Prevod

Sedem malih zajčkov je ležalo v gnezdu na dnu rova in se ves ljubi dan zvijalo, kobacalo in tiščalo mehke smrčke drug k drugemu. Življenje jim je bilo nadvse prijetno in bili so zadovoljni. Njihov prvi spomin je bil, kako so ležali na posteljici iz dlake, sena in suhega listja ter čutili tik ob sebi nekaj velikega, toplega in mehkega. Čez čas so spoznali, da je to njihova mama zajklja. Ona jim je pripravila gnezdo in ga obložila z dlako, ki si jo je populila s prsi. Ni ji bilo toliko do tega, da bi bila lepa, kakor do tega, da bi bilo njenim mladičkom udobno.

Prav mama zajklja jih je tudi hranila s toplim mlekom iz svojega telesa, dokler niso bili dovolj veliki, da bi lahko odšli iz rova. Takrat bodo grizljali lubje in nežne mlade poganjke, ki rastejo iz drevesnih korenin, pa vse tisto sveže zelenje, ki ga imajo zajci tako radi. Večkrat jim je pripovedovala o tej hrani in nenehno so se spraševali, kakšnega okusa neki je. Zdaj so se že počutili prav velike in močne. Po golih telescah jim je rasla mehka dlaka in jim prekrivala celo podplate. Rasla jim je tudi po notranji strani lic in zato so se počutili imenitne, saj je očka zajec dejal, da ne pozna nobene druge živali, ki bi imela dlako znotraj lic. Rekel je, da so lahko na to zelo ponosni, in tako so tudi bili, čeprav bi težko povedali, zakaj naj bi si kdo želel dlako znotraj lic.

Kako so se znali zaplesti med seboj! Vsak zajček je imel štiri noge, dve kratki spredaj in dve dolgi zadaj, da je lahko delal dolge skoke z enega kraja na drugega. Torej je bilo tam kar osemindvajset nog, ki so se odrivale, se zapletale v seno, brcale in včasih kar mahale po zraku, kadar so se njihovi drobni lastniki po naključju prekucnili na hrbet in se niso mogli več obrniti. Tedaj je prišla mama zajklja in jih s smrčkom malo porinila sem in malo tja, ne da bi katerega zabolelo, ter spet spravila gnezdo v red.

»Veliko dela je s pospravljanjem za otroki,« je govorila in ob tem utrujeno vzdihovala, »a ne bo več dolgo, ko bodo imeli svoje domove in bodo počeli prav isto.«

Mama zajklja je imela še kako prav, saj si vsi iz njihovega rodu že zelo mladi ustvarijo svoj dom in takrat se začnejo življenjske skrbi.

Nekega lepega jutra, ko so bili otroci sami v rovu, je največji zajček začutil nekaj čudnega na obrazu, pod dolgimi uhlji in malo pred njimi ter nad svojim radovednim smrčkom. Sprva se je skoraj prestrašil, saj česa takega še nikoli ni občutil. Potem pa je uganil, kaj to pomeni. Na obrazu je imel dve izboklinici in mama zajklja mu je povedala, da sta to očesi. »Ko boš večji,« mu je rekla, »se ti bodo oči odprle in takrat boš videl.« Zajčji otroci so namreč kot dojenčki vedno slepi.

Ko mu je mama to povedala, jo je največji zajček vprašal: »Kaj misliš s tem, da bom 'videl'? Je to kaj podobnega hranjenju?«

Mama zajklja pa je rekla: »Ne, stvari ne moreš okusiti, dokler se jih ne dotakneš, vidiš pa jih lahko tudi od daleč.« »Potem je to kakor vohanje,« je rekel največji zajček.

»Ne, tudi vohanju ni podobno, saj je veliko stvari, na primer kamenje, ki jih ne moreš zavohati, pa jih vseeno vidiš.« »Potem je pa gotovo kakor poslušanje,« je rekel največji zajček.

»Ojej!« je vzkliknila mama, ki je bila že utrujena od vprašanj, na katera ni bilo mogoče odgovoriti. »Niti malo ni podobno poslušanju. Nikoli ne bi mogel slišati črnega oblaka, ki pluje čez nebo, videl pa bi ga, če bi bil zunaj rova. Nihče ti ne more razložiti, kaj pomeni videti, dokler se ti ne odprejo oči, takrat pa boš to spoznal sam, ne da bi moral spraševati.«

Po teh besedah je največji zajček nekaj časa mirno ležal, nato pa vprašal: »Kaj je črn oblak in zakaj pluje čez nebo? In kaj je nebo in zakaj pusti oblaku, da pride? In kaj je —« A odgovora ni dobil, saj je mama, kolikor hitro je mogla, stekla iz rova.

In zdaj so se mu oči zares odpirale in bo lahko videl! Srček mu je od vznemirjenja močno razbijal in s prednjima tačkama si je drgnil obraz, da bi se mu oči hitreje odprle. Ah! Tam je bilo: nekaj okroglega in svetlega na drugem koncu rova, pred tem pa so se zibale nekakšne čudne, tanke reči. Spraševal se je, ali je tisto dobro za pod zob, a si ni upal splaziti bliže in preveriti. Ni vedel, da je okrogla, svetla reč le košček neba, ki ga je videl skozi vhod v rov, in da so tanke, zibajoče se reči veje odmrlega drevesa, ki se majejo v vetru. Nato si je ogledal bratce in sestrice, ki so ležali ob njem. Sploh ne bi vedel, kaj so, če jih ne bi hkrati tudi otipaval.

»Vidim!« je vzkliknil. »Vidim vse, kar se da videti! Prehitel sem vas! Ali si ne želite, da bi tudi vi lahko videli?« To ni bilo prav prijazno od njega, toda že čez trenutek so imeli bratci in sestrice razlog za veselje, da še ne vidijo. Še ko je govoril in gledal proti svetlobi, je zagledal rjavo glavo z dvema okroglima očesoma, ki je pokukala noter, nato pa je proti njemu priteklo veliko bitje, za katero je bil prepričan, da mora biti pes. Kako se je prestrašil! Smrček je zaril med slepe bratce in sestrice ter se poskušal skriti mednje. Mislil je, da se bo zgodilo nekaj strašnega.

»Ko bi le prišla mama zajklja,« je zacvilil in kar najtesneje stisnil oči. »Ko bi le prišla mama zajklja.« »Saj sem vendar tukaj,« mu je odgovorila. »Česa se pa bojiš?«

Največji zajček je odprl oči in pred njim je bilo bitje, ki ga je tako prestrašilo — njegova lastna mama! Lahko si mislite, kako vesela je bila, ko je videla, da ima eden njenih otrok odprte oči.

»Poklicala bom nekaj svojih zajčjih prijateljev,« je rekla, »da si jih boš lahko ogledal, če obljubiš, da se ne boš bal.« Naslednji dan so se odprle oči še štirim zajčkom, dan zatem pa so že vsi lahko videli drug drugega in svetli košček neba na koncu rova. Kmalu zatem se je zajčja družina odpravila na kosilo v gozd in takrat so otroci prvič videli očeta. Kadar jih je mama pustila same v rovu, je vhod pogosto zagrnila s travo in listjem, da bi ga skrila pred njim, saj zajčji očetje svojih otrok ne vzljubijo, dokler niso dovolj veliki, da se podajo v širni svet, zato nikakor ne smejo izvedeti, kje so skriti mladički. Oče jih je potem naučil glodati trdo lubje, da si z njim brusijo zobe, kajti zajcem zobje nenehno rastejo in bi postali predolgi, če bi jedli samo mehko hrano. Naučil jih je tudi pravilno obračati uhlje, da bi kar najbolje slišali, in jim povedal, da morajo, kadar jih kdo preganja, zbežati v rov ali v najbližjo goščavo. »Potem se potuhnite na listju, ki je enake barve kot vaš kožušček,« je rekel, »pa vas morda sploh ne bodo opazili.«

»Zakaj pa moramo zbežati?« je vprašal največji zajček. »Ker bi vas sicer lahko kdo ujel.« »Kdo pa bi nas lahko ujel?« je vprašal največji zajček.

»Oh, morda jastreb ali podlasica.« »Kakšen pa je jastreb?« »Kakor velika ptica, ki jadra po nebu,« je rekel očka zajec. »Zdaj pa me ne sprašuj ničesar več.«

»Ali je jastreb podoben tisti ptici nad nami?« je vprašal največji zajček. Oče je samo enkrat pogledal navzgor. »Da!« je rekel. »Bežite!« In ravno ko je jastreb švignil proti tlom, je zagledal devet repkov z belimi konicami, ki so izginili v bližnji rov.