Prevod

Pred davnimi časi je neki dvorni uradnik skrivaj zahajal k hčeri meniha, predstojnika templja Daianji v Nari. Ker jo je nadvse ljubil, je včasih ostal pri njej tudi čez dan. Nekoč je med popoldanskim dremežem sanjal, da so v hiši nenadoma vsi, od gospodarjev do služinčadi, zagnali glasen jok. Začuden, kaj neki se dogaja, je vstal in šel pogledat. Tedaj je zagledal, kako vsi po vrsti, od njegovega tasta meniha in njegove žene, ki je bila nuna, držijo v rokah velike lončene sklede in jokajo. Le zakaj držijo te sklede in jokajo, se je spraševal. Ko je pogledal pozorneje, je videl, da je v vsaki skledi raztaljen baker. Tega še tedaj ne bi bilo mogoče pogoltniti, če bi človeka tepli demoni in ga silili piti, oni pa so ga med jokom pili sami od sebe. Komaj so izpraznili skledo, so nekateri že prosili za novo in pili naprej; prav nihče, vse do najnižjega služabnika, ni ostal brez tega napoja. Služabnica je prišla poklicat njegovo ljubljeno, ki je ležala ob njem, in dekle je vstalo ter odšlo. Zaskrbljen je znova pogledal in videl, kako je služabnica tudi njej podala veliko srebrno skledo, do vrha polno raztaljenega bakra. Dekle jo je vzelo, pretresljivo zajokalo s svojim tenkim, ljubkim glasom in med solzami pilo. Iz oči in nosa se ji je valil dim. Medtem ko je zgrožen stal in gledal, je nekdo rekel: »Ponudite še gostu!« Služabnica je položila skledo na podstavek in mu jo prinesla. Ob misli, da bo moral tudi sam piti kaj takega, ga je obšla groza; ves iz sebe je taval naokrog, in tedaj se je prebudil. Ko se je zdrznil in pogledal okoli sebe, je pred njim stala služabnica s hrano. Tudi iz tastovih prostorov so prihajali glasovi in hrup obedovanja. »Gotovo jedo hrano, ki pripada templju. Zato se mi je v sanjah pokazala takšna,« je pomislil. Obšla sta ga tolikšna groza in odpor, da je ugasnila celo njegova ljubezen do dekleta. Rekel je, da se slabo počuti, in odšel, ne da bi karkoli zaužil. Odtlej ni nikoli več prišel tja.