Prevod

Nekoč je živela deklica, ki sta jo oče in mati tako srčno ljubila, da zanjo nič ni bilo predobro. Mati ji je šivala najlepše oblekice; nogavice je imela iz fine preje, na čeveljčkih pa so se ji svetile zaponke. Mati ji je sešila tudi plašček s kapuco iz rdečega blaga in deklica je bila v njem tako prikupna, da jo je namesto Marija, kakor so jo krstili, začela klicati Rdeča kapica.

Rdeča kapica je imela babico, ki je bila že tako stara, da je včasih ves dan ležala v postelji in bila prešibka, da bi vstala. Nekega dne je mati poklicala deklico k sebi in ji rekla: »Otrok moj, v to košarico sem položila košček masla, nekaj svežih jajc in pšenični kolač. Vzemi jo in odnesi babici. Pojdi hitro, nikar se ne obiraj in se med potjo ne ustavljaj, da bi s kom klepetala, saj želim, da se vrneš, še preden se popoldne prevesi v večer.«

»Da, draga mama,« je rekla deklica, prijela košarico in se odpravila k babičini hišici. Sprva je urno tekla in se nikjer ni ustavljala, toda travniki so bili polni lepih cvetlic. »Prepričana sem,« je pomislila Rdeča kapica, »da bi bila babica vesela šopka marjetic in zlatic.« Začela jih je trgati, tu eno, tam drugo, dokler jih ni nabrala polnega prgišča.

Kmalu je zaslišala mehke korake po stezi in mimo je pritekel stari sivi volk. »Dober dan, Rdeča kapica,« je rekel volk. »Dober dan,« je odgovorila deklica.

»Kam pa greš na ta lepi, sončni dan s košarico na roki?« »Oh, k babici grem. Že tako stara je, da včasih leži v postelji in ne more vstati, pa ji nesem malo masla, nekaj svežih jajc in pšenični kolač.«

»In kje živi tvoja babica?« »Na drugi strani gozda, v beli hišici s slamnato streho in zelenimi polkni. Steza vodi naravnost do nje.«

Volk je zdaj izvedel vse, kar ga je zanimalo. Poslovil se je od Rdeče kapice in urno odtekel naprej. Brž ko je prišel v gozd, kjer ga Rdeča kapica ni več mogla videti, se je pognal v dir. Drvel je naprej in naprej, kolikor so ga nesle noge, saj je hotel priti do bele hišice s slamnato streho in zelenimi polkni pred Rdečo kapico.

Globoko v gozdu je drvar pridno opravljal svoje delo. Videl je starega volka, ki je hitel mimo, in se vprašal, kaj neki namerava. »Gotovo ima za bregom kakšno hudobijo,« je rekel drvar. Zadel si je sekiro na ramo in šel za volkom, da bi videl, kaj bo storil.

Gospod volk je hitel naprej in kmalu prišel do gozdnega roba. Tam je stala bela hišica s slamnato streho in zelenimi polkni, steza pa je vodila naravnost do vrat, zato je volk vedel, da mora tam živeti babica.

Ustavil se je in se ozrl na vse strani, saj ni hotel, da bi ga kdo opazoval. Toda nikogar ni videl, kajti drvar se je skril za nekaj skal. Nato je volk potrkal na vrata: tok, tok, tok!

Nihče se ni oglasil, zato je potrkal še enkrat: tok, tok, tok! Še vedno ni bilo odgovora in v hiši se ni nič zganilo, čeprav je volk napel ušesa in pozorno poslušal. Potegnil je za vrvico zapaha, zapah se je dvignil, on pa je odrinil vrata in smuknil v hišo. Ozrl se je naokrog, a tam ni bilo nikogar, saj se je stara babica tistega dne počutila krepkejšo, zato se je oblekla in odšla obiskat sosedo.

Stari volk je brskal naokrog, dokler ni našel babičine spalne srajce; nato jo je navlekel čez svoje veliko kosmato telo. Na glavo si je poveznil in pod brado zavezal veliko čepico z naborki, na nos pa si je nataknil babičina očala. Potem je zlezel v posteljo in si potegnil odejo vse do brade.

Drvar zunaj se je spraševal, kaj volk počne v hiši, a ker ni slišal niti glasu, je sedel, da bi opazoval, kaj se bo zgodilo. Bil pa je zelo utrujen in je trdno zaspal.

Kmalu je po stezi pritekla Rdeča kapica. Zelo se ji je mudilo, saj se je dolgo zadržala pri nabiranju cvetlic. Drvar je ni videl, ker je spal. Deklica je pritekla do vrat in potrkala: tok, tok, tok!

Tedaj je stari volk spregovoril s tihim, slabotnim glasom, kakršnega je imela babica. »Kdo je?« je vprašal. »Jaz sem, babica, Rdeča kapica,« je odgovorila deklica.

»Potegni za vrvico in dvigni zapah,« je rekel volk. Rdeča kapica je dvignila zapah, odrinila vrata in vstopila. V sobi je bilo precej temno, ker je volk zagrnil zavese na oknu.

»Ne morem vstati, dragi otrok,« je rekel volk, še vedno z istim slabotnim glasom. »Postavi košarico na mizo in pridi sem.« Rdeča kapica je storila, kakor ji je naročil. Postavila je košarico na mizo in stopila k postelji, a ko se je približala, se ji je zazdelo, da je babica videti zelo čudna.

»Oh, babica, kako velike oči imaš!« je rekla. »Da te bolje vidim, draga moja,« je odgovoril volk. »Ampak, babica, kako dolga ušesa imaš!«

»Da te bolje slišim, draga moja!« »Ampak, babica, kako velike, ostre in bele zobe imaš!« »Da te laže požrem!« je zatulil volk, skočil iz postelje in zgrabil Rdečo kapico za plašček.

Deklica je zakričala, toda prav tedaj je drvar sunkoma odprl vrata in planil v hišo. Tuljenje ga je prebudilo, in to še ravno pravi čas. Volka je tako močno udaril po glavi, da se je mrtev zgrudil na tla.

Nato je vzel Rdečo kapico v naročje in jo potolažil, saj je bridko jokala. Bila je prestrašena, njen lepi rdeči plašček pa je bil raztrgan. Obrisal ji je solze in ji obljubil, da jo bo pospremil domov, toda najprej, je dejal, morata počakati, da se babica vrne.

Ko je babica naposled prišla, slišala, kaj se je zgodilo, in zagledala volka, ki je ležal na tleh, se drvarju kar ni mogla dovolj zahvaliti. In res, če ne bi bilo njega, bi volk deklico zagotovo požrl.

Od tedaj je Rdeča kapica skrbno ubogala mater in se ni več obirala med potjo, kadar jo je ta poslala po opravkih.