Waltey
Arethusa
Ovid, Metamorphoses 5.572-5.641
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Arethusa
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 3 strani
- Naslov izvirnika
- Arethusa
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Arethusa
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Blagodejna Cerera, zdaj brez skrbi, saj je dobila hčer nazaj, sprašuje, zakaj si zbežala, Aretuza, in zakaj si zdaj sveti studenec. Valovi so utihnili; njihova boginja je iz globokega izvira dvignila glavo, si z roko osušila zelene lase in pripovedovala o davni ljubezni rečnega boga iz Elide.
»Ena od nimf, ki živijo v Ahaji,« je dejala, »sem bila; nobena ni bolj vneto kakor jaz po gozdovih hodila in nobena ni bolj vneto nastavljala lovskih mrež. A čeprav si nikoli nisem želela sloveti po lepoti, čeprav sem bila krepka, sem veljala za lepotico. Moja tolikokrat hvaljena zunanjost mi ni bila v veselje; darov telesa, ki druge navadno radostijo, sem se jaz, preprosta gozdna deklica, sramovala in štela za greh, da ugajam.
Spominjam se, utrujena sem se vračala iz stimfalskega gozda. Bilo je vroče in napor je veliko vročino še podvojil. Najdem vodo brez vrtincev, ki teče brez šumenja, bistro vse do dna, tako da je bilo mogoče v globini prešteti vsak kamenček; komaj bi verjel, da sploh teče. Sivkaste vrbe in topol, ki ga je hranila voda, so na položnih bregovih sami od sebe razgrinjali senco.
Stopila sem bliže in najprej v vodo pomočila stopala, nato se spustila do kolen; a s tem še nisem bila zadovoljna, zato se slečem in mehka oblačila položim na upognjeno vrbo ter se gola potopim v vodo. Medtem ko jo udarjam in zajemam, drsim skoznjo na tisoč načinov in razmahnem iztegnjene roke, zaslišim pod gladino nekakšno mrmranje in prestrašena obstanem na robu bližnjega brega.
»Kam hitiš, Aretuza?« mi je iz svojih valov Alfej z raskavim glasom rekel in ponovil: »Kam hitiš?« Zbežim, kakršna sem, brez oblačil; moja obleka je ostala na drugem bregu. Še bolj me zasleduje in gori od želje; ker sem bila gola, se mu je zdelo, da sem mu še bolj na voljo. Tako sem tekla jaz in tako mi je tisti divjak sledil, kakor golobice s trepetajočimi krili bežijo pred kraguljem, kakor kragulj preganja prestrašene golobice.
Vzdržala sem v teku vse do Orhomena, Psofide in Kilene, do menalskih dolin, mrzlega Erimanta in Elide; ni bil hitrejši od mene. Toda jaz, šibkejša od njega, nisem mogla dolgo vzdržati v teku, on pa je bil kos dolgotrajnemu naporu. Vendar sem tekla čez polja, čez z drevjem porasle gore, čez skale in pečine in tam, kjer sploh ni bilo poti. Sonce mi je sijalo v hrbet; pred nogami sem videla dolgo senco, ki me je prehitevala — če mi je ni kazal le strah; gotovo pa me je strašil topot nog in njegovo silno sopenje mi je pihalo v trakove, ki so mi vezali lase.
Izčrpana od bega sem rekla: »Diana, pomagaj, ujeta bom, pomagaj svoji nosilki orožja, ki si ji tolikokrat zaupala, da nosi tvoj lok in puščice, spravljene v tulu.« Boginja je bila ganjena; vzela je enega gostih oblakov in ga vrgla čezme. Rečni bog me išče, skrito v megli, in neveden preiskuje vse naokrog votli oblak. Dvakrat obkroži kraj, kjer me je boginja skrila, ne da bi vedel, kje sem, in dvakrat zakliče: »Oj, Aretuza! Oj, Aretuza!« Kako je bilo tedaj pri srcu meni, nesrečnici? Mar kakor jagnjetu, ki okoli visokih hlevov sliši renčati volkove, ali zajcu, ki skrit v trnju vidi sovražne gobce psov in si ne drzne niti ganiti?
Vendar ne odide, saj ne vidi nobenih stopinj, ki bi vodile naprej; straži oblak in tisti kraj. Mrzel pot mi oblije telo, ujeto v obroč, in modrikaste kaplje padajo z vseh mojih udov; kamor premaknem nogo, se razlije mlaka, z las mi kaplja rosa in hitreje, kakor ti zdaj to pripovedujem, se spremenim v vodo. Toda rečni bog prepozna ljubljeno vodo, odloži moško podobo, ki si jo je nadel, in se vrne v svoje valove, da bi se pomešal z menoj.
Delijska boginja razpre zemljo; potopljena v temne votline prispem do Ortigije, ki mi je ljuba, ker nosi ime moje boginje, in me je prva spet privedla na svetlo pod nebo.«
Izvirnik
Arethusa
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_037 Citation: Ovid, Metamorphoses 5.572-5.641 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 572: Exigit alma Ceres, nata secura recepta, 573: quae tibi causa fugae, cur sis, Arethusa, sacer fons.
574: Conticuere undae: quarum dea sustulit alto 575: fonte caput viridesque manu siccata capillos 576: fluminis Elei veteres narravit amores. 577: “Pars ego nympharum quae sunt in Achaide” dixit, 578: “una fui, nec me studiosius altera saltus 579: legit nec posuit studiosius altera casses. 580: Sed quamvis formae numquam mihi fama petita est, 581: quamvis fortis eram, formosae nomen habebam.
582: Nec mea me facies nimium laudata iuvabat, 583: quaque aliae gaudere solent, ego rustica dote 584: corporis erubui, crimenque placere putavi. 585: Lassa revertebar (memini) Stymphalide silva: 586: aestus erat, magnumque labor geminaverat aestum. 587: Invenio sine vertice aquas, sine murmure euntes, 588: perspicuas ad humum, per quas numerabilis alte 589: calculus omnis erat, quas tu vix ire putares.
590: Cana salicta dabant nutritaque populus unda 591: sponte sua natas ripis declivibus umbras. 592: Accessi primumque pedis vestigia tinxi, 593: poplite deinde tenus: neque eo contenta, recingor 594: molliaque impono salici velamina curvae 595: nudaque mergor aquis. Quas dum ferioque trahoque 596: mille modis labens excussaque bracchia iacto, 597: nescio quod medio sensi sub gurgite murmur 598: territaque insisto propioris margine ripae.
599: “Quo properas, Arethusa?” suis Alpheus ab undis, 600: “quo properas?” iterum rauco mihi dixerat ore. 601: Sicut eram, fugio sine vestibus: altera vestes 602: ripa meas habuit. Tanto magis instat et ardet, 603: et quia nuda fui, sum visa paratior illi. 604: Sic ego currebam, sic me ferus ille premebat, 605: ut fugere accipitrem penna trepidante columbae, 606: ut solet accipiter trepidas urgere columbas.
607: Usque sub Orchomenon Psophidaque Cyllenenque 608: Maenaliosque sinus gelidumque Erymanthon et Elin 609: currere sustinui; nec me velocior ille. 610: Sed tolerare diu cursus ego, viribus impar, 611: non poteram: longi patiens erat ille laboris. 612: Per tamen et campos, per opertos arbore montes, 613: saxa quoque et rupes et qua via nulla, cucurri. 614: Sol erat a tergo: vidi praecedere longam 615: ante pedes umbram, nisi si timor illa videbat; 616: sed certe sonitusque pedum terrebat et ingens 617: crinales vittas adflabat anhelitus oris.
618: Fessa labore fugae “fer opem, deprendimur” inquam, 619: “armigerae, Diana, tuae, cui saepe dedisti 620: ferre tuos arcus inclusaque tela pharetra.” 621: Mota dea est spissisque ferens e nubibus unam 622: me super iniecit. Lustrat caligine tectam 623: amnis et ignarus circum cava nubila quaerit. 624: Bisque locum, quo me dea texerat inscius ambit 625: et bis “io Arethusa io Arethusa!” vocavit.
626: Quid mihi tunc animi miserae fuit? anne quod agnae est, 627: siqua lupos audit circum stabula alta frementes, 628: aut lepori, qui vepre latens hostilia cernit 629: ora canum nullosque audet dare corpore motus? 630: Non tamen abscedit: neque enim vestigia cernit 631: longius ulla pedum: servat nubemque locumque. 632: Occupat obsessos sudor mihi frigidus artus, 633: caeruleaeque cadunt toto de corpore guttae, 634: quaque pedem movi, manat lacus, eque capillis 635: ros cadit, et citius, quam nunc tibi facta renarro, 636: in latices mutor. Sed enim cognoscit amatas 637: amnis aquas, positoque viri, quod sumpserat, ore
638: vertitur in proprias, ut se mihi misceat, undas. 639: Delia rupit humum; caecisque ego mersa cavernis 640: advehor Ortygiam, quae me cognomine divae 641: grata meae superas eduxit prima sub auras.”
Nadaljuj z branjem
