Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Končala je; po kratkem premoru je začela pripovedovati Levkonoa, sestre pa so umolknile. »Tudi Sonce, ki z nebesno svetlobo uravnava vse, je zajela ljubezen: pripovedovala bom o Sončevih ljubeznih. Prav ta bog je menda prvi videl Venerino prešuštvo z Marsom: ta bog namreč vse vidi prvi.

Dejanje ga je razžalostilo in Junoninemu sinu, njenemu možu, je razkril skrivno skrunitev zakonske postelje in kraj pregrehe. Možu pa sta odpovedala razum in delo, ki ga je držala kovaška desnica, mu je padlo iz rok. Nemudoma je izdelal tanke bronaste verige, mreže in zanke, ki bi lahko ukanile oči, ter jih skrbno zgladil — te umetnine ne bi prekosila najtanjša nit, niti pajčevina, ki visi z najvišjega trama — in jih napravil tako, da so se odzvale na najrahlejši dotik in najmanjši gib, nato pa jih spretno razpostavil okoli postelje.

Ko sta žena in ljubimec legla na isto ležišče, sta se zaradi moževe spretnosti in vezi, pripravljenih na nov način, oba ujela in obtičala sredi objema. Lemnoški bog je nemudoma odprl slonokoščena vrata in spustil noter bogove: onadva sta ležala sramotno zvezana; in kateri od vedrejših bogov si je zaželel, da bi bil tudi sam tako osramočen. Nebeščani so se smejali in dolgo je bila ta zgodba najbolj znana po vsem nebu.

Kiterka pa ni pozabila izdajstva in je terjala kazen: njega, ki je prizadel njeno skrivno ljubezen, je v zameno prizadela s prav takšno ljubeznijo. Kaj ti zdaj, Hiperionov sin, koristijo lepota, sijaj in žareče oči? Ti, ki s svojim ognjem žgeš vse dežele, zdaj goriš v novem ognju; ti, ki bi moral videti vse, gledaš le Levkotoo in na eno samo dekle upiraš oči, ki jih dolguješ svetu. Zdaj vzhajaš na vzhodnem nebu prezgodaj, zdaj se prepozno potapljaš v valove in med zamudnim občudovanjem podaljšuješ zimske ure.

Včasih tvoja luč usahne, bolezen srca pa se prenese v tvoj sijaj in s svojo temačnostjo strašiš srca smrtnikov. Ne blediš zato, ker bi se ti pred obraz postavila Luna, ki je bliže Zemlji: to barvo ti daje ljubezen. Le njo ljubiš; ne privlačita te več ne Klimena ne Rodos, niti prelepa mati ajajske Kirke, niti Klitija, ki si je kljub tvojemu zaničevanju želela ležati s teboj in je že tedaj nosila globoko rano v srcu. Zaradi Levkotoe si pozabil na mnoge; rodila jo je Evrinoma, najlepša ženska med ljudstvom dehteče dežele. Ko pa je hči odrasla, je prekosila mater, kakor je mati prekašala vse druge.

Njen oče Orham je vladal ahemenijskim mestom in je veljal za sedmega potomca starodavnega Bela. Pod zahodnim nebom so pašniki Sončevih konj. Namesto trave imajo ambrozijo: ta jim hrani ude, utrujene od dnevnega služenja, in jim vrača moči za delo. Medtem ko četveronožci tam mulijo nebeško krmo in noč opravlja svojo izmeno, bog vstopi v spalnico ljubljene, spremenjen v podobo njene matere Evrinome, in zagleda Levkotoo med dvanajstimi služabnicami, kako ob svetilkah s sukanjem vretena prede tanke niti.

Ko je torej kakor mati poljubil drago hčer, je rekel: »To je skrivna zadeva. Služabnice, odidite in ne jemljite materi možnosti, da govori na samem.« Ubogale so; ko je bog ostal v spalnici brez prič, je dejal: »Jaz sem tisti, ki odmerja dolgo leto, ki vidi vse in po katerem vsa zemlja vidi vse, oko sveta. Verjemi, všeč si mi.« Prestrašila se je in od strahu sta ji preslica in vreteno padla iz zrahljanih prstov.

Tudi strah ji je pristajal. Bog ni več odlašal, temveč si je povrnil pravo podobo in običajni sijaj. Dekle pa je, čeprav prestrašeno ob nepričakovanem prizoru, premagano od božjega sijaja opustilo odpor in utrpelo silo. Klitija ji je zavidala — njena ljubezen do Sonca namreč ni poznala mere — in gnana od jeze na tekmico je razglasila pregreho ter jo, ko se je glas že razširil, naznanila njenemu očetu. Ta je divji in neizprosen hčer, ki je prosila in iztezala roke proti Sončevi luči ter govorila: »On me je prisilil proti moji volji,« brez usmiljenja zakopal globoko v zemljo in nad njo nasul težko gomilo peska.

Hiperionov sin jo je razpršil z žarki in ti odprl pot, da bi lahko pokazala svoj zasuti obraz. Toda ti, nimfa, nisi mogla več dvigniti glave, ki jo je ubila teža zemlje, in ležala si kot brezkrvno telo. Pravijo, da gospodar krilatih konj po Faetontovem požaru ni videl ničesar, kar bi ga bolj bolelo. Res je skušal z močjo svojih žarkov ledenim udom povrniti živo toploto, če bi le mogel; ker pa je usoda nasprotovala tolikšnemu trudu, je z dišečim nektarjem poškropil telo in kraj ter po dolgem žalovanju dejal: »Vendarle boš segla do neba.« Telo, prepojeno z nebeškim nektarjem, se je nemudoma

razpustilo in s svojim vonjem prepojilo zemljo; skozi grude je počasi pognala korenine mladika kadilnega drevesa, se vzpela in z vrhom predrla gomilo. Klitije pa, čeprav bi ljubezen lahko opravičila njeno bolečino in bolečina njeno izdajstvo, darovalec luči ni več obiskoval in je končal ljubezensko zvezo z njo. Odtlej je nimfa, ki se je noro predajala ljubezni, hirala; ni prenesla doma in je noč in dan pod milim nebom sedela gola na golih tleh, z razpuščenimi, nepočesanimi lasmi.

Devet dni brez vode in brez hrane je svoj post hranila le z roso in lastnimi solzami in se ni premaknila s tal: le obraz potujočega boga je gledala in svoj obraz obračala za njim. Pravijo, da so se njeni udje zarasli v tla in da je del njene kože mrtvaška, brezkrvna bledica spremenila v bledo zelenje; drug del pa je rdeč in cvet, nadvse podoben vijolici, ji prekriva obraz. Čeprav jo korenina drži na mestu, se obrača k svojemu Soncu in tudi spremenjena ohranja ljubezen.«