Prevod

Vsakdo, ki pozna Modre šoje, ve, da so zelo pogumna družina. To je najlepše, kar je mogoče povedati o njih. Resda so zelo lepo oblečene in v lepem zimskem jutru ni lepšega prizora od jate Modrih šoj, ki spreletavajo z veje na vejo, se gostijo z želodom na hrastih in nagibajo svoje čopaste glavice na stran, ko se razgledujejo po okolici. Takrat so zelo zgovorne in si nenehno dopovedujejo, kaj naj katera stori; vendar nobena nikoli ne naredi, kar ji rečejo, zato bi prav lahko nehale deliti nasvete.

Drugi prebivalci gozda Modrih šoj prav nič ne marajo in če katera zaide v težave, ji ne pomagajo iz njih. Tako je bilo od nekdaj in tako bo vedno. Če bi bila ves čas zima, bi bile Modre šoje lahko kar priljubljene, saj v mrazu jedo semena in oreške ter se manj prepirajo z drugimi. Poleti pa postanejo slabe sosede. Takrat živijo v najgostejših delih gozda in v svojih velikih, grobo spletenih gnezdih vzgajajo družinice drobnih, puhastih mladičkov. Takrat tudi zamenjajo svoje lepe suknjiče in medtem ko jim staro perje odpada in raste novo, niso prav nič lepe. O, takrat se je treba varovati Modrih šoj!

Poleti zelo malo govorijo in gozdni prebivalci ne vedo, kdaj prihajajo, razen če med vejami zagledajo utrip modrih kril. Modre šoje imajo razlog, da so takrat tiho. Počenjajo zahrbtne reči in nočejo, da bi jih kdo zalotil.

Drobni mladički hitro rastejo in njihovi kljunčki so vedno odprti, željni še več hrane. Oče Modri šojec in mati Modra šoja ves čas preživita v iskanju živeža, pri tem pa se ne zadovoljita s semeni in jagodami. Obiskujeta gnezda svojih ptičjih sosedov in tedaj se zgodi nekaj zelo žalostnega. Ko Modre šoje pridejo h gnezdu, so lahko v njem štiri jajca; ko odidejo, pa ne ostane nobeno, le koščki razbitih jajčnih lupin. To je zelo, zelo žalostno, vendar je tudi to ena tistih reči, ki bodo vedno takšne, in druge ptice ne morejo storiti nič drugega, kakor da budno pazijo in odganjajo šoje.

Nekoč je v gozdu živel mladi Modri šojec, ki je bil večji od svojih bratcev in sestric ter jih je nenehno odrival proti robu gnezda. Kadar je oče prinesel nekaj hrane zanje, je iztegnil noge, zaprhutal s krili in se stegnil po prvi grižljaj. In ker je bil največji in najmočnejši, ga je navadno tudi dobil. Včasih je bil prvi grižljaj celo tako velik, da za druge ni ostalo ničesar več. Bil je zelo požrešen fantič in ni imel nobene pravice vzeti več, kot mu je pripadalo, samo zato, ker je po naključju prvi v družini prebil jajčno lupino ali ker je hitro rasel.

Ta isti mladi Modri šojec se je rad bahal, kaj vse bo počel, ko bo prišel iz gnezda, in mati mu je govorila, da bo zašel v težave, če ne bo previden. Rekla mu je, da se morajo tudi Modre šoje paziti nevarnosti.

»Pha!« je rekel mladi Modri šojec. »Koga pa je strah?« »Zdaj govoriš kakor nasilnež,« je rekla mati Modra šoja, »kajti resnično pogumni so vedno pripravljeni biti previdni.«

Toda mladi Modri šojec je svoje bratce in sestrice le še bolj odrival kakor po navadi in si v svoji nespametni glavici, iz katere so komaj poganjala peresca, mislil, da jim bo ob prvi priložnosti pokazal, kaj je pogum.

Čez nekaj časa je njegova priložnost prišla. Vsi ptički so se že naučili prhutati z veje na vejo in prav živahno poskakovati po tleh. Nekega popoldneva so odšli v del gozda, kjer so bila tla vlažna in je bilo vse neznano. Oče in mati sta otrokom naročila, naj ostanejo tesno skupaj, pa bosta pazila nanje; toda nespametni mladi Modri šojec si je želel priložnosti, da bi šel sam, zato se je skril za drevo, dokler niso bili drugi že daleč spredaj, nato pa se je odpravil v drugo smer. Nekaj časa se mu je zdelo silno zabavno in kadar so pernati prebivalci pogledali dol proti njemu, je dvignil čopek više kot kdaj prej ter razmišljal, kako jih bo strašil, ko bo nekoliko starejši.

Mladi Modri šojec je ravno premišljeval o tem, ko je pred seboj na poti zagledal nekaj dolgega in bleščečega. Spomnil se je, kaj mu je oče pripovedoval o kačah in o neki vrsti, ki ima na repu ropotuljice. Vprašal se je, ali ima tudi ta ropotuljico, in sklenil pogledati, kako je pritrjena. »Modri šojec sem,« si je rekel, »in doslej se nisem bal še ničesar.«

Klopotač, kajti to je bil on, je dvignil glavo, da bi pogledal ptička. Mladi Modri šojec je opazil, da se mu oči močno svetijo. Zazrl se je naravnost vanje in na njihovi bleščeči površini videl drobni podobi samega sebe. Obst obstal je in strmel, Klopotač pa se je približal. Nato je mladi Modri šojec skušal pogledati njegov rep, toda čeprav se je še tako trudil, ni mogel odvrniti pogleda od Klopotačevih oči.

Klopotač je zdaj zvil telo, sploščil glavo in pokazal zobe, medtem ko mu je nenavadni razcepljeni jezik ves čas švigal iz gobca in spet vanj. Tedaj se je mladi Modri šojec skušal premakniti in ugotovil, da se ne more. Lahko je le stal tam, strmel v žareče oči in poslušal pesem, ki jo je zapel Klopotač:

»Skozi travo in praprot, v zavojih iščem pot, bleščeče telo drsi. V gozdni senci je moj dom, tam prebivam noč in dan, saj gozdni zakon to veli. Kdor v oči se mi zazre, k strupenemu gobcu gre, vse bliže k meni hiti; predrzne ptice začaram, jih uročene obdržim, saj gozdni zakon to veli.«

Klopotač se je vse bolj približeval in mladi Modri šojec se je tresel od strahu, ko je nenadoma zašumelo s krili. Oče in mati sta priletela navzdol in krožila okoli Klopotača, glasno klicala vse druge šoje ter prisilila kačo, da se je obrnila stran od nemočnega ptička, v katerega je že nameravala planiti. Dolgo je trajalo, preden se je gozd spet umiril, in ko se je, je bila družina Modrih šoj na varnem v svojem gnezdu, Klopotač pa je odšel domov brez večerje.

Ko si je mladi Modri šojec opomogel od strahu, se je začel pritoževati, ker ni videl Klopotačevega repa. Tedaj ga je njegova potrpežljiva mati oštela, kakor ga ni še nikoli v življenju, oče pa je rekel, da si za svojo nespamet zasluži nekaj krepkih kljunovih udarcev.

Ko je mladi Modri šojec pokazal, da mu je žal za vse težave, ki jih je povzročil, sta mu starša dovolila povečerjati in iti spat; vendar šele potem, ko se je naučil dveh izrekov, ki naj bi si ju za vedno zapomnil. Izreka sta se glasila: »Resnično pogumna ptica si upa nekaterih stvari tudi bati,« in: »Če se nevarnosti približaš toliko, da ji vidiš rep, te utegne udariti z glavo.«