Waltey
Vanderdecken iz Tappan Zeeja
015 The Vanderdecken of Tappan Zee
Myths and Legends of Our Own Land · Charles M. SkinnerO besedilu
Vanderdecken iz Tappan Zeeja
- Vir
- Myths and Legends of Our Own Land
- Avtor
- Charles M. Skinner
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- English
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- 015 The Vanderdecken of Tappan Zee
O izvirniku
Myths and Legends of Our Own Land
Obsežna zgodovinska zbirka ameriških legend, ki jih je Skinner zbral in avtorsko rekonstruiral. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Myths and Legends of Our Own Land v jeziku English.
Besedilo
Vanderdecken iz Tappan Zeeja
Sobotni večer je; valovi Hudsona se lenobno zaganjajo v bregove Tappan Zeeja, pečina nad Tarrytownom, kjer v zimskih nočeh joče bela gospa, je bleda v soju zvezd, v grmovju pa čričkajo črički. Tako mirno je, da je slišati pljuskanje vesel čez vodo vsaj miljo daleč. Očitno nekakšen čolnič, a masivne izdelave, saj ga lahko žene le krepka roka; zdaj pa vesla zaškrtajo ob kline. Čudno, da ga še ni videti, saj je zvok že blizu. Poglej! Ali senca prečka tisti nagubani odsev zvezd na vodi? Vesla so obstala in ni vetra, ki bi lahko povzročil ta vzdih.
Hej, Rambout Van Dam! Si to ti? Ali še vedno odslužuješ kazen za svojo prisego, da boš od Kakiata do Spuyten Duyvila priveslal pred nedeljskim svitom, četudi bi za to potreboval cel mesec nedelj? Bolje bi bilo zate, ko bi bil noč prebil s svojimi razposajenimi prijatelji v Kakiatu ali pa se prej odpravil domov, saj kršenje nedeljskega počitka dandanes ni več greh, ti, ubogi duh, pa boš za svojo nesrečo našel kaj malo sočutja. Naj se tvoj mesec nedelj ali tvoj dolgi niz mesecev nedelj vendar kmalu izteče, saj je žalostno, ko nas kaj opomni, da smo lahko kaznovani za prestopke, že dolga leta pozabljene. Ko bo jutri sonce visoko, bo kakih dvajset bark vznemirjalo Tappansko morje, vsaka polna mož in deklet iz Novega Amsterdama, ki bodo poskakovali ob posvetni glasbi in se krepčali s pijačami, kakršnih ti, Rambout, nisi nikoli niti povohal — vsaj za to bodi hvaležen. Če tvoja senca čepi med gozdnatimi oporniki pečin Palisades in jih mežikaje opazuje, se gotovo bridko pritožuješ nad krutostjo svoje usode.
Izvirnik
015 The Vanderdecken of Tappan Zee
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
It is Saturday night; the swell of the Hudson lazily heaves against the shores of Tappan Zee, the cliff above Tarrytown where the white lady cries on winter nights is pale in starlight, and crickets chirp in the boskage. It is so still that the lap of oars can be heard coming across the water at least a mile away. Some small boat, evidently, but of heavy build, for it takes a vigorous hand to propel it, and now there is a grinding of oars on thole-pins. Strange that it is not yet seen, for the sound is near. Look! Is that a shadow crossing that wrinkle of starlight in the water? The oars have stopped, and there is no wind to make that sound of a sigh.
Ho, Rambout Van Dam! Is it you? Are you still expiating your oath to pull from Kakiat to Spuyten Duyvil before the dawn of Sabbath, if it takes you a month of Sundays? Better for you had you passed the night with your roistering friends at Kakiat, or started homeward earlier, for Sabbath-breaking is no sin now, and you, poor ghost, will find little sympathy for your plight. Grant that your month of Sundays, or your cycle of months of Sundays, be soon up, for it is sad to be reminded that we may be punished for offences many years forgotten. When the sun is high to-morrow a score of barges will vex the sea of Tappan, each crowded with men and maids from New Amsterdam, jigging to profane music and refreshing themselves with such liquors as you, Rambout, never even smelled--be thankful for that much. If your shade sits blinking at them from the wooded buttresses of the Palisades, you must repine, indeed, at the hardness of your fate.
Nadaljuj z branjem
