Pravega truda ni mogoče skriti

Besedilo

Pravega truda ni mogoče skriti

Živel je reven človek, ki je stopil v službo k nekemu bogatašu, ne da bi se pogodil za plačilo. Tako je služil leto dni, in ko je leto minilo, je prišel k svojemu gospodarju in ga prosil, naj mu plača toliko, kolikor misli, da si je zaslužil. Gospodar je vzel novčič in mu rekel: »Na, to je plačilo za tvojo službo.« Sluga je vzel novčič, se zahvalil gospodarju in odšel k potoku, kjer je voda zelo hitro tekla. Ko je prišel do potoka, si je rekel: »Ljubi Bog! Kako to, da sem si za celo leto zaslužil samo en novčič? A Bog ve, ali sem si zaslužil tudi toliko. Zdaj bom preizkusil: vrgel bom ta novčič v vodo, in če ne potone, sem si ga zaslužil, če pa potone, si ga nisem.« Nato se je pokrižal in rekel: »Usmiljeni Bog! Če sem si ta novčič zaslužil, naj plava na vodi, če pa si ga nisem, naj potone na dno.« To je rekel in vrgel novčič v potok, novčič pa je pri priči potonil na dno. Tedaj se je sklonil, pobral novčič iz vode in ga odnesel nazaj gospodarju z besedami: »Gospodar! Tu imaš novčič nazaj, nisem si ga še zaslužil, zato ti bom služil še eno leto.«

In tako je začel znova služiti. Ko je spet minilo leto dni, je prišel h gospodarju in ga prosil, naj mu plača toliko, kolikor misli, da si je zaslužil. Gospodar je spet vzel novčič in mu rekel: »Na, to je plačilo za tvojo službo.« Vzel je novčič, se zahvalil gospodarju in spet odšel k tistemu potoku, se pokrižal in vrgel novčič vanj z besedami: »Usmiljeni Bog! Če sem si ga po pravici zaslužil, naj plava na vodi, če pa si ga nisem, naj potone na dno.« Brž ko ga je vrgel v vodo, je novčič padel na dno. Sklonil se je, ga pobral in spet odnesel gospodarju z besedami: »Tu imaš, gospodar, novčič nazaj, nisem si ga še zaslužil, zato ti bom služil še eno leto.«

Tako je spet začel služiti, in ko je minilo še tretje leto, je šel h gospodarju in ga prosil, naj mu plača toliko, kolikor misli, da si je zaslužil. Gospodar mu je spet dal novčič, on pa ga je vzel, se zahvalil in znova odšel k potoku, da bi videl, ali si ga je zdaj zaslužil. Ko je prišel do potoka, se je pokrižal in vrgel novčič v vodo z besedami: »Usmiljeni Bog! Če sem si ta novčič zaslužil, naj plava na vodi, če pa si ga nisem, naj potone na dno.« Ko je novčič padel v vodo, je začel plavati na gladini. Vesel ga je pobral iz vode, ga spravil v žep, nato pa odšel v gozd, si postavil majhno kočo in začel živeti v njej.

Čez nekaj časa je slišal, da se njegov nekdanji gospodar z galijo odpravlja čez morje daleč v drugo cesarstvo. S svojim novčičem je šel k njemu in ga začel prositi, naj mu za ta novčič kaj kupi v drugem cesarstvu. Gospodar mu je obljubil, vzel njegov novčič in se odpravil na pot. Med potjo je ob morju naletel na otroke, ki so prinesli mačka, da bi ga ubili in vrgli v morje. Ko je to videl, je pritekel k njim in jih vprašal: »Kaj pa je, otroci?« Odgovorili so mu: »Škodo dela, pa ga hočemo ubiti.« Tedaj je vzel tisti novčič svojega nekdanjega sluge in jim ga ponudil, naj mu dajo mačka. Otroci so to komaj dočakali, vzeli novčič, trgovcu pa dali mačka. Odnesel je mačka na galijo in odplul naprej. Med plovbo je nekoč zapihal močan veter in odnesel galijo bogve kam, tako da se tri mesece ni mogla vrniti na pravo pot. Ko je veter ponehal, gospodar galije ni vedel, kje je. Plul je še malo naprej in prispel pred neko mesto.

Ko se je po mestu razvedelo, da je priplula galija iz neznane dežele, so jo mnogi prihiteli gledat, in eden od teh ljudi, ki je bil zelo bogat, je gospodarja galije povabil na večerjo. Ko je prišel tja, je imel kaj videti: miši in podgane so tekale na vse strani, služabniki pa so stali s palicami in jim branili, da ne bi planile na mizo. Tedaj je rekel gostitelju: »Za božjo voljo, brat, kaj pa je to?« Gostitelj mu je odgovoril: »Tako je pri nas zmeraj, brat, da zaradi te golazni ne moremo v miru ne kositi ne večerjati. Še kadar spimo, ima vsak svojo skrinjo in se zapre vanjo, da nam ne bi pogrizle ušes.« Tedaj se je gospodar galije spomnil mačka, ki ga je kupil za novčič, in rekel gostitelju: »Na galiji imam žival, ki bi vse to pokončala v dveh ali treh dneh.« Gostitelj mu je odgovoril: »Brat, če imaš tako žival, jo prinesi sem. Galijo ti bom napolnil s samim srebrom in zlatom, če je le res, kar praviš.« Po večerji je gospodar galije odšel po svojega mačka, ga prinesel in gostitelju rekel, naj ležejo spat brez skrinj. A ti si tega še vedno za nobeno ceno niso upali, zato je le on sam ostal zunaj in tako zaspal. Spustil je mačka, in ko je ta zagledal toliko miši in podgan, jih je začel loviti in daviti ter vse vlačiti na kup. Miši in podgane pa so spoznale, kdo je tu, in se razbežale na vse strani. Ko se je zjutraj zdanilo in so vstali, je bil sredi sobe velik kup mrtvih miši in podgan, po sobi pa je tekala komaj še katera, le iz lukenj so kukale. Po treh dneh ni bilo videti niti ene več. Tedaj je gostitelj popotniku v zameno za mačka napolnil galijo s srebrom in zlatom. Nato se je naš popotnik z galijo odpravil domov.

Ko je prišel domov, ga je obiskal njegov nekdanji sluga in ga vprašal, kaj mu je prinesel za tisti novčič. Gospodar mu je prinesel kos marmorja, lepo obdelan v štirioglat kamen, in mu ga dal: »Na, to sem ti kupil za novčič.« Sluga se ga je zelo razveselil, vzel kamen, ga odnesel v svojo kočo in si iz njega napravil mizo. Naslednji dan je šel po drva, in ko se je vrnil domov, se je kamen spremenil v zlato in sijal kakor sonce, da se je vsa koča svetila od njega. Ko je to videl, se je prestrašil, stekel h gospodarju in mu rekel: »Gospodar, kaj si mi vendar dal? Tisto ni moje, pridi pogledat.« Gospodar je prišel, in ko je videl, kakšen čudež je storil Bog, mu je rekel: »Nič ne pomaga, sinko moj! Komur Bog, temu tudi vsi svetniki; pridi sem, tu je tvoj zaklad.« In dal mu je vse, kar je pripeljal na galiji, ter mu dal še svojo hčer, da se je oženil z njo.