Prevod

_Renza, ki jo oče zapre v stolp, ker so mu prerokovali, da bo umrla zaradi velike kosti, se zaljubi v princa in s kostjo, ki ji jo prinese pes, preluknja zid ter pobegne. Ko pa vidi, kako njen ljubi, ki se je medtem oženil, poljublja nevesto, ji od žalosti poči srce, princ pa se od bolečine ubije._ _Medtem ko je Cecca z velikim žarom pripovedovala to zgodbo, se je v poslušalcih kuhala prava enolončnica užitka in odpora, tolažbe in tesnobe, smeha in solza: jokali so zaradi nesreče, ki je doletela Pento, in se smejali ob srečnem koncu njenih muk; trepetali so, ko so jo gledali v tolikšnih nevarnostih, in se veselili, ker se je rešila s tolikšno častjo; gnusile so se jim spletke, ki so jih kovali proti njej, in uživali so ob maščevanju, ki jih je doletelo. Medtem je Meneca, ki je že imela prižgan lunt ob petelinu svoje klepetave puške, poprijela za orožje in takole začela._ Pogosto se zgodi, da človek nesreči steče naravnost v naročje prav takrat, ko misli, da ji bo ubežal. Zato mora moder človek vse svoje zadeve prepustiti nebesom, ne pa iskati čarovniških krogov in zvezdogledskih vraž. Ko namreč hoče kot modrec vnaprej predvideti nevarnosti, kakor bedak zdrvi v pogubo. Da je to res, poslušajte.

Nekoč je živel kralj dežele Fuosso-stritto, ki je imel lepo hčer. Ker je želel izvedeti, kakšna usoda ji je zapisana v knjigi zvezd, je sklical vse čarodeje, zvezdogledce in ciganke v svoji deželi. Prišli so na kraljevi dvor in si ogledali, eni črte na dlani, drugi poteze na obrazu, tretji znamenja na telesu Renze, kajti tako je bilo hčeri ime, nato pa je vsak povedal svoje mnenje. Večina je nazadnje sklenila, da ji grozi nevarnost, da ji bo velika kost zamašila glavni odtok življenja. Ko je kralj to slišal, je hotel nevarnost prehiteti, še preden bi ga spodnesla, zato je dal zgraditi lep stolp in vanj zaprl hčer z dvanajstimi dvornimi gospodičnami in oskrbnico, ki naj bi ji stregle. Pod smrtno kaznijo jim je ukazal, naj ji vselej prinašajo meso brez kosti, da bi se izognila temu zloveščemu znamenju. Renza pa je zrasla in postala lepa kakor luna. Nekega dne je stala pri oknu z železno rešetko, ko je mimo stolpa prišel Cecio, sin kraljice dežele Vigna-larga. Ob pogledu na tolikšno lepoto ga je pri priči oblila vročica; ko pa je videl, da mu vrača pozdrav in se mu široko smehlja, se je opogumil, stopil bliže k oknu in ji rekel: »Pozdravljena, listina vseh privilegijev narave, arhiv vseh darov nebes! Pozdravljena, vseobsegajoče kazalo vseh nazivov lepote!« Ko je Renza slišala te hvalnice, je od zadrege postala še lepša in tako naložila nova polena na Ceciov ogenj; kakor pravi pregovor, mu je na opeklino zlila še vrelo vodo. Ker pa ni hotela za njim zaostajati v vljudnosti, mu je odgovorila:

»Dobrodošel, shramba vseh poslastic miline, skladišče vsega blaga kreposti, carinarnica vseh kupčij ljubezni!« Cecio pa je odvrnil: »Kako to, da je trdnjava Kupidovih sil zaprta v stolpu? Kako to, da je v ječi tista, ki sama jemlje duše v ujetništvo? Kako to, da je to zlato jabolko za železno rešetko?«

Ko mu je Renza povedala, kako je prišlo do tega, ji je Cecio dejal, da je sicer kraljičin sin, vendar vazal njene lepote, in da ji bo posadil krono na glavo, če bo privolila, da z njim pobegne v njegovo kraljestvo. Renza, ki jo je življenje med štirimi stenami že dušilo in je komaj čakala, da zadiha na prostem, je sprejela ponudbo. Rekla mu je, naj se vrne zjutraj, ko svit pokliče ptiče za priče krivice, ki mu jo je storila zarja, in tedaj bosta skupaj pobegnila. Poslala mu je poljub z okna in se umaknila v sobo, princ pa se je vrnil v svoje prenočišče. Renza je medtem premišljevala, kako bi se izmuznila in ukanila dvorne gospodične, ko je v njeno sobo prišel velik mastif, ki ga je kralj imel za čuvaja stolpa, z debelo kostjo v gobcu. Medtem ko jo je glodal pod posteljo, je Renza sklonila glavo in zagledala tega veseljaka. Zdelo se ji je, da ji ga je poslala sreča, da bi ji pomagal iz stiske, zato je psa spodila ven in vzela kost. Dvornim gospodičnam je natvezila, da jo boli glava in naj jo pustijo pri miru, da si odpočije, nato je zagozdila vrata in se s kostjo lotila dela, kakor da bi bila najeta delavka. Začela je krušiti kamen v zidu in toliko časa kopala in rahljala zidovje, da je napravila odprtino, skozi katero se je lahko brez težav splazila. Potem je raztrgala par rjuh in jih zvila v vrv. Ko se je s prizorišča neba dvignilo zagrinjalo senc, da bi nastopila Zarja in povedala uvod v tragedijo Noči, je zaslišala Ceciov žvižg. Konec rjuh je privezala na steber in se spustila na cesto pod stolpom. Cecio jo je objel, posadil na oslička s sedelno odejo in krenil proti deželi Vigna-larga.

Ko sta zvečer prispela v kraj z imenom Viso, sta tam našla prelepo palačo, kjer je Cecio na tej lepi posesti postavil mejnik v znamenje svoje ljubezenske lastnine. Toda sreča ima od nekdaj grdo navado, da pretrga prejo, pokvari igro in podre vse dobre temelje zaljubljencev. Zato je sredi njunega najlepšega veselja poslala sla s pismom Ceciove matere. Pisala mu je, da je ne bo več našel žive, če je ne pride nemudoma obiskat, saj je že skoraj pri zadnjih črkah abecede življenja. Ob tej slabi novici je Cecio rekel Renzi: »Srce moje, stvar je resna in hiteti moram od postaje do postaje, da pridem pravočasno. Zato ostani pet ali šest dni v tej palači; vrnil se bom ali pa takoj poslal pote.« Ko je Renza slišala to grenko novico, je planila v jok in mu odgovorila: »O moja nesrečna usoda! Kako hitro se je sod mojih užitkov izpraznil do usedline! Kako hitro je lonec mojega veselja ostal pri samem dnu! Kako hitro je v sodu moje sreče ostalo le še za zadnji požirek! Gorje meni, ko pa moji upi plavajo po vodi, se moji načrti spreminjajo v otrobe in se je vse moje zadovoljstvo razkadilo v dim!

Komaj sem se z ustnicami dotaknila te kraljevske omake, že se mi je grižljaj zataknil v grlu; komaj sem približala usta temu studencu sladkosti, že se mi je okus skalil; komaj sem zagledala vzhajajoče sonce, že mu lahko voščim lahko noč!« Te in druge besede so kakor puščice iz turških lokov njenih ustnic prebadale Ceciovo dušo, dokler ji ni rekel: »Pomiri se, lepa opora mojega življenja, svetla svetilka mojih oči, zdravilni hijacint mojega srca! Kmalu se bom vrnil in vse milje razdalje me ne bodo mogle niti za ped odtrgati od tvoje lepe podobe; tudi moč časa ne bo mogla iz te glave izbiti spomina nate.

Pomiri se, spočij si misli, osuši oči in me ohrani v srcu.« S temi besedami je zajahal konja in oddirjal proti svojemu kraljestvu. Renza, ki je videla, da jo je pustil kakor kumaro na vrtu, se je takoj odpravila po njegovih sledeh. Na travniku je našla konja, ki se je pasel, mu razvezala spone in z njim pognala po Ceciovi poti. Na cesti je srečala puščavnikovega pomočnika, stopila s konja in mu dala svoja oblačila, vsa okrašena z zlatom, v zameno pa vzela njegovo raševinasto kuto in vrv. Oblekla jo je in se opasala z vrvjo, ona, ki je duše vezala z ljubezensko zanko, nato pa spet zajahala in konja tako priganjala s petami, da je kmalu dohitela Cecia. »Srečno, moj plemeniti gospod,« ga je pozdravila. Cecio ji je odvrnil: »Dobrodošel, moj mladi brat! Od kod prihajaš in kam si namenjen?« Renza je odgovorila:

_Prihajam iz kraja, kjer v solzah živi_ _ženska, ki pravi: »O obraz moj mili,_ _kdo te iztrgal je iz moje bližine?«_ Ko je Cecio to slišal, je tistemu, ki ga je imel za mladeniča, rekel:

»Moj lepi mladenič, kako ljuba mi je tvoja družba! Zato mi napravi uslugo, prosim te na kolenih: nikoli se ne loči od mene in mi od časa do časa ponovi te verze, kajti prav za srce me prijemajo.« Tako sta se s pahljačo pogovora hladila med vročo potjo in prispela v deželo Vigna-larga. Tam sta odkrila, da je kraljica Ceciu že izbrala nevesto in ga s to zvijačo poklicala domov; nevesta je bila že pripravljena in ga je čakala. Ko je Cecio prispel, je prosil mater, naj mladeniča, ki ga je spremljal, obdrži v hiši in ravna z njim kakor z njegovim bratom. Mati je privolila, zato je bil mladenič ves čas ob njem in je z njim in nevesto jedel pri isti mizi. Zdaj pa si zamislite, kako je bilo pri srcu ubogi Renzi in kakšne grenke grižljaje je požirala! Kljub vsemu je od časa do časa ponovila verze, ki so bili Ceciu tako všeč. Ko pa so pospravili mizo in sta se mladoporočenca umaknila v manjšo sobo, da bi se pogovarjala na samem, je Renza dobila priložnost, da sama izlije gorje svojega srca. Šla je na vrt v isti višini kot dvorana, se zatekla pod murvo in takole začela tožiti.

»Gorje mi! Kruti Cecio, je to zahvala za ljubezen, ki jo čutim do tebe? Je to bogato plačilo za to, kako rada te imam? Je to napitnina, ki si jo zaslužim za vdanost, ki ti jo izkazujem? Zapustila sem očeta, pustila dom, poteptala svojo čast in se izročila v oblast pasjemu izrodku, samo zato, da vidim, kako mi zapiraš pot, mi pred nosom zaloputneš vrata in dvigneš most, ko sem že mislila, da bom zavzela to lepo trdnjavo! Da se znajdem na carini tvoje nehvaležnosti, ko sem mislila, da bom mirno prebivala v zavetju tvoje naklonjenosti! Da z menoj igraš otroško igro izganjanja, ko sem si domišljala, da se bova šla skrivalnice in me boš nazadnje ujel v objem! Sem zato sejala upe, da zdaj žanjem votle hlebce sira? Sem zato metala mreže želja, da zdaj vlečem na breg pesek nehvaležnosti? Sem zato zidala gradove v oblakih, da zdaj tresnem na tla? To je torej povračilo, ki ga dobim; tako mi vračaš milo za drago; to je plačilo, ki ga odnašam! Spustila sem vedro v vodnjak ljubezenskih želja, pa mi je v roki ostal le ročaj; na soncu sem razgrnila oprane načrte, pa jih je iz jasnega neba zalil dež; na ogenj hrepenenja sem postavila lonec svojih misli, pa so vanj padle saje nesreč. Toda kdo bi si mislil, ti verolomni podlež, da se bo zlato tvoje zvestobe izkazalo za baker?

Da bo v sodu tvojih obljub ostala le usedlina? Da bo kruh tvoje dobrote splesnel? Lepo ravnanje poštenjaka, lepi dokazi častnega človeka, lepo vedenje kraljevega sina: vleči me za nos, me slepiti in mi mazati oči; obljubljati mi širok plašč, potem pa mi dati pretesen jopič; obljubljati mi morja in gore, nato pa me vreči v temno jamo; kazati mi svetel obraz, da bi mi srce počrnelo! O vetrne obljube, o besede iz otrobov, o prisege iz ocvrte vranice! Štela sem do štiri, še preden sem imela kaj v vreči; znašla sem se sto milj proč, ko sem mislila, da sem že prišla v baronovo hišo! Zdaj je jasno: večerne besede veter odnese. Gorje mi! Mislila sem, da bova s tem krutežem kakor meso in noht, pa bova kakor pes in mačka; domišljala sem si, da bova s tem pasjim izrodkom kakor lonec in kuhalnica, pa bova kakor kača in krastača. Ne bom mogla trpeti, da mi druga s srečno karto iz rok iztrga zmagovalno kombinacijo mojih upov; ne bom mogla prenesti, da mi zada šah mat! O nesrečna Renza, kar zaupaj, kar se pusti oploditi z besedami mož brez postave in brez vere! Gorje tisti, ki se z njimi zaplete, nesrečna je tista, ki se jih oklene, brez sreče tista, ki leže na široko posteljo njihovih obljub. Toda nikar si ne domišljaj, da boš ušel: saj veš, da kdor otroke goljufa, žalostno konča. Saj veš, da na nebeškem sodišču ni podkupljivih pisarjev, ki bi ponarejali listine. Ko boš najmanj pričakoval, bo prišel tvoj dan, ker si s to sleparijo ukanil tisto, ki se ti je vsa dala na up, v gotovini pa dobila takšno gorje. A kaj ne vidim, da pravico razlagam vetru, vzdihujem v prazno, vzdihujem brez koristi in se pritožujem, vendar sama? On bo nocoj z nevesto poravnal račune in prestopil mejo;

jaz pa bom obračunala s smrtjo in naravi poplačala dolg. On bo ležal v beli postelji, dišeči po sveže opranem perilu, jaz pa v temni krsti, ki zaudarja po truplih. On se bo s srečno nevesto igral praznjenje soda, jaz pa igro: prijatelj moj, ranjena sem;

ostro palico si bom zarila med rebra, da življenju napravim konec.« Po teh in drugih besedah obupa je prišel čas, da bi razgibali zobe, in poklicali so jo k mizi. Toda gratinirane jedi in mesne obare so ji bile kakor arzenik in mleček: po glavi ji je hodilo vse kaj drugega kot želja po žvečenju, v želodcu jo je težilo vse kaj drugega kot lakota. Ko jo je Cecio videl tako zamišljeno in bledo, ji je rekel: »Kaj je vendar, da tem jedem ne delaš časti? Kaj ti je, o čem premišljuješ? Kako se počutiš?« »Nič kaj dobro,« je odgovorila Renza, »pa ne vem, ali imam slabo prebavo ali vrtoglavico.« »Dobro bo, da izpustiš obrok,« je odvrnil Cecio, »kajti post je najboljše zdravilo za vsako bolezen. Če pa potrebuješ zdravnika, pošljimo po učenega pregledovalca urina, ki ljudem že z obraza prepozna bolezen, ne da bi jim sploh potipal žilo.« »Moje bolezni recepti ne ozdravijo,« je odgovorila Renza, »kajti le kuhalnica ve, kaj se kuha v loncu.« »Pojdi malo na zrak,« je rekel Cecio. Renza pa: »Več ko vidim, bolj mi poka srce.« Med tem pogovorom se je večerja končala in prišel je čas za spanje. Ker je Cecio hotel še naprej poslušati Renzino pesem, je velel, naj ji pripravijo počivalno posteljo kar v spalnici, kjer naj bi on ležal z nevesto. Vsake toliko jo je poklical, naj ponovi iste besede, ki so bile Renzi kakor bodala v srce, nevesti pa kakor brenčanje okoli ušes. Ta je nekaj časa trpela in trpela, nazadnje pa izbruhnila: »S tem milim obrazom sta mi že pošteno načela zadnjo plat! Kakšna nesrečna pesem pa je to? Če to še dolgo traja, bom dobila grižo! Za trenutek nehajta! Za božjo voljo, kaj vaju je obsedlo, da venomer ponavljata eno in isto? Mislila sem, da bom v postelji s teboj poslušala glasbo glasbil, ne pa glasnih žalostink. Pa poglej ga, kako se je zapičil v eno samo tipko! Prosim te, dovolj tega! Mož moj, in ti, ki zaudarjaš po česnu, utihni in naju pusti malo počivati.« »Tiho, žena moja,« je odgovoril Cecio, »zdaj bomo pretrgali nit pogovora.«

S temi besedami jo je tako glasno poljubil, da je cmok odmeval miljo daleč. Zvok njunih ustnic je v Renzinih prsih udaril kakor grom. Obšla jo je tolikšna bolečina, da so vse življenjske sile pohitele srcu na pomoč; in kakor pravi pregovor, preveč razbije lonec in pokrov. Naval krvi je bil namreč tako silovit, da jo je zadušilo in je tam stegnila noge. Ko je Cecio nevesti namenil še nekaj nežnosti, je tiho poklical Renzo, naj ponovi besede, ki so mu bile tako všeč. Ker pa ni dobil želenega odgovora, jo je znova prosil, naj mu nakloni to drobno veselje. Ko je videl, da ne reče niti besede, je počasi vstal in jo potegnil za roko. Še vedno ni odgovorila, zato ji je položil roko na obraz in ob dotiku ledeno mrzlega nosu spoznal, da je v tem telesu ugasnil ogenj naravne toplote. Osupel in prestrašen je dal prinesti svečo, odgrnil Renzo in jo prepoznal po lepem znamenju sredi prsi. Tedaj je povzdignil glas in začel kričati: »Kaj vidiš, nesrečni Cecio? Kaj se ti je zgodilo, ti nesrečnik? Kakšen prizor je pred tvojimi očmi?

Kakšna poguba je padla nate? O cvet moj, kdo te je utrgal? O svetilka moja, kdo te je ugasnil? O lonec ljubezenskih užitkov, kako si prekipel? Kdo te je podrl, lepa hiša mojega veselja? Kdo te je raztrgal, listina mojih užitkov? Kdo te je potopil, lepa ladja radosti tega srca? O ljuba moja, ko so se zaprle tvoje lepe oči, je propadla trgovina lepote, ustavilo se je vse poslovanje miline in Ljubezen je šla na most metat kocke za poslednje ostanke. Ko je odšla tvoja lepa duša, je zmanjkalo semena lepotic, razbil se je kalup prikupnih deklet in ni več kompasa za morje ljubezenskih sladkosti. O nepopravljiva izguba, o trpljenje brez primere, o neizmerna poguba! Kar potrepljaj se po rami, mati moja: lepo si me ukanila, da sem izgubil ta dragoceni zaklad! Kaj naj storim, nesrečnik, oropan veselja, brez vsake tolažbe, brez kančka užitka, s praznimi rokami namesto zadovoljstva, brez zabave, brez radosti? Nikar ne misli, življenje moje, da bom brez tebe ostal na svetu kakor strašilo. Sledil ti bom in te oblegal, kamorkoli boš šla; navkljub žrelu smrti se bova združila. Če sem te vzel za družabnico svoje postelje, bom zdaj tvoj družabnik v grobu in isti nagrobni napis bo pripovedoval o nesreči naju obeh.« S temi besedami je pograbil žebelj in si pod levo prsno bradavico napravil prav nič tolažilno rano, skozi katero mu je življenje v hipu odteklo. Nevesta je ostala ledena in otrpla; ko pa se ji je jezik le razvezal in se ji je povrnil glas, je poklicala kraljico. Ta je s celim dvorom prihitela h krikom. Ko je videla nesrečo, ki je doletela sina in Renzo, in slišala vzrok te pogube, si je z glave populila lase, da ni ostal niti en cel šop. Metala se je kakor riba na suhem, imenovala zvezde krute, ker so na njeno hišo zlile tolikšne nesreče, in preklinjala svojo žalostno starost, ki jo je dočakala le zato, da bi videla takšno razdejanje. Po silnem joku in vpitju je dala oba položiti v isti grob in nanj zapisati vso grenko zgodbo njune usode. Medtem je prispel tudi kralj, Renzin oče. Ko je hodil po svetu in iskal pobeglo hčer, je srečal puščavnikovega pomočnika, ki je prodajal njena oblačila; ta mu je povedal, kako je bilo, in ga napotil k princu dežele Vigna-larga. Prišel je ravno takrat, ko so poželi klasje njenih let in jo nameravali položiti v zemljo. Ko jo je zagledal in prepoznal ter jo objokoval in vzdihoval za njo, je preklel veliko kost, ki je zabelila juho njegove pogube. Našel jo je namreč v hčerini sobi in jo prepoznal kot orodje te bridke nesreče, s čimer se je zlovešča napoved tistih sleparjev, da bo umrla zaradi velike kosti, potrdila ne le na splošno, temveč prav do potankosti. Jasno se je pokazalo, _da kadar hoče nesreča priti,_ _se splazi tudi skozi špranje vrat._