Prevod

Prvo, kar je gospod Rdeči veveriček storil, potem ko je prišel v gozd in srečal Sivega veverička, je bilo, da si je poiskal kaj za pod zob. Letni čas ni bil prav nič prijazen do prišleka, ki ni imel skrite zaloge oreškov in semen, iz katere bi lahko jemal. Jabolka in koruza še niso dozoreli, lanskih semen in želoda pa skoraj ni bilo več. Tisto malo, kar je še tu in tam ostalo, je izgubilo svoj sladki, zdravi okus. Ubogi gospod Rdeči veveriček si je začel želeti, da bi bil zajtrkoval, preden je pobegnil. Šel je celo na rob gozda in se ozrl proti kmečki hiši, kjer je njegova odprta kletka visela na soncu. Vedel je, da so v njej oreški in svež košček sadja, in ob misli nanje so se mu pocedile sline. Toda bil je preudaren mladenič in vedel je, da bi se vratca kletke nemudoma zaprla, če bi se vrnil jest, in nikoli več ne bi mogel svobodno skakljati po čudovitih drevesih.

»Raje umrem od lakote!« si je rekel, in ker je mislil povsem resno, je to izgovoril precej glasno. Komaj so mu besede prišle iz ust, že je — »Pft!« — pred njegove tačke padel debel želod. Zgrabil ga je s sprednjima tačkama, še preden se je ozrl naokrog. Bil je gladek in bleščeč, prav nič takšen, kakor da bi preživel dolgo zimo na hrastovi veji. Krepko je zagrizel vanj, nato pa pogledal navzgor, da bi videl, ali jih je na drevesu nad njim še kaj. Lahko si mislite, kako presenečen je bil, ko je ugotovil, da sedi pod javorjem, kajti v vseh letih, odkar obstaja svet, še noben javor ni rodil želoda.

»Več jih ne bo,« je rekel. »Grizljati moram po malem, da mi bo trajal čim dlje.« Obračal ga je sem in tja ter ga tesno stiskal z dolgimi, ukrivljenimi krempeljci, da se ne bi izgubil niti najmanjši košček. Nazadnje ga je pojedel do konca, niti drobtinica ni ostala, potem pa je — »Pft!« — z drevesa padel oreh. Zadel ga je naravnost v hrbet, toda bil je preveč lačen, da bi se zmenil za to. Pojedel ga je do zadnjega grižljaja in se vmes ustavil le toliko, da je rekel: »Če ta javor rodi takšne plodove, kot sta želod in orehi, bi rad živel v javorjevem gaju.«

Nato je padel lešnik, za njim sivi oreh in nazadnje še debelo zrno rumene koruze. Zdaj je vedel, da se v vejah nad njim skriva nekdo prijazen, zato je spravil koruzno zrno v eno od svojih ličnih vrečk in švignil po javorjevem deblu navzgor, da bi odkril, kdo je to. Zagledal je švigajoč rdečerjav rep in vedel je, da je tam še ena rdeča veverica. Toda kdorkoli je že bila, se ni nameravala pustiti ujeti, in kako jo je moral loviti! Ravno ko je pomislil, da je dohitel svojo neznano prijateljico, je ni bilo več nikjer videti. Skoraj se je že jezil nase, kako nepazljiv je moral biti, da jo je izgubil izpred oči. Tekal je gor in dol po drevesu, na katerem jo je nazadnje videl, in v eni od njegovih velikih vej našel majhno duplino. Pokukal je vanjo in tam je bila, ista ljubka veverička, ki jo je tolikokrat opazoval iz svoje kletke. Videl je, da je zadihana od hitrega tekanja, pa se je vendar pretvarjala, da je presenečena, ker ga vidi. Morda je zdaj mislila, da je bila preveč drzna, ko mu je dajala hrano, in je zato hotela, da bi verjel, da je bil kdo drug.

»Dobro jutro!« je rekel. »Najlepša hvala za tvojo prijaznost.« »Kaj pa misliš s tem?« je vprašala. »Kot da ne bi vedela!« je odvrnil. »Še nikoli nisem slišal za javor, ki bi rodil želod, oreške in koruzo, in to spomladi.«

»No, ja,« je rekla in privzdignila svojo lepo glavico, »živel si v kletki, pa morda ne veš, kaj vse zmorejo naša gozdna drevesa.« To je bilo nekoliko predrzno, toda gospod Rdeči veveriček je poznal njeno dobro srce in vedel, da je to rekla le iz nagajivosti. »Kako pa veš, da sem živel v kletki?« jo je vprašal.

»Jaz — jaz sem mislila, da si podoben veveričku pri kmečki hiši,« je rekla; potem pa je pozabila na previdnost in dodala: »Tako presenečen si bil videti, ko te je zadel tisti oreh.«

»Kje pa si bila takrat?« je hitro vprašal. »Oh! Na veji nad teboj,« je odgovorila, saj je videla, da zdaj že vse ve. »Tako lačen si bil videti, jaz pa sem imela spravljene veliko hrane. Lahko je dobiš, kadarkoli želiš. V tisti kletki je moralo biti strašno.«

Gospod Rdeči veveriček je imel svojo malo prijateljico rad že od trenutka, ko jo je prvič zagledal na ograji iz lesenih prečk, toda nikoli ni pomislil, da bi ji lahko bilo mar zanj — za utrujenega, malodušnega veverička, ki je preživel tako žalostno življenje v ujetništvu. Ko pa je slišal njene sočutne besede in zagledal sijaj v njenih nežnih očeh, se je vprašal, ali bi jo lahko pridobil za ženo.

»Nikoli ne bom mogel ničesar storiti zate,« je rekel. »Mlada si in lepa in poznaš življenje v gozdu. Jaz pa sem tujec in moje težko življenje me je užalostilo. Ko bi ti le lahko pomagal.«

»Modri šoji! Modri šoji!« je zavpila in skočila pokonci. »Našli sta moj skriti želod in ga jesta.« In res, dva izmed teh lepih roparjev sta iz bližnje drevesne dupline vlekla želod za želodom in ga jedla, kolikor hitro sta mogla. Takrat bi morali videti gospoda Rdečega veverička! Skakal je z veje na vejo, dokler ni prišel do modrih šoj; nato je obstal ob duplini, kjer je bil spravljen želod, in ju ozmerjal. »Čikari-čikari-kvilč-kvilč-čikari-čikari!« je rekel; in to je v jeziku rdečih veveric zelo hudo oštevanje. Poskakoval je naokrog s sklonjeno glavo in trzajočim repom, oči pa so mu žarele kakor oglje v ognju. Modri šoji sta zagnali velik hrup, mu vpili »Šoj! Šoj!« in se norčevali iz njega, ker je bil prišlek, a nazadnje sta vendarle odleteli in gospod Rdeči veveriček se je obrnil k svoji prijateljici.

»Kaj bi storila brez tvoje pomoči?« je rekla. »Tako zelo sem se prestrašila. Ali ne vidiš, kako se mi tačke še vedno tresejo?« In pokazala mu je najlepše drobne tačke, kar si jih je mogoče zamisliti.

Tedaj je srce gospoda Rdečega veverička začelo zelo hitro in močno razbijati pod belim kožuščkom na prsih in tiho je vzdihnil. »Želim si, da bi ti smel vedno pomagati in te varovati,« je rekel, »vendar so gotovo boljši fantje od mene, ki si želijo isto.« In spet je vzdihnil.

»Da, morda si res želijo,« je rekla, se ozrla proč od njega in se delala, kot da vidi prihajati še eno modro šojo. »Saj ne bi hotela biti moja ženica, kajne?« je vprašal in se ji približal.

»No — jaz — morda pa bi!« je odgovorila, navihano zamahnila z repom in zbežala, kolikor hitro je mogla. Ali mislite, da se je gospod Rdeči veveriček tedaj ustavil, da bi pojedel svoje debelo zrno rumene koruze? Ali pa mislite, da je počakal, da bi videl, ali sta modri šoji še kje v bližini? Kje pa! Sledil ji je, kolikor hitro so ga nesle noge, z drevesa na drevo, z veje na vejo, in svojo malo izvoljenko je dohitel šele na vrhu visoke bukve. Še vedno sta bila tam, ko je popoldne mimo prišel Sivi veveriček.

»Aha!« je rekel in priprl oči, da bi bolje videl gospoda Rdečega veverička, saj je slabo videl. »Torej že sklepaš poznanstva? Prijetna družba je tukaj. Veveričja družba je zelo izbrana. Spoznati moraš nekaj naših mladih. Domnevam, da si boš te dni uredil svoj dom?«

»Sem si ga že, gospod,« je odgovoril gospod Rdeči veveriček, čeprav ga je žena dregala z eno tačko in mu kazala, naj bo tiho. »Z gospo Rdečo veveričko si bova zgradila okrogel dom v najvišjem razcepu tega drevesa. Vesela bova, če naju obiščete, ko se vseliva.«

»Ali res?« je vzkliknil Sivi veveriček. »Nisem vedel, da si poročen. Mislil sem, da si prišel v gozd sam.« »To je moja žena, gospod,« je rekel gospod Rdeči veveriček, Sivi veveriček pa se je kar najlepše priklonil in jo pogledal tako pozorno, kot so mu dopuščale njegove slabe oči.

»Mislim, da sem te že nekje videl,« je rekel. »Tvoj obraz mi je zelo znan.« In z enim krempeljcem se je popraskal po svoji ubogi stari, zmedeni glavi. »Saj vendar, bratranec Sivi veveriček, ali ne prepoznaš Košatorepke?« je vzkliknila. »Vso zimo si živel na drevesu poleg mojega.«

»Seveda!« je vzkliknil. »Toda ali ni vajina poroka nekoliko nenadna?« »Ne,« je rekla in zardela pod kožuščkom. »Od nekdaj sva si bila všeč, čeprav sva prvič spregovorila šele danes zjutraj. Pogosto sem tekala po ograji iz lesenih prečk, da bi videla gospoda Rdečega veverička v njegovi kletki.«

»Ali si res prihajala zato?« jo je vprašal mož, potem ko je obiskovalec odšel. »Prav zares,« je odgovorila, »vendar nisem nikoli pričakovala, da bo kdo to izvedel. Ubožec moj! Tako zelo si se mi smilil. Dala bi vse oreške, kar sem jih imela, samo da bi te osvobodila.«

Bila sta zelo srečen par in naslednjo jesen je Sivi veveriček opazoval njiju in njune otroke, kako so nabirali oreške za zimske zaloge. Gospod Rdeči veveriček je kot glava družine načrtoval delo, vendar je vsak opravil svoj delež. Oreški še niso bili zreli, zato so pregriznili peclje, nato pa se spustili na tla, napolnili lične vrečke s padlimi oreški in jih odhiteli skrivat na najrazličnejša mesta. Spravljali so jih v drevesne dupline, pod šumeče listje, ki je prekrivalo tla, v razpoke starih debel, pod kupe vejevja in v luknje v zemlji.

»Nikar se ne ustavljajte in ne premišljujte, koliko jih potrebujete,« je mala mama rekla svojim otrokom. »Naberite vsak orešek, ki ga lahko. Zima bo morda zelo dolga.« »In če jih ne pojeste vseh,« je s svetlikanjem v očeh rekel njihov marljivi oče, »boste morda želeli kakšnega spustiti kakemu ubožcu, ki nima nobenega. Tako je storila vaša mama.«

»Kdaj je tako storila? Zakaj se smejiš, ko to praviš? Mama, kaj misli s tem?« so mladi rdeči veverički vzkliknili vsi v en glas. »Nekoč sem dala nekaj oreškov lačnemu veveričku,« je rekla, »in bil mi je tako hvaležen, da je pregnal modri šoji, ko sta me hoteli okrasti.« Toda ko je govorila, je bila videti tako srečna, da so otroci vedeli, da se za tem skriva še kaj. Niso si je drznili nadlegovati, naj jim pove, zato so si šepetali med seboj in se spraševali, kaj je mislil njihov oče.

Ko so nabirali oreške v bližini Sivega veverička, jim je pomignil, naj pridejo bliže. »Pššt!« je rekel. »Ne povejte, da ste slišali od mene, toda mislim, da je bil tisti ubogi lačni veveriček vaš oče, in za vas je bila velika sreča, da je imela dovolj, da je lahko kaj razdala.«

»Ali mislite, da je bilo res tako?« so si mladi rdeči veverički šepetali med seboj. »Ali res mislite?«