Prevod

Pod imenom Eliza Wharton je kratek čas živela ženska, ki naj bi ji bilo v resnici ime Elizabeth Whitman. O njej je malo znanega in domneva se, da je odšla med tujce, da bi prikrila svojo sramoto. Umrla je, ne da bi povedala svojo zgodbo. Leta 1788 je prispela v gostilno Bell v Danversu v spremstvu moškega, ki je poskrbel, da so jo primerno nastanili, nato pa se odpeljal in se nikoli več vrnil. Bila je očarljiva, lepa in lepo vzgojena ženska, njen obraz pa je zastirala nežna otožnost. Ostajala je v hiši s svojimi knjigami, šivanjem in kitaro ter se ogibala opravljanju brezdelnežev. Govorila je, da je njen mož na potovanju, in kadar je sprejemala obiskovalce, je bilo na njeni mizi videti pismo, naslovljeno na »gospo Elizo Wharton«. Nekoč se je pred njenimi vrati ustavil neznanec in prebral ime na njih. Ko je odšel naprej, je ženska zastokala: »Pogubljena sem!« Neka dobrosrčna ženska je videla, da potrebuje nego, in jo kljub vaškemu opravljanju vzela k sebi domov. Tam je po rojstvu mrtvega otroka umrla. Med njenimi stvarmi so našli pisma, polna pretresljivih prošenj, in nekaj verzov, ki so se končali takole:

»O ti, zavoljo kogar nosim usodo strašno in trpim, naj sreča vodi tvoje korake in mirni dom ti čuva blag; naj prezgodnji grob Elize ne zagrne te v svoj zlovešči mrak.«

Nad njenim grobom so postavili kamen — kdo ga je dal postaviti, ni znano — in vanj vklesali tale napis: »Ta skromni kamen so v spomin na Elizabeth Whitman dali napisati njeni žalujoči prijatelji, katerih srca je osvojila z izjemno nežnostjo in ljubeznivostjo. Obdarjena z izrednim umom in učenostjo se jim je še bolj priljubila s svojo skromnostjo in dobroto. Naj prizanesljivost zagrne njene slabosti, saj je bilo njeno usmiljenje do drugih veliko. Zadnje boleče trenutke je prestala daleč od vseh prijateljev in bila zgled mirne vdanosti v usodo. Umrla je 25. julija 1788, v sedemintridesetem letu starosti, in solze tujcev so močile njen grob.«