Prevod

Med stebri iz peščenjaka v predgorju Kolorada je stala koča Ta-in-ga-roja (Prvi grom). Čeprav je bil uren na lovu in pogumen v boju, se je le redko odpravljal na pot s sosednjimi plemeni, saj je bil srečen v družbi svoje žene Zecane (Ptice). Da bi prodal bobrove kože in kože divjih ovac, je z njo pogosto hodil v trgovsko postojanko na meji Nove Mehike. Prav v tej utrdbi je neki španski trgovec zagledal lepo Zecano in sklenil, da si jo bo pridobil. Indijanca je poslal po opravkih globoko v osrčje gora ter mu obljubil, da bo žena do njegove vrnitve varno počivala v naselbini.

Na poti se je Ta-in-ga-ro ustavil pri izviru v Manitouju. Ko se je napil, je vanj vrgel bisere in vampum kot daritev njegovemu božanstvu. Brbotajoča voda je daritev izvrgla, in ko je strmel vanjo, pretresen nad tem zloveščim znamenjem, se je na gladini izoblikovala podoba — Zecanin obraz, spačen od bolečine. Stekel je h konju, oddirjal in se ni ustavil ne za počitek ne za jed, dokler ni dosegel postojanke. Španca ni bilo več. Tedaj se je obrnil proti predgorju, priganjal svojega izmučenega konja proti koči in nekega jasnega jutra prispel domov. Ob pogledu na ženo pred vrati in ob zvoku njenega petja ga je oblila radost. Ko jo je ogovoril, je brez zanimanja dvignila pogled, nato pa spet zapela. Ni ga prepoznala. Izgubila je razum.

Ko je Ta-in-ga-ro iz njenega blebetanja izvedel za Špančevo izdajstvo, je njegov krik besa in žalosti za hip priklical njen blodni um nazaj. Z nenavadnim začudenjem in bolečino je pogledala moža ter mu izza pasu iztrgala nož. Še preden je lahko dojel njeno namero, si ga je zarila v srce in se mrtva zgrudila pred njegove noge. Ure in ure je stal tam ves otrpel, toda kmalu je spet prevladala njegova stoična indijanska narava. Pospravil je kočo in nakrmil konja, nato Zecanino telo zavil v bizonovo kožo ter od silne izčrpanosti prespal vso noč. Dve noči pozneje je Indijanec stal v senci neke sobe v trgovski utrdbi in opazoval spečega Španca. Nihče ni vedel, kako je prišel mimo straže.

V urah pred zoro je izdajalca prebudil pas, ki se mu je zategoval čez usta. Skočil je pokonci, da bi ga odtrgal, in tedaj začutil, kako se mu okoli vratu zadrguje laso. Zaman se je otepal. Čez nekaj trenutkov je imel zvezane roke in noge. Ta-in-ga-ro je z nizke strehe odmaknil nekaj trakov lubja, potisnil Španca skozi odprtino in ga spustil na tla zunaj ograde, katere del je bila tudi hiša. Nato je na žerjavici zanetil puščico, ovito v topolov puh, in jo izstrelil v kopico sena na dvorišču. V dimu in zmedi, ki sta nastala, njegovega bega ni opazil nihče razen stražarja, ki je zaspan korakal na straži zunaj četverokotnega sklopa poslopij. Stražar bi bil sprožil preplah, če se Indijanec ne bi pognal nanj kakor panter in ga z enim zamahom noža ubil.

Indijanec je pograbil Španca, ga privezal na konjev hrbet in se odpravil na pot ob njem. Tako sta potovala, dokler nista prišla do njegove koče. Tam je trgovca snel s konja in ga nahranil, toda roke in noge mu je pustil trdno zvezane ter se ni zmenil za njegova vprašanja in prošnje, naj ga izpusti. Pred vrata je privezal močnega, napol udomačenega konja, mu namestil leseno sedlo, s Španca porezal oblačila in ga posadil živali na hrbet. Ko ga je z jermeni iz jelenje kože pritrdil na sedlo, je Zecanino truplo vzel iz ovoja in ga privezal k ujetniku, z obrazom proti njegovemu obrazu.

Nato je izpustil konja, ki se je vzpenjal in prhal, da bi se otresel bremena, gledal, kako je planil v brezmejno puščavo, in se za njim pognal na svojem krepkem konju. Sprva je Španec omedlel; ko se je ovedel, se je skušal osvoboditi, toda z vsakim gibom se je le še tesneje stisnil k grozoti pred seboj. V opoldanski vročini ga je oblival znoj, iz brazd, ki so mu jih vezi vrezovale v meso, pa je kapljala kri. Ponoči je gol zmrzoval na hladnem zraku, in če je le za hip zatisnil oči in zadremal, ga je prebudila kletev, zakričana v uho. Ta-inga-ro mu je občasno dal piti, jesti pa nikoli, in tako so jezdili več dni. Nazadnje je lakota premagala njegov gnus; zasadil je zobe v mrtvo meso pred seboj in se gostil kakor mrliški demon.

Še naprej so jezdili in Ta-in-ga-ro ni bil nikoli daleč od svoje žrtve, nad katere trpljenjem se je naslajal, dokler mu ni nerazločen krik oznanil, da je Španec zblaznel. Tedaj, in šele tedaj, je zadržal konja in gledal za konjem z mrtvo in blaznim jezdecem, dokler niso izginili v rumeni praznini. Obrnil se je proč, a nikoli več ni poiskal svojega doma. Sem in tja, skozi grmičevje, čez pesek in slana tla planjav, blodijo prikazenski jezdeci, za vse večne čase.