Prevod
V dneh, ko je Španija vladala zahodnim deželam, so pehotnemu polku ukazali, naj se iz Santa Feja odpravi vzpostavit zvezo s Florido in odnese skrinjo zlata za plačilo vojakom v St. Augustinu. Možje so prezimili na kraju, kjer danes stoji Trinidad, v tolažbo pa jim je bila družba žena in družin. Spomladi so ženskam in drugim spremljevalcem vojske naročili, naj ostanejo, čete pa so krenile naprej po kanjonu reke Purgatoire — vendar niso ne prispele na cilj ne se vrnile. So se skušali s čolni spustiti po reki in doživeli brodolom med brzicami? Jih je nenadna povodenj odnesla v večnost? So izgubili zaloge hrane in v puščavi umrli od lakote? So se jim Indijanci maščevali za krutost in sebičnost ter jih pobili ponoči ali iz zasede? So jih umorili razbojniki? So pogreznili v živi pesek, skozi katerega se je reka stekala v podzemne rove? Morda ne bo tega nikoli nihče izvedel; toda mnogo let pozneje je neki divjak duhovniku v Santa Feju povedal, da so Indijanci polk obkolili, kakor so Custerjevo enoto v Montani, in ga pobili do zadnjega moža. Ko je polkovnik uvidel, da ni upanja na pobeg, je — tako je trdil pripovedovalec — zakopal zlato, ki ga je prevažal. Verjamejo, da je v kanjonu skritih na tisoče dublonov, in za njihovo iskanje so porabili na tisoče dolarjev.
Ko so tedni prešli v mesece in meseci v leta, o izginulem polku pa še vedno ni bilo nobenega glasu, so duhovniki reko poimenovali El Rio de las Animas Perdidas — Reka izgubljenih duš. Govorilo se je, da je odmevanje vode, ki se je valila skozi kanjon, tožba izginulih vojakov. Francoski lovci na kožuharje so omilili pomen španskega imena, ko so reko preimenovali v Purgatoire, »gonjači volov«, ki so s svojimi vpregami prečkali prerije, pa so francosko ime popačili v nesmiselni »Picketwire«. Toda Američani španskega rodu ohranjajo izročilo živo in molitve mnogih so se dvigale in se še dvigajo v priprošnjo za tiste, ki so tako skrivnostno izginili v dolini Las Animas.
Izvirnik
In the days when Spain ruled the Western country an infantry regiment was ordered out from Santa Fe to open communication with Florida and to carry a chest of gold for the payment of the soldiers in St. Augustine. The men wintered on the site of Trinidad, comforted by the society of their wives and families, and in the spring the women and camp-followers were directed to remain, while the troops set forward along the canon of the Purgatoire--neither to reach their destination nor to return. Did they attempt to descend the stream in boats and go to wreck among the rapids? Were they swept into eternity by a freshet? Did they lose their provisions and starve in the desert? Did the Indians revenge themselves for brutality and selfishness by slaying them at night or from an ambush? Were they killed by banditti? Did they sink in the quicksands that led the river into subterranean canals? None will ever know, perhaps; but many years afterward a savage told a priest in Santa Fe that the regiment had been surrounded by Indians, as Custer's command was in Montana, and slain, to a man. Seeing that escape was hopeless, the colonel--so said the narrator--had buried the gold that he was transporting. Thousands of doubloons are believed to be hidden in the canon, and thousands of dollars have been spent in searching for them.
After weeks had lapsed into months and months into years, and no word came of the missing regiment, the priests named the river El Rio de las Animas Perdidas--the River of Lost Souls. The echoing of the flood as it tumbled through the canon was said to be the lamentation of the troopers. French trappers softened the suggestion of the Spanish title when they renamed it Purgatoire, and--“bullwhackers” teaming across the plains twisted the French title into the unmeaning “Picketwire.” But Americo-Spaniards keep alive the tradition, and the prayers of many have ascended and do ascend for the succor of those who vanished so strangely in the valley of Las Animas.