spravil v smeh. Ko je Nardiello slišal ta razglas, ga je zamikalo poskusiti srečo. Stopil je pred Cenzoneja in se ponudil, da bo nasmejal Millo. Gospod mu je odgovoril: »Pamet v roke, prijatelj, kajti če ti ne uspe, te bo to stalo glave.« »Naj gre glava, pa še čevlji zraven,« je odvrnil Nardiello, »poskusiti hočem, potem pa naj pride, kar mora priti.« Kralj je dal poklicati hčer in sedel pod baldahin. Nardiello je vzel iz škatlice svoje tri živalice, ki so zaigrale, zaplesale in zapele s tolikšno milino in tako ljubkimi vragolijami, da je kraljična bruhnila v smeh. Vladar pa je v srcu jokal, saj ga je razglas zavezoval, da mora biser med ženskami dati izmečku med moškimi. Ker pa obljube ni mogel prelomiti, je Nardiellu rekel: »Dam ti svojo hčer in za doto kraljestvo, vendar pod pogojem, da v treh dneh dovršiš zakon; če ga ne boš, te dam požreti levom.« »Tega se prav nič ne bojim,« je rekel Nardiello, »saj sem mož, ki je v tem času zmožen použiti zakon, vašo hčer in vso vašo hišo.« »Počasi, saj gremo,« je odvrnil kralj. »Šele ko melono odpreš, vidiš, kakšna je.« Priredili so torej svatbo in zvečer, ko so sonce kakor tatu z ogrinjalom čez obraz odpeljali v zahodne ječe, sta mladoporočenca legla k počitku. Toda kralj je Nardiellu zahrbtno dal uspavalo, zato vso noč ni počel drugega kakor smrčal. Ker se je isto ponovilo še drugo in tretjo noč, ga je kralj dal vreči v levnjak. Ko je Nardiello videl, kam je zašel, je odprl škatlico z živalicami in rekel: »Ker me je usoda na grenki cizi pripeljala v to strašno stisko in vam nimam zapustiti ničesar drugega, vas osvobajam, moje ljube živalice, da boste lahko šle, kamor se vam zahoče.« Ko so bile živalice na prostem, so začele izvajati toliko vragolij in norčij, da so levi obstali kakor kipi.

Medtem je miš spregovorila Nardiellu, ki je imel dušo že na jeziku: »Kar pogumno, gospodar! Čeprav si nam podaril svobodo, ti hočemo služiti bolj kakor kdaj prej, saj si nas hranil s tolikšno ljubeznijo in skrbel za nas s tolikšno nežnostjo.

Nazadnje pa si nam izkazal še tolikšno naklonjenost, da si nas izpustil. Nikar se ne boj, kdor dobro stori, dobro pričakuje; delaj dobro in pozabi na to. Vedi pa, da smo me začarane živali. Da boš videl, kaj zmoremo in koliko veljamo, pojdi za nami in rešile te bomo iz te nevarnosti.« Nardiello jim je sledil, miš pa je nemudoma izglodala odprtino, dovolj veliko za človeka. Po njej so ga po stopničastem rovu pripeljale na varno in ga nastanile v slamnati koči. Rekle so mu, naj jim naroči vse, česar si želi, saj bodo storile prav vse, da mu ustrežejo. »Moja želja je,« je odgovoril Nardiello, »da mi, če je kralj Milli dal drugega moža, naredite to uslugo in preprečite dovršitev njunega zakona, kajti to bi pomenilo konec mojega nesrečnega življenja.« »To je malenkost, nič lažjega,« so odvrnile živalice. »Bodi dobre volje in počakaj nas v tej koči; zdaj bomo že razkrinkale to gnilo zadevo.« Odpravile so se na dvor in ugotovile, da je kralj hčer omožil z velikim angleškim gospodom, še tisti večer pa naj bi načeli sodček. Živalice so se spretno pritihotapile v spalnico mladoporočencev in počakale na večer. Ko je bilo pojedine konec in je luna prišla krmit svoje kokoške z roso, sta mladoporočenca legla v posteljo. Ker pa si je ženin preveč napel samostrel in preveč naložil na krožnik, je komaj zlezel med rjuhe, že zaspal kakor zaklan. Ko je hrošč zaslišal njegovo smrčanje, se je počasi povzpel po nogi postelje, zlezel pod odejo in se naglo splazil ženinu v zadnjico. Tam mu je služil za svečko, ki mu je tako temeljito odprla črevesje, da bi lahko s Petrarco rekel:

_Ljubezen iz njega izvabila je tenko tekočino._ Nevesta je začutila klokotanje griže, _sapico, vonj, hlad in senco_, ter zbudila moža. Ko je ta videl, s kakšnim dišečim kadilom je počastil svoj malik, bi skoraj umrl od sramu in počil od jeze.

Vstal je iz postelje, si umil vse telo in dal poklicati zdravnike, ki so vzrok te nezgode pripisali pretiravanju pri prejšnji pojedini. Ko je prišel naslednji večer, se je znova posvetoval s svojimi služabniki. Vsi so menili, da naj se dodobra povije v plenice, da prepreči morebitno novo nevšečnost. To je tudi storil in legel spat. Ko je spet zaspal in se je hrošč vrnil, da bi ga še drugič osmešil, je našel vse prehode zaprte. Nezadovoljen se je vrnil k tovarišema in jima povedal, da si je ženin postavil obrambne nasipe iz povojev, okope iz plenic in utrdbe iz krp. Ko je miš to slišala, je rekla: »Pridi z menoj, pa boš videl, kako dobra sem pri rušenju utrdb in utiranju poti.« Prišla je na prizorišče, začela glodati plenice in naredila luknjo natanko nasproti drugi odprtini. Skoznjo je hrošč vstopil in ženinu privoščil še eno zdravilno kuro, tako da je nastalo celo morje tekočih topazov in so arabske dišave zasmradile palačo. Nevesta se je zbudila v tem smradu in ob rumeni povodnji, ki je rjuhe iz holandskega platna spremenila v zlato rumeno beneško svilo. Zatisnila si je nos in pobegnila v sobo svojih deklet. Ubogi ženin pa je poklical služabnike in jim na dolgo potožil o nesreči, zaradi katere je veličino svoje hiše začel graditi na tako spolzkih temeljih. Služabniki so ga tolažili in mu svetovali, naj bo tretjo noč previden. Povedali so mu zgodbo o bolniku, ki je rad prdel, in zdravniku ostrega jezika. Ko je bolniku ušel prvi prdec, mu je zdravnik po učeno rekel: _Sanitatibus_, na zdravje. Ko mu je ušel še drugi, je odvrnil: _Ventositatibus_, na vetrove. Ko pa je sledil tretji, je zdravnik na široko odprl usta in rekel: _Asinitatibus_, na oslarije. »Če smo torej prvo mozaično delo na poročni postelji pripisali preobilni jedači, drugo pa slabemu želodcu, zaradi katerega ti je popustilo črevesje, bomo tretje pripisali tvoji posrani naravi, tebe pa bodo pregnali v smradu in sramoti.« »Nič se ne bojte,« je rekel ženin, »nocoj bom ves čas na preži, pa če bi moral počiti. Ne bom se pustil premagati spancu. Poleg tega si bomo izmislili, kako zamašiti glavni odtok, da se ne bo o meni reklo: _Trikrat je padel in tretjič obležal._« S tem sklepom je naslednjo noč zamenjal sobo in posteljo ter poklical svoje služabnike. Prosil jih je za nasvet, kako naj zapre črevesje, da mu ne bo še tretjič zagodlo; kar se budnosti tiče, pa ga ne bi mogel uspavati ves mak na svetu. Med služabniki je bil mladenič, ki ga je veselila topničarska umetnost. Ker vsak govori o svojem poklicu, je ženinu svetoval, naj si naredi lesen zamašek, kakršne uporabljajo pri možnarjih. Takoj so ga izdelali in ga namestili, kakor je bilo treba. Ženin je legel v posteljo, vendar se neveste ni dotaknil, ker se je bal, da bi se preveč naprezal in pokvaril iznajdbo. Tudi oči ni zatisnil, da bi bil pripravljen na vsak želodčni poziv. Ko je hrošč videl, da ženin nikakor ne zaspi, je rekel tovarišema: »Gorje nam, zdaj smo pa pogoreli in vsa naša umetnost nam nič ne pomaga! Ženin ne spi in mi ne da priložnosti, da bi nadaljeval svoje delo.« »Počakaj,« je rekel čriček, »že poskrbim zate.« Začel je sladko peti in uspaval ženina. Ko je hrošč to videl, je pohitel, da bi sam sebe spet uporabil za brizgo. Toda vrata je našel zaprta in pot zastavljeno, zato se je obupan in zmeden vrnil k tovarišema ter jima povedal, kaj se mu je zgodilo. Miš, ki ni imela druge želje, kakor služiti Nardiellu in mu ustreči, je nemudoma stekla v shrambo. Vohljala je od lonca do lonca, dokler ni našla vrča gorčice. Vanjo je pomočila rep, stekla k ženinovi postelji in z njim ubogemu Angležu namazala obe nosnici. Ta je začel tako silovito kihati, da je zamašek izstrelil z neznansko močjo. Ker je bil s hrbtom obrnjen proti nevesti, jo je zamašek tako silovito zadel v prsi, da bi jo skoraj ubil. Na njene krike je pritekel kralj in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Odgovorila je, da so ji v prsi izstrelili petardo. Kralj se je čudil tej nesmiselni izjavi, saj bi s petardo v prsih težko govorila. Privzdignil je odeje in rjuhe ter našel smodniški rov iz otrobov in zamašek možnarja, ki je nevesti napravil pošteno modrico. Ne vem pa, kaj ji je bolj škodilo: smrad smodnika ali udarec krogle. Ko je kralj videl to gnusobo in izvedel, da je to že tretje tekoče dejanje ženina, ki si ga je sam izbral, ga je izgnal iz svojega kraljestva. Potem je pomislil, da ga je vse to zlo doletelo zaradi krutosti, s katero je ravnal z ubogim Nardiellom, in se je začel tolči po prsih. Medtem ko se je kesal svojega početja, mu je čriček rekel: »Ne obupujte, Nardiello je živ in zaradi svojih dobrih lastnosti zasluži, da postane zet vaše visokosti. Če dovolite, da pride, ga takoj pokličemo.« »O, dobrodošla, moja lepa živalica, s to novico, ki zasluži bogato nagrado! Rešila si me iz morja skrbi, saj me je pri srcu dušilo zaradi krivice, ki sem jo storil tistemu ubogemu mladeniču. Pripeljite ga torej, da ga objamem kakor sina in mu dam svojo hčer za ženo.« Ko je čriček to slišal, je poskakujoč odhitel do koče, kjer je bival Nardiello, mu povedal vse, kar se je zgodilo, in ga pripeljal v kraljevo palačo. Tam ga je kralj sprejel in objel ter mu izročil Millino roko. Živalice so ga obdarile s čarobnim darom in postal je lep mladenič. Dal je poklicati očeta z Vommara in vsi skupaj so živeli srečno in zadovoljno. Po tisočerih stiskah in nadlogah se je tako izkazalo, _da v eni uri pride več kakor v stotih letih._