Prevod

Nekoč je živel mlad fant, ki se je dal najeti za vojaka. Bojeval se je hrabro in bil vselej v prvih vrstah, kadar so deževale svinčenke. Dokler je trajala vojna, je bilo vse dobro, ko pa so sklenili mir, so ga odpustili in stotnik mu je rekel, da lahko gre, kamor hoče. Starši so mu umrli in doma ni imel več, zato je šel k bratoma in ju prosil, naj ga preživljata, dokler se spet ne začne vojna. Toda brata sta bila trdosrčna in sta rekla: »Kaj naj s teboj? Nič te ne potrebujeva, sam glej, kako se boš prebil.« Vojaku ni ostalo nič razen puške. Oprtal si jo je na ramo in se odpravil v svet. Prišel je na prostrano resavo, kjer ni bilo videti drugega kakor krog dreves. Ves žalosten je sedel podnje in premišljeval o svoji usodi. »Nimam denarja,« je pomislil, »in ničesar se nisem naučil razen vojskovanja. Zdaj, ko so sklenili mir, me ne potrebujejo več. Že vidim, da bom umrl od lakote.« Nenadoma je zaslišal šumenje, in ko se je ozrl, je pred njim stal neznanec v zelenem suknjiču. Videti je bil prav postaven, le namesto stopala je imel ostudno konjsko kopito. »Že vem, kaj ti manjka,« je rekel mož. »Denarja in imetja boš dobil toliko, kolikor ga boš mogel zapraviti, pa če se boš še tako trudil. Toda najprej moram vedeti, ali te ni strah, da ne bom denarja zapravljal zaman.« – »Vojak in strah, kako gre to skupaj?« je odgovoril fant. »Kar preizkusi me.« – »Prav,« je odvrnil mož, »poglej za seboj.« Vojak se je obrnil in zagledal velikega medveda, ki je renčeč pritekel proti njemu. »Oho,« je vzkliknil vojak, »tebe bom pa požgečkal po nosu, da te bo minilo veselje do renčanja!« Pomeril je in medveda ustrelil v gobec, da se je zgrudil in se ni več ganil. »Vidim,« je rekel neznanec, »da ti poguma ne manjka, vendar moraš izpolniti še en pogoj.« – »Če s tem ne ogrozim zveličanja svoje duše,« je odgovoril vojak, ki je dobro vedel, kdo stoji pred njim. »Sicer se ne spustim v nič.« – »To boš presodil sam,« je odgovoril zelenosuknjičnik. »Naslednjih sedem let se ne smeš umivati, ne česati brade in las, ne striči nohtov in ne moliti očenaša. Dal ti bom suknjič in plašč, ki ju boš moral ves ta čas nositi. Če v teh sedmih letih umreš, boš moj, če pa ostaneš živ, boš svoboden in povrhu bogat do konca svojih dni.« Vojak je pomislil na hudo stisko, v kateri se je znašel, in ker je že tolikokrat gledal smrti v oči, je sklenil tvegati tudi tokrat ter privolil. Hudič je slekel zeleni suknjič, ga izročil vojaku in rekel: »Kadar boš imel ta suknjič na sebi in boš segel v žep, boš vselej potegnil iz njega polno pest denarja.« Nato je odrl medveda in rekel: »To bo tvoj plašč in tudi tvoja postelja, kajti spati boš moral na tej koži in ne smeš leči v nobeno drugo posteljo. Zaradi te oprave ti bo ime Medvedokožuh.« Nato je hudič izginil.

Vojak je oblekel suknjič, takoj segel v žep in ugotovil, da je bilo vse res. Nato si je ogrnil medvedjo kožo in se odpravil v svet. Bil je dobre volje in ni opustil ničesar, kar je prijalo njemu in škodovalo njegovemu denarju. Prvo leto je še nekako šlo, drugo leto pa je bil že videti kakor pošast. Lasje so mu zakrivali skoraj ves obraz, brada je bila podobna kosu grobega polstenega blaga, na prstih je imel kremplje, obraz pa mu je prekrivala tolikšna plast umazanije, da bi na njej vzklila kreša, če bi jo kdo posejal. Kdor ga je zagledal, je zbežal. Ker pa je povsod dajal denar revežem, da bi molili zanj, naj v teh sedmih letih ne umre, in ker je vse dobro plačeval, je vendarle vselej našel prenočišče. Četrto leto je prišel v neko gostilno, kjer ga gostilničar ni hotel sprejeti in mu ni hotel odkazati niti prostora v hlevu, saj se je bal, da bi se njegovi konji splašili. Ko pa je Medvedokožuh segel v žep in izvlekel pest dukatov, se je gostilničar omehčal in mu dal sobo v poslopju za gostilno. Vendar je moral obljubiti, da se ne bo nikomur pokazal, da gostilna ne bi prišla na slab glas.

Ko je Medvedokožuh zvečer sedel sam in si iz vsega srca želel, da bi sedem let že minilo, je iz sosednje sobe zaslišal glasno tarnanje. Imel je sočutno srce, zato je odprl vrata in zagledal starca, ki je bridko jokal in obupano sklepal roke nad glavo. Medvedokožuh je stopil bliže, toda mož je planil pokonci in hotel pobegniti. Šele ko je zaslišal človeški glas, se je pustil pomiriti, in Medvedokožuh ga je s prijaznimi besedami naposled pripravil do tega, da mu je razkril vzrok svoje žalosti. Njegovo premoženje je polagoma skopnelo, s hčerami je trpel pomanjkanje, zdaj pa je bil tako reven, da ni mogel plačati niti gostilničarju in so ga hoteli vreči v ječo. »Če nimate drugih skrbi,« je rekel Medvedokožuh, »denarja imam dovolj.« Poklical je gostilničarja, mu poravnal račun in nesrečnemu možu povrhu vtaknil v žep še mošnjo, polno zlata.

Ko se je starec videl rešenega skrbi, ni vedel, kako naj pokaže svojo hvaležnost. »Pojdi z menoj,« mu je rekel. »Moje hčere so čudovito lepe, izberi si eno za ženo. Ko bo slišala, kaj si storil zame, te ne bo zavrnila. Res si videti malce nenavadno, a te bo že spravila v red.« Medvedokožuhu je bilo to všeč in šel je z njim. Ko ga je zagledala najstarejša, se je njegovega obraza tako prestrašila, da je kriknila in zbežala. Druga je sicer ostala in si ga ogledala od glave do peta, nato pa rekla: »Kako naj vzamem moža, ki nima več človeške podobe? Še obriti medved, ki so ga nekoč razkazovali tukaj in se je izdajal za človeka, mi je bil bolj všeč. Vsaj huzarsko suknjo in bele rokavice je imel. Ko bi bil samo grd, bi se ga že lahko navadila.« Najmlajša pa je rekla: »Ljubi oče, mož, ki vam je pomagal iz stiske, mora biti dober človek. Če ste mu za to obljubili nevesto, morate držati besedo.« Škoda, da sta Medvedokožuhov obraz prekrivala umazanija in dlaka, sicer bi bilo videti, kako mu je ob teh besedah zaigralo srce. S prsta je snel prstan, ga prelomil na dvoje in ji dal eno polovico, drugo pa obdržal. V njeno polovico je vrezal svoje ime, v svojo pa njeno in jo prosil, naj svoj del skrbno shrani. Nato se je poslovil in rekel: »Še tri leta moram hoditi po svetu. Če se ne vrnem, boš prosta, kajti to bo pomenilo, da sem mrtev. Prosi pa Boga, naj me ohrani pri življenju.«

Uboga nevesta se je oblekla v črno, in kadar je pomislila na svojega ženina, so ji oči zalile solze. Sestri pa sta jo le zasmehovali in se norčevali iz nje. »Pazi,« je rekla najstarejša, »ko mu boš podala roko, te bo udaril s šapo.« – »Le varuj se,« je rekla druga, »medvedi imajo radi sladko, in če mu boš všeč, te bo požrl.« – »Vselej boš morala storiti, kar bo hotel,« je spet začela najstarejša, »sicer bo začel renčati.« Druga pa je nadaljevala: »Toda svatba bo vesela, medvedi znajo dobro plesati.« Nevesta je molčala in se ni pustila omajati. Medvedokožuh pa je hodil po svetu iz kraja v kraj, delal dobro, kjer je le mogel, in obilno obdaroval reveže, da bi molili zanj. Ko je naposled napočil zadnji dan sedmih let, se je vrnil na resavo in sedel pod drevesa, ki so rasla v krogu. Ni minilo dolgo, ko je zašumel veter in pred njim se je pojavil hudič ter ga nejevoljno pogledal. Nato mu je vrgel stari suknjič in zahteval svojega zelenega nazaj. »Tako daleč pa še nisva,« je odgovoril Medvedokožuh. »Najprej me moraš očistiti.« Hudič je moral, naj mu je bilo prav ali ne, prinesti vodo, umiti Medvedokožuha, mu počesati lase in postriči nohte. Potem je bil spet videti kakor hraber vojščak in bil je veliko lepši kakor kdaj prej.

Ko je hudič končno odšel, je Medvedokožuhu odleglo pri srcu. Šel je v mesto, oblekel razkošen žameten suknjič, sedel v kočijo, v katero so bili vpreženi štirje belci, in se odpeljal k hiši svoje neveste. Nihče ga ni prepoznal. Oče ga je imel za imenitnega polkovnika in ga odvedel v sobo, kjer so sedele njegove hčere. Moral je sesti med najstarejši. Nalivali sta mu vino, mu ponujali najboljše grižljaje in menili, da še nikoli nista videli lepšega moža. Nevesta pa je v črni obleki sedela nasproti njega, ni dvignila oči in ni spregovorila niti besede. Ko je naposled vprašal očeta, ali bi mu dal eno svojih hčera za ženo, sta najstarejši planili pokonci in stekli v svojo sobo, da bi se razkošno oblekli, saj si je vsaka domišljala, da je izbral njo. Brž ko je tujec ostal sam s svojo nevesto, je vzel polovico prstana, jo spustil v čašo vina in ji čašo podal čez mizo. Sprejela jo je, ko pa je izpila vino in na dnu našla polovico prstana, ji je srce močno vztrepetalo. Vzela je drugo polovico, ki jo je nosila na traku okoli vratu, jo pristavila k prvi in izkazalo se je, da se oba dela povsem ujemata. Tedaj je rekel: »Jaz sem tvoj zaročenec, ki si ga videla kot Medvedokožuha. Po božji milosti pa sem spet dobil človeško podobo in postal čist.« Stopil je k njej, jo objel in poljubil. Medtem sta sestri prišli v sobo v vsem svojem sijaju. Ko sta videli, da je lepi mož pripadel najmlajši, in izvedeli, da je to Medvedokožuh, sta polni jeze in besa zbežali ven. Ena se je utopila v vodnjaku, druga pa se je obesila na drevo. Zvečer je nekdo potrkal na vrata, in ko jih je ženin odprl, je pred njim stal hudič v zelenem suknjiču ter rekel: »Vidiš, zdaj imam za tvojo eno dušo kar dve.«