Prevod
Leta 1720 je v hiši s stolpičem na vogalu ulic North in Essex v Salemu živel molčeč mož temnega obličja, ki je slovel kot kemik. Po poljih je nabiral zdravilna zelišča, med njim in učenimi zdravniki v Bostonu pa so potovali zavitki in steklenice; vendar se je širil glas, da nima opravka zgolj z zdravilnimi snovmi in da ne destilira le zdravil za prehodne tegobe. Nočni čuvaj, ki je v urah pred svitom zaspano korakal po ulicah, je videl njegovo senco, kako se je v stolpiču premikala pred žarom peči, in zdelo se je, da tedaj okoli nje švigajo še druge sence — sence, ki jih ni moglo metati nobeno otipljivo telo, a so bile groteskno podobne človeškim postavam. Včasih je bilo slišati žvenket kladiv in sikanje pare, njegovi sosedje pa so pobožno upali, da bo, če že odkrije skrivnost kamna modrosti ali univerzalnega topila, do nje prišel na pošten način.
Toda ni si želel ne zlata ne nevarne jedke tekočine. Želel si je življenja: eliksirja, ki bi pregnal hlad in onemoglost starosti, očem povrnil mladostni sijaj in pognal kri v živahen utrip. Dan za dnem je raziskoval okoliško divjino; noč za nočjo je mešal sokove njenih dreves in rastlin, dolgo brez uspeha. Šele po tisočerih neuspehih se mu je zazdelo, da je našel prave sestavine, vendar jih je bilo veliko, bile so pokvarljive in destilirati jih je moral v petih dneh, saj bi se ob daljšem odlašanju začela vrenje in razkroj. Nabral je zelišča, na tla nakopičil kurjavo in se sam lotil dela; peč je žarela, v retortah je brbotalo in skozi njihove dolge vratove so polzele kaplje — zlate, rdečkaste, rjave in kristalno bistre — ki naj bi se združile v dragoceni napoj.
In bil je že skrajni čas, kajti pod bremenom tesnobne skrbi se je, kot je kazalo, naglo staral. Spal ni, razen sede vzravnano na stolu, saj bi ogenj ugasnil in njegovo delo bi bilo uničeno, če bi se povsem prepustil klicu narave. S težkimi očmi in bolečo glavo je bedel ob peči in poslušal nenehno kapljanje dragocene tekočine. Bil je četrti dan. Pokleknil je, da bi razgrebel ogenj in ga razplamtel. Od njegovega sija je mežikal, toplota mu je prijala in ulegel se je predenj, s komolcem na tleh in glavo oprto na dlan. Kako veselo so polena brnela in prasketala, pa vendar tako uspavajoče — kako počasi so tekle ure — kako dolgočasno je bilo bedenje! Glava mu je lezla vse niže in niže, oči so postajale vse težje. Naposled se je iztegnil po tleh in utonil v dolg spanec izčrpanosti.
Prebudil ga je glas zvona. »Cerkveni zvon!« je vzkliknil in planil pokonci. »In ljudje gredo po ulicah k bogoslužju. Kaj je to? Sonce je na vzhodu! Moj Bog! Zaspal sem! Peč je hladna. Eliksir!« Naglo je zmešal esence, ki jih je pripravil, čeprav je ena ali dve sestavini še manjkala, in vse izpil. »Fej!« je vzkliknil. »Še ni dokončan — morda je pokvarjen. Začeti moram znova.« Vzel je klobuk in suknjič, utrujeno vzdihnil in že hotel odpreti vrata, ko mu je obraz prebledel od bolečine, vid ga je skoraj zapustil, klic na pomoč, ki se mu je dvignil na ustnice, se je zadušil v stoku muk, s tipajočim gibom je zbil na tla polico z retortami in steklenicami ter se zgrudil med njihove črepinje in se zvijal od bolečin. Nedokončani eliksir življenja je bil eliksir smrti.
