Prevod

Nekoč je živel jagenjček, bister in razposajen mladič, ki je imel sestrico dvojčico. Njuna mama je imela oba rada in je bila do obeh enako prijazna, toda bratec je hotel imeti vse najboljše zase in je sestrico včasih celo sunil s svojim trdim čelcem. Mama ga je morala zaradi tega večkrat okarati, saj je bil eden tistih napornih otrok, ki ne ubogajo, ko jim prvič kaj rečeš.

V resnici ni hotel biti poreden — bil je le močan, razposajen in nepremišljen. Včasih je bil celo nesramen do mame. Kadar se je to zgodilo, je bila zelo žalostna, vendar ga je imela neizmerno rada in je v svojem srcu vedno našla kak izgovor zanj.

Tisto leto so bili v čredi še trije pari dvojčkov. Ker njihove mame niso bile dovolj močne, da bi skrbele vsaka za dva mladiča, je kmet iz vsakega para vzel po enega in ga odnesel v majhno ogrado ob hiši. Tam so ostali, se veselo igrali in pili mleko iz stekleničke, ki jim jo je prinašala kmetova žena. Kot vsi majhni otroci so bili zelo pogosto lačni, in ko so začutili, da imajo prazne želodčke, ali pa so se jim ti zazdeli že čisto malo prazni, so se nagnetli ob stranico ograde, pomolili rožnato bele smrčke skozi reže med deskami ter meketali in meketali in meketali, da bi jih kmetova žena slišala.

Kmalu je prišla skozi kuhinjska vrata in v roki prinesla veliko steklenico, polno mleka zanje. Na njej je bil mehak gumijast cucelj, skozi katerega so jagenjčki lahko sesali mleko. Seveda so hoteli vsi piti hkrati, čeprav je lahko pil le eden, drugi pa so med čakanjem vselej postali nestrpni. Kmetova žena je bila potrpežljiva tudi takrat, ko so ji jagenjčki v naglici, da bi prišli do mleka, namesto cuclja zgrabili prste in jo ugriznili.

Naš jagenjček dvojček si je želel, da bi njegovo sestrico odnesli v ogrado k drugim trem, in o tem je spregovoril z mamo. »Vem, kako lahko to urediš,« je rekel. »Vsakič, ko pride k tebi, se ji preprosto umakni, pa jo bo kmet odnesel v ogrado.«

»Ti sebičnež!« mu je odgovorila mama. »Bi rad, da naju tvoja ljuba sestrica dvojčica zapusti?« Za hip je povesil glavo, potem pa odvrnil: »Saj bi se imela prav tako lepo. Tam imajo hrane, kolikor je hočejo, pa še zelo se zabavajo.«

»Če misliš, da je v ogradi tako prijetno,« je rekla mama, »kaj ko bi se začela umikati tebi in pustila, da kmet odnese tebe? Mislim, da bi tvoja sestrica raje ostala pri meni.«

»O, ne!« je vzkliknil njen sin. »Nočem zapustiti svoje ljube volnate mame! Vsak večer se hočem stisniti k tebi, da mi pripoveduješ zgodbe o zvezdah.«

»Misliš, da me imaš zelo rad?« ga je vprašala. »Še ne znaš zares ljubiti, ker si sebičen, v sebičnem srcu pa ni prostora za najlepšo ljubezen.«

Ob teh besedah je bilo jagenjčku zelo hudo. »Saj jo imam neizmerno rad,« je vzkliknil, ko je stal sam. »Prepričan sem, da jo imam veliko bolj rad kakor moja sestrica.«

Toda v tem se je malček motil. Čeprav njegova sestrica o tem ni toliko govorila, je svojo ljubezen kazala na številne druge načine. Če bi jo odnesli od mame že samo za nekaj dni, ne bi mogli nikoli več preživljati tako ljubkih in srečnih dni skupaj. Ovce so si zelo podobne in si ne morejo prav dolgo zapomniti obrazov druga druge. Če jagnje ločijo od mame že za kratek čas, se ob ponovnem srečanju ne prepoznata več. Morda je tudi zato toliko časa ostajajo skupaj, saj bi bilo zares žalostno, če ne bi prepoznal svoje mame ali svojega otroka.

Njegova sestrica ni nikoli izvedela, da je hotel, da jo odnesejo. Včasih se ji je zdelo, da se vede čudno, toda sama je bila tako ljubeča in nesebična, da o njegovi sebičnosti ni niti sanjala. Namesto da bi to misel pregnal iz svoje male volnate glave, kar bi lahko storil, če bi več razmišljal o drugih rečeh, je bratec o njej premišljeval vse pogosteje. Zaradi tega je postal nestrpen celo do mame in ji je pogosto odgovarjal precej osorno. Včasih ji, ko ga je ogovorila, sploh ni odgovoril, kar je bilo prav tako grdo.

Mama je vzdihovala in si govorila: »Moj otrok mi vendarle ni v veselje, čeprav sem, ko sem prvič pogledala njegov ljubi obrazek, mislila, da bom vedno srečna, dokler ga bom imela ob sebi.«

Nekega večera, ko je bilo vreme lepo in toplo, je kmet vse ovce in jagnjeta nagnal v ovčji hlev. Dotlej so ponoči ležali zunaj pod čudovitim modrim nebom, zato jim v hlevu še zdaleč ni bilo tako všeč. Prav tako niso razumeli, zakaj so tam, in so prestrašeni in zbegani pogosto meketali drug drugemu: »Čemu je to? Čemu je to?«

Jagnjet to ni tako zelo motilo, saj še niso imela toplega kožuha, ovcam, ki jim je volna rasla že celo leto in je bila dolga in težka, pa je bilo zelo zatohlo in neprijetno. Niso vedele, da ima kmet dober razlog, da jih tisto noč, ko je zunaj padala močna rosa, ohrani suhe. Vsako leto je storil enako, a tako dolgo se niso mogle spominjati, slab spomin pa vedno povzroča težave.

»Ostanita blizu mene, otroka,« je rekla mama dvojčkov. »Če vaju dolgo ne bo ob meni, lahko pozabim, kakšna sta.« »Meni se pa zdi,« je rekel bratec, »da morava biti ves čas pri tebi. Nikoli se ne morem niti malo zabavati!«

Ko so se stisnili k počitku, sta jagenjčka dvojčka trdno zaspala. Njuna mama pa je še dolgo, dolgo ležala budna v temi in bila nesrečna. Nekaj nepremišljenih besed sebičnega malega jagenjčka jo je zabolelo v srcu. Pa še resnične niso bile, saj sta njena otroka podnevi tekala s prijatelji in se imenitno zabavala. Toda saj vemo, da ljudje, kadar jim zmanjka potrpljenja, pogosto rečejo kaj, kar v resnici ne drži.

Zjutraj so v skedenj, ki je bil povezan z ovčjim hlevom, prišli možje. Oblečeni so bili v groba, stara oblačila, v rokah pa so nosili škarje čudne oblike. Ovce so jih tu in tam videle, kadar so bila vrata odprta. Nekoč je kmet obstal med vrati in videti je bilo, kakor da jih šteje. Zato so se stisnile druga k drugi še tesneje kot prej. Videle so, kako možje nosijo v skedenj čisto rumeno slamo in jo razgrinjajo po tleh. Čeznjo so razprostrli veliko polo čistega platna.

Nato so možje začeli prihajati v hlev, loviti ovce in jih odnašati v skedenj. Ovce so bile prestrašene in so veliko meketale, toda ko so katero ujeli in odnesli, ni odprla ust, čeprav se je morda na vso moč otepala, da bi se osvobodila. Najprej so odnesli starega skopljenega ovna, nato pa mlade ovce, ki so bile prejšnje leto še jagnjeta. Dolgo niso izbrali nobene od mam. Vendar nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, in manj ko je bilo ovc, tesneje so se stiskale skupaj.

Ko so nazadnje odnesli vse mlade ovce, je eden od mož ujel mamo dvojčkov in jo odnesel. Obrnila je obraz proti otrokoma, toda vrata so se za njo zaprla in dvojčka sta ostala z drugimi jagnjeti in njihovimi mamami. Iz skednja sta se slišala škripanje škarij in pridušeno govorjenje mož. Za hip se je dvojčkoma zazdelo, da vidita mamo ležati na tleh, ob njej pa kleči mož, ki ji pod roko drži glavo in sprednji nogi, vendar o tem nista bila prepričana.

Bratec je stekel v kot hleva in prislonil glavo ob deske. Nenadoma se je počutil tako majhnega in nebogljenega. »Moja ljuba volnata mama!« si je ponavljal znova in znova ter se spraševal, ali jo bo še kdaj videl. Spomnil se je, kaj ji je rekel prejšnji večer. Zdelo se mu je, da še zdaj sliši svoj glas, ki osorno pravi: »Zdi se mi, da morava biti ves čas pri tebi. Nikoli se ne morem niti malo zabavati!« Želel si je, da tega ne bi bil rekel. Vedel je, da je njegova mama ljubezniva in dobra, in dal bi vse na svetu, da bi lahko spet ostal blizu nje.

Njegova sestrica je bila prav tako osamljena in prestrašena kakor on, vendar se je vedla drugače. Stala je ob mlajši jagenjčici, ki so ji pravkar odnesli mamo, in jo skušala potolažiti. Drugo za drugo so odnašali mame, dokler niso ostala samo še jagnjeta. Zdaj so bila že zelo lačna in so milo meketala. Bratec dvojček pa je še vedno stal z glavo v kotu. Zaprl je oči, zdaj pa jih je odprl in skozi špranjo v steni hleva zagledal nekaj zelo vitkih in belih ovc, ki so jih spustili na travnik. Sprva so bile videti omotične in so se opotekale, namesto da bi hodile naravnost; potem so se nehale opotekati in začele poskakovati. »Ali je mogoče?« je rekel. »Prav gotovo je!« Čeprav v svojem kratkem življenju še nikoli ni videl sveže ostrižene ovce, je začel razumeti, kaj se je zgodilo.

Spoznal je, da so možje ovcam le ostrigli dolgo volno in da so zdaj pripravljene na toplo vreme. Nič čudnega, da so poskakovale, ko so jim previdno odstranili težko breme volne.

Zdaj je kmet spet odprl vrata v skedenj in pustil jagnjetom, da so skozenj odšla do vrat na travnik. V tem skednju še nikoli niso bila in bratec dvojček se je med dirjanjem po tleh hitro ozrl naokrog. Zagledal je nekaj velikih, razmršenih kupov volne, neki mož pa je ravno zvijal zadnje runo. Spraševal se je, ali je ta volna pripadala njegovi mami in ali je prav tista, h kateri se je stiskal, kadar ga je zeblo ali ga je bilo strah.

Ko so prišla na pašnik, jagnjeta sprva niso vedela, katere ovce so njihove mame. Brez dolgih, umazanih run so bile videti tako zelo drugačne! Bratec dvojček je svojo mamo prepoznal po hoji in glasu, opazil pa je, da je sestrica sploh ne prepozna. Videl je mamo, kako tava naokrog, kakor da ne ve, kje bi našla svoja otroka, in v glavi se mu je porodil poreden načrt. Vedel je, da bo kmet sestrico odnesel v ogrado, če ji bo lahko vsaj za kratek čas preprečil, da bi našla mamo. Mislil je, da natančno ve, kako to storiti, in je že stekel proti njej. Nato pa se je ustavil in se spomnil, kako žalosten in osamljen je bil še malo prej brez mame, in jagenjčki v ogradi so se mu začeli smiliti.

Zdaj sta se v njem srdito bojevali sebičnost in dobrota. Ena je govorila: »Pošlji sestrico proč,« druga pa: »Odpelji jo k mami.« Nazadnje je, kar so ga nesle noge, stekel k sestrici. »Zdaj sem dober,« si je rekel, »ampak morda ne bom dolgo. Povedal ji bom, preden bom spet poreden.«

»Sestrica!« je zaklical. »Pridi z mano k najini mami. Ne ve, kje naj naju poišče.« Videl je, kako je žalostni sestričin obrazek zasijal od sreče, in vesel je bil, da je storil prav. Skupaj sta odskakljala, veselo brcala z zadnjimi nogami in bratcu se je zdelo, da še nikoli v življenju ni bil tako srečen. Toda kmalu naj bi bil še srečnejši, kajti ko sta prišla do njegove »nove, bele mame«, kakor jo je imenoval, in ji je sestrica povedala, kako ji je pokazal pot, je mama rekla: »Zdaj si mi v veselje. Tudi ti boš srečnejši jagenjček, saj veš, da je mamino srce dovolj veliko za vse njene otroke in da tisti, ki bolj ljubi, tudi lepše ljubi.«

»Saj to je vendar jasno,« je rekla sestrica dvojčica. »Kaj hočeš s tem reči?« Toda mama ji ni nikoli povedala in bratec ji ni nikoli povedal in upamo, da boste tudi vi ohranili skrivnost.