Prevod

Kadar je kdo zagrešil kaj nedostojnega, so ga kaznovali strožje ali mileje, pač glede na pregreho. Nekoč so tako privedli človeka, ki se ni pregrešil le enkrat, temveč že večkrat, da bi ga strogo kaznovali. Ko so naznanili, da je priveden, je dal gospodar po ustaljeni navadi pripraviti vse potrebno: ljudi, ki naj bi ga podrli na tla in mu sedli na glavo in zadnjico, šibe in človeka, ki naj bi ga pretepel. Tedaj sta dva moža privlekla predenj krivca. Ko ga je zagledal, je videl, da je zelo star in da na njegovi povsem beli glavi ni niti enega črnega lasu. Zasmilil se mu je in ni ga hotel dati pretepsti. Premišljeval je, pod kakšno pretvezo bi mu lahko prizanesel, a ni našel nobene. Po vrsti ga je izpraševal o njegovih pregrehah, starec pa je odgovarjal le tako, da se je skliceval na svoja leta. Gospodar je še naprej razmišljal, kako bi ga oprostil, nato pa dejal: »Ti si pa res velik lopov! Ali znaš zložiti pesem?« »Četudi ne bo kaj prida, jo bom zložil,« je odgovoril starec. »Potem jo pa daj,« mu je velel gospodar. In starec je skoraj nemudoma s tresočim se glasom izrekel: »Z leti se mi je na glavi sneg nakopičil, a šele ob pogledu na šibe mi je mraz segel v telo.« Gospodarja je pesem globoko ganila; občudoval jo je in starcu prizanesel. Človek mora vsekakor imeti srce.