Prevod

Nekoč je živel mlad sin kockarja, ki je imel oči in nos tako stisnjene na enem mestu, da ni bil podoben nobenemu drugemu človeku. Oče in mati sta si belila glavo, kako bo takšen sploh živel med ljudmi. Tedaj sta izvedela, da v hiši nekega bogataša skrbno čuvajo hčer in da ji mati išče lepega ženina. Bogatašu so dali sporočiti: »Mož, ki slovi kot Najlepši pod nebom, pravi, da bi rad postal vaš zet.« Bogataš se je razveselil, privolil in določil dan poroke. Tistega večera si je mladenič pri drugih izposodil slovesna oblačila in se, čeprav je luna svetlo sijala, vedel tako, da mu ni bilo mogoče videti obraza. S seboj je pripeljal še druščino kockarjev, zato je deloval kakor imeniten gospod in v hiši so občudovali njegovo skrivnostnost. Tako je prihajal noč za nočjo, dokler ni nastopil čas, ko bi moral ostati tudi čez dan. Premleval je, kaj naj stori, in naposled je eden od kockarjev splezal na podstrešje bogataševe hiše. Nad prostorom, kjer sta mladoporočenca ležala skupaj, je silovito poteptal po stropu in z mogočnim, strašnim glasom zaklical: »Najlepši pod nebom!« Vsi v hiši so zbegano poslušali in se spraševali, kaj se dogaja. Ženin se je delal na smrt prestrašenega. »Slišal sem, da ljudje mene imenujejo Najlepši pod nebom. Kaj naj to pomeni?« je dejal. Ko ga je glas poklical še tretjič, se je oglasil. »Zakaj ste mu odgovorili?« so ga vprašali. »Nehote mi je ušlo,« je odvrnil. Tedaj je demon spregovoril: »Hčer te hiše imam v oblasti že tri leta. Kaj si domišljaš, da takole zahajaš k njej?« »Nisem vedel, da pripada vam, ko sem prihajal sem. Prosim, prizanesite mi!« je moledoval ženin. Demon pa je rekel: »To, kar si storil, je nadvse zavržno. Še eno stvar opravim, pa grem. Kaj ti je ljubše: življenje ali lepota?« Ženin je vprašal, kaj naj odgovori. Tast in tašča sta mu prigovarjala: »Kaj vam bo lepota! Da le ostanete živi. Recite mu, naj vzame lepoto!« Odgovoril je, kakor sta mu svetovala, demon pa je dejal: »Naj bo torej tako!« in glasno posrkal zrak. Ženin si je zakril obraz, zastokal: »Joj, joj!« in se začel valjati po tleh. Demon je z gromkimi koraki odšel. Nato so prinesli svetilko, da bi videli, kaj se je zgodilo z ženinovim obrazom. Ko so ga pogledali, so videli, da ima oči in nos kakor zbrane in stisnjene na enem mestu. Ženin je zajokal. »Življenje bi mu moral ponuditi! Kaj naj sploh počnem na svetu s takšnim obrazom? Ko bi vam ga bil vsaj enkrat pokazal, preden se je to zgodilo! A vsega je krivo to, da sem prišel v hišo, ki jo ima v oblasti tako strašno bitje.« Tastu se je zasmilil. »V zameno za to izgubo vam bom dal svoje zaklade,« je rekel in ga začel razvajati z vso mogočo skrbnostjo, tako da je bil mladenič prav zadovoljen. Ker so menili, da je nesreča v samem kraju, so drugje sezidali lepo hišo in ju naselili vanjo. In tako se mu je godilo nadvse imenitno.