Prevod

V dneh, ko je Španija vladala zahodnim deželam, so pehotnemu polku ukazali, naj se iz Santa Feja odpravi vzpostavit zvezo s Florido in odnese skrinjo zlata za plačilo vojakom v St. Augustinu. Možje so prezimili na kraju, kjer danes stoji Trinidad, v tolažbo pa jim je bila družba žena in družin. Spomladi so ženskam in drugim spremljevalcem vojske naročili, naj ostanejo, čete pa so krenile naprej po kanjonu reke Purgatoire — vendar niso ne prispele na cilj ne se vrnile. So se skušali s čolni spustiti po reki in doživeli brodolom med brzicami? Jih je nenadna povodenj odnesla v večnost? So izgubili zaloge hrane in v puščavi umrli od lakote? So se jim Indijanci maščevali za krutost in sebičnost ter jih pobili ponoči ali iz zasede? So jih umorili razbojniki? So pogreznili v živi pesek, skozi katerega se je reka stekala v podzemne rove? Morda ne bo tega nikoli nihče izvedel; toda mnogo let pozneje je neki divjak duhovniku v Santa Feju povedal, da so Indijanci polk obkolili, kakor so Custerjevo enoto v Montani, in ga pobili do zadnjega moža. Ko je polkovnik uvidel, da ni upanja na pobeg, je — tako je trdil pripovedovalec — zakopal zlato, ki ga je prevažal. Verjamejo, da je v kanjonu skritih na tisoče dublonov, in za njihovo iskanje so porabili na tisoče dolarjev.

Ko so tedni prešli v mesece in meseci v leta, o izginulem polku pa še vedno ni bilo nobenega glasu, so duhovniki reko poimenovali El Rio de las Animas Perdidas — Reka izgubljenih duš. Govorilo se je, da je odmevanje vode, ki se je valila skozi kanjon, tožba izginulih vojakov. Francoski lovci na kožuharje so omilili pomen španskega imena, ko so reko preimenovali v Purgatoire, »gonjači volov«, ki so s svojimi vpregami prečkali prerije, pa so francosko ime popačili v nesmiselni »Picketwire«. Toda Američani španskega rodu ohranjajo izročilo živo in molitve mnogih so se dvigale in se še dvigajo v priprošnjo za tiste, ki so tako skrivnostno izginili v dolini Las Animas.