Duh prosi za suh grob

Besedilo

Duh prosi za suh grob

V času dinastije Han je Wen Ying iz Nanyanga, z vljudnostnim imenom Shuchang, v obdobju Jian’an služboval kot pomočnik upravitelja v Ganlingu. Na poti čez mejo tamkajšnjega območja se je ustavil, da bi prenočil. Ob tretji nočni straži je sanjal, da pred njim kleči človek in govori: »Moji predniki so me nekoč pokopali tukaj. Voda je pridrla in spodjedla grob, krsta pa je zdaj do polovice potopljena in premočena. Nikakor se ne morem ogreti. Slišal sem, da ste tukaj, zato sem se prišel zateč k vam. Rad bi vas prosil, da jutri še malo postanete in mi izkažete milost ter me preselite na višje, suho mesto.« Duh je razgrnil oblačilo in pokazal Yingu, da je vse premočeno. Yinga je stisnilo pri srcu in prebudil se je. O sanjah je povedal svojim spremljevalcem. Ti so dejali: »Sanje so le privid. Le kaj je pri tem nenavadnega?« Ying je spet legel na isto mesto in zaspal. V sanjah se mu je znova prikazal tisti človek in mu rekel: »Zaupal sem vam svojo bedo in trpljenje. Kako to, da se me prav nič ne usmilite?« Ying ga je v sanjah vprašal: »Kdo ste?« Odgovoril je: »Po rodu sem iz Zhaa, zdaj pa sem pod oblastjo božanstva rodu Wangmang.« Ying je vprašal: »Kje je zdaj vaša krsta?« Odgovoril je: »Le kakih deset korakov severno od vašega šotora, pod suho vrbo ob vodi. Tam sem. Kmalu se bo zdanilo in ne bom se vam mogel več prikazati. Nikar ne pozabite name.« Ying je odvrnil: »Prav!« Nato se je nenadoma prebudil. Ko se je zdanilo in bi že lahko odrinili, je Ying dejal: »Pravijo sicer, da se sanjam ni vredno čuditi, toda kako to, da se je vse tako natančno ujemalo?« Spremljevalci so rekli: »Saj ne bomo izgubili veliko časa. Zakaj ne bi preverili?« Ying je vstal, vzel s seboj dobrih deset mož in jih popeljal ob vodi navzgor. Res so našli suho vrbo. »To je tisto mesto,« je dejal. Pod njo so začeli kopati in kmalu res naleteli na krsto. Bila je močno strohnela in do polovice potopljena v vodo. Ying je rekel spremljevalcem: »Če bi kaj takega prej slišal od drugih, bi imel za izmišljotino. Kaže, da ljudskih pripovedi vendarle ne gre zavračati, ne da bi jih preverili.« Dal je prenesti krsto drugam, jo pokopal in odšel.