Waltey
Likijski kmetje
Ovid, Metamorphoses 6.313-6.381
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Likijski kmetje
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 3 strani
- Naslov izvirnika
- The Lycian Peasants
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Likijski kmetje
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tedaj se vsi, žene in možje, prestrašijo očitne božje jeze in vsi še bolj goreče častijo mogočno boginjo, mater dvojčkov, in kakor je v navadi, ob nedavnem dogodku obujajo stare. Eden med njimi pravi: »Tudi na rodovitnih poljih Likije nekdanji kmetje niso nekaznovano zaničevali boginje.
Zgodba je sicer malo znana, ker so bili ti možje neznatni, a vendar čudovita. Na lastne oči sem videl jezero in kraj, ki slovi po tem čudežu. Oče, že v letih in nezmožen prenašati napore poti, mi je namreč naročil, naj od tam privedem izbrane vole, in mi za pot sam priskrbel vodnika iz tiste dežele. Ko sva skupaj obhodila pašnike, je sredi jezera pred nama stal od daritvenega pepela počrnel star oltar, obdan s trepetajočim trstjem.
Moj vodnik se je ustavil in s plahim šepetom dejal: »Bodi mi naklonjena!« In enako sem zašepetal tudi sam. Vprašal sem, ali je oltar posvečen najadam, Favnu ali kakemu domačemu bogu, gostitelj pa mi je takole odgovoril: »Ne, mladenič, na tem oltarju ne častijo gorskega božanstva. Za svojega ga šteje tista, ki ji je nekoč kraljevska soproga prepovedala ves svet in ki jo je kljub prošnjam komaj sprejel blodeči Delos, ko je ta lahki otok še plaval po morju.
Tam je Latona, oprta ob palmo in Paladino drevo, navkljub mačehi rodila dvojčka. Pravijo, da je porodnica tudi od tam zbežala pred Junono in v naročju nesla svoja otroka, dve božanstvi. Ko je sonce neusmiljeno žgalo polja Likije, ki redi Himero, je boginja na njenih tleh, izčrpana od dolgega napora in izsušena od sončne pripeke, začutila žejo; lačna otroka pa sta ji do zadnje kaplje izpila mleko iz prsi.
Po naključju je v globeli zagledala jezerce z nekaj vode; tam so kmetje nabirali grmičaste vrbove šibe, ločje in šaš, ki rad raste v močvirju. Titanova hči je pristopila, pokleknila na tla, da bi zajela hladno vodo in se napila. Kmetje ji to branijo. Boginja jim takole spregovori: »Zakaj mi branite do vode? Voda je vsem na voljo. Narava ni ne sonca ne zraka naredila za zasebno last, tudi ne tekoče vode: prišla sem po dar, ki pripada vsem.
Vendar vas ponižno prosim, da mi ga naklonite. Nisem nameravala tu umivati svojega telesa in utrujenih udov, temveč si potešiti žejo. Med govorom imam suha usta, grlo mi je izsušeno in glas si komaj še utira pot skozenj. Požirek vode mi bo kakor nektar in priznala bom, da sem z njim prejela življenje: z vodo mi boste podarili življenje. Naj vas ganeta tudi ta dva, ki iz mojega naročja iztegujeta drobne ročice proti vam.« In otroka sta prav tedaj iztegovala roke.
Koga ne bi mogle ganiti mile besede boginje? Ti pa ji kljub prošnjam še naprej branijo do vode in ji grozijo, naj odide daleč proč, povrhu pa jo še zmerjajo. In to jim ni dovolj: z nogami in rokami kalijo jezero ter z zlobnim poskakovanjem dvigajo mehko blato z dna in ga raznašajo sem ter tja. Jeza je pregnala žejo: Kojova hči nič več ne prosi teh nevrednežev in ne prenese več besed, ki ne pritičejo boginji; dlani dvigne k zvezdam in reče: »Večno živite v tem močvirju!« Boginjina želja se izpolni: veseli jih bivati pod vodo, zdaj vse telo potopiti v globino močvirja,
zdaj pomoliti glavo iz njega, zdaj plavati po gladini; pogosto obstanejo na bregu jezera, pogosto spet skočijo v hladno vodo. A še zdaj svoje ostudne jezike urijo v prepirih in brez vsakega sramu, čeprav so pod vodo, tudi pod vodo skušajo preklinjati. Glas jim že hripavo hrešči, napihnjeni vratovi nabrekajo in samo zmerjanje jim širi zevajoče gobce. Hrbet se stika z glavo, zdi se, kakor da so vratovi izginili; hrbti zelenijo, trebuh, največji del telesa, se beli in nove žabe poskakujejo po blatni vodi.««
Izvirnik
The Lycian Peasants
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_041 Citation: Ovid, Metamorphoses 6.313-6.381 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 313: Tum vero cuncti manifestam numinis iram 314: femina virque timent cultuque impensius omnes 315: magna gemelliparae venerantur numina divae, 316: utque fit, a facto propiore priora renarrant.
317: E quibus unus ait: “Lyciae quoque fertilis agris 318: non impune deam veteres sprevere coloni. 319: Res obscura quidem est ignobilitate virorum, 320: mira tamen. Vidi praesens stagnumque locumque 321: prodigio notum. Nam me iam grandior aevo 322: impatiensque viae genitor deducere lectos 323: iusserat inde boves gentisque illius eunti 324: ipse ducem dederat. Cum quo dum pascua lustro, 325: ecce lacu medio sacrorum nigra favilla 326: ara vetus stabat tremulis circumdata cannis.
327: Restitit et pavido “faveas mihi” murmure dixit 328: dux meus; et simili “faveas” ego murmure dixi. 329: Naiadum Faunine foret tamen ara rogabam 330: indigenaeve dei, cum talia rettulit hospes: 331: “Non hac, o iuvenis, montanum numen in ara est: 332: illa suam vocat hanc, cui quondam regia coniunx 333: orbem interdixit, quam vix erratica Delos 334: orantem accepit, tum cum levis insula nabat.
335: Illic incumbens cum Palladis arbore palmae 336: edidit invita geminos Latona noverca. 337: Hinc quoque Iunonem fugisse puerpera fertur 338: inque suo portasse sinu, duo numina, natos. 339: Iamque Chimaeriferae, cum sol gravis ureret arva, 340: finibus in Lyciae longo dea fessa labore 341: sidereo siccata sitim conlegit ab aestu, 342: uberaque ebiberant avidi lactantia nati.
343: Forte lacum mediocris aquae prospexit in imis 344: vallibus; agrestes illic fruticosa legebant 345: vimina cum iuncis gratamque paludibus ulvam. 346: Accessit positoque genu Titania terram 347: pressit, ut hauriret gelidos potura liquores. 348: Rustica turba vetat. Dea sic adfata vetantes: 349: “Quid prohibetis aquis? usus communis aquarum est. 350: Nec solem proprium natura nec aera fecit 351: nec tenues undas: ad publica munera veni.
352: Quae tamen ut detis, supplex peto. Non ego nostros 353: abluere hic artus lassataque membra parabam, 354: sed relevare sitim. Caret os umore loquentis 355: et fauces arent, vixque est via vocis in illis. 356: Haustus aquae mihi nectar erit, vitamque fatebor 357: accepisse simul: vitam dederitis in unda. 358: Hi quoque vos moveant, qui nostro bracchia tendunt 359: parva sinu:” et casu tendebant bracchia nati.
360: Quem non blanda deae potuissent verba movere? 361: Hi tamen orantem perstant prohibere minasque, 362: ni procul abscedat, conviciaque insuper addunt. 363: Nec satis est, ipsos etiam pedibusque manuque 364: turbavere lacus imoque e gurgite mollem 365: huc illuc limum saltu movere maligno. 366: Distulit ira sitim: neque enim iam filia Coei 367: supplicat indignis nec dicere sustinet ultra 368: verba minora dea, tollensque ad sidera palmas 369: “aeternum stagno” dixit “vivatis in isto.”
370: Eveniunt optata deae: iuvat esse sub undis 371: et modo tota cava submergere membra palude, 372: nunc proferre caput, summo modo gurgite nare, 373: saepe super ripam stagni consistere, saepe 374: in gelidos resilire lacus. Sed nunc quoque turpes 375: litibus exercent linguas pulsoque pudore, 376: quamvis sint sub aqua, sub aqua maledicere temptant. 377: Vox quoque iam rauca est, inflataque colla tumescunt, 378: ipsaque dilatant patulos convicia rictus.
379: Terga caput tangunt, colla intercepta videntur, 380: spina viret, venter, pars maxima corporis, albet, 381: limosoque novae saliunt in gurgite ranae.””
Nadaljuj z branjem
