Prevod

V nekem daljnem mestu na Kitajskem je nekoč živel fant po imenu Aladdin. Njegova mati je bila vdova in fant nikoli ni bil deležen očetove skrbi. Počenjal je, kar se mu je zljubilo, se ves dan igral na ulicah in bil tako len, da od njega nihče ni imel nobene koristi.

Nekega dne, ko se je Aladdin igral s skupino tovarišev, se je ob njih ustavil visok, bogato oblečen mož in jih opazoval. Nenadoma je poklical Aladdina: »Pridi sem, fant; rad bi govoril s teboj.«

Fant je začuden pristopil. »Ali nisi sin krojača Mustaphe?« je vprašal tujec. Aladdin je pritrdil. »Saj sem vedel!« je vzkliknil tujec. »Prepoznal sem te po podobnosti s tvojim dragim očetom.« Nato je fanta nežno objel. »Jaz sem tvoj stric, dragi fant,« je dejal. »Dolga leta sem preživel v tujih deželah in si pridobil veliko bogastvo. Vrnil sem se, da bi te poiskal, saj sem slišal, da ti je oče umrl, in rad bi stopil na njegovo mesto ter ti bil kakor oče.«

Aladdin je bil silno presenečen. Nikoli ni vedel, da ima strica. In v resnici ga tudi ni imel. Tujec je bil čarovnik, ki je za neko pustolovščino potreboval krepkega in spretnega fanta. Opazil je Aladdina med igro na ulicah ter poizvedel, kako je ime njemu in njegovemu očetu, da bi se lahko izdajal za njegovega strica.

Aladdin je rad verjel tujčevi zgodbi, saj se mu je zdelo imenitno imeti bogatega strica, ki bi mu pomagal uspeti v svetu.

»Odpelji me k svoji materi, Aladdin,« je rekel čarovnik. »Rad bi govoril z njo in skupaj z njo jokal ob spominu na svojega dragega brata.«

Aladdin je prijel tujca za roko in ga vodil iz ulice v ulico, vsaka pa je bila bednejša in bolj umazana od prejšnje. Nazadnje se je ustavil pred ubožno kočo.

»Tukaj živim,« je rekel fant. »Tukaj!« je vzkliknil čarovnik. »Oh, v kako bednem bivališču živi otrok mojega brata! Toda kmalu bom vse to spremenil. Preseliti se moraš v lepo hišo in dobiti moraš boljšo obleko od te, ki jo nosiš. Poskrbel bom, da obogatiš.«

Ko je Aladdin to slišal, je bil še bolj navdušen. Hitro je odprl vrata, odpeljal čarovnika k materi in ji ponovil zgodbo, ki jo je slišal od njega.

Vdova je bila nad čarovnikovo pripovedjo še bolj presenečena kot njen sin, vendar ji je prav tako rada verjela. Res bi bilo čudovito, če bi ju tujec rešil revščine. Prosila ga je, naj sede in z njima povečerja, vendar tega ni hotel. Rekel je, da ima opravke z nekimi trgovci, in odšel, potem ko je obljubil, da se naslednji dan vrne.

Naslednjega dne se je čarovnik, kakor je obljubil, vrnil. Aladdina je vzel s seboj, mu kupil lepa oblačila in sladkarije ter mu toliko pripovedoval o vsem, kar namerava storiti za svojega dragega nečaka, da se je fantu od sreče kar vrtelo v glavi.

Naslednje jutro je spet prišel in vprašal Aladdina, ali bi šel z njim na sprehod iz mesta, saj je bil dan tako lep. Aladdin je z veseljem privolil. Prijetno mu je bilo v družbi novega strica in rad je poslušal o vseh imenitnih rečeh, ki jih je ta nameraval storiti.

Čarovnik je odpeljal fanta iz mesta in ves čas prijazno kramljal z njim. Hodila sta vse dlje v pokrajino, tako daleč, da se je fant nazadnje začel utrujati in se spraševati, kdaj se bosta obrnila.

Čez čas sta prišla v samotno dolino, obdano z visokimi hribi, in tam se je tujec ustavil. »Dragi nečak, tukaj ti želim pokazati nekaj zelo nenavadnega,« je rekel lažni stric. »Toda najprej naberi nekaj suhih vej in zakuri majhen ogenj.«

Aladdin je storil, kakor mu je naročil. Ko je ogenj veselo zagorel, je čarovnik izpod halje potegnil majhno škatlico. Odprl jo je, iz nje vzel ščepec praška in ga vrgel v ogenj, pri tem pa izgovoril nekaj čarobnih besed.

Pri priči je glasno počilo, kakor bi udarila strela, in zemlja se je pred njima razprla. Prikazal se je velik kamen, v katerega je bil vdelan medeninast obroč.

Aladdin se je vsega tega tako prestrašil, da bi zbežal, a ga je tujec grobo zgrabil za roko. »Ostani, kjer si!« je zavpil. »Sem sem te pripeljal, da zame opraviš posebno nalogo, in če odkloniš, ne boš odnesel žive glave. Če pa boš ubogljiv, te bom obogatil za vse življenje.«

»Kaj hočete od mene?« je Aladdin vprašal s tresočim se glasom. »Najprej mi dvigni ta kamen.« Aladdin je prijel medeninasti obroč in poskušal dvigniti kamen, a je bil zanj pretežak, zato mu je moral čarovnik pomagati. Skupaj sta kamen odvlekla vstran in pod njim se je pokazala odprtina s stopnicami, ki so vodile v zemljo.

»Zdaj,« je rekel dozdevni stric, »moraš po teh stopnicah navzdol. Pripeljal te bodo v palačo s tremi dvoranami. V njih boš videl velike skrinje, polne zlata in srebra, toda nikar se jih ne dotikaj, če ti je življenje drago. Niti ob stene se ne smeš obregniti ali se jih dotakniti, kajti če to storiš, boš zagotovo umrl. Pojdi naravnost skozi dvorane in prišel boš na vrt. Poln je sadnih dreves, in če bi rad nabral kaj sadja, lahko to brez skrbi storiš; nič hudega se ti ne bo zgodilo. Na drugem koncu vrta stoji zid, v zidu je niša in v njej majhna bronasta svetilka. Vzemi jo, izlij olje in mi jo prinesi.«

Aladdin si prav nič ni želel po stopnicah v podzemlje, toda tujec ga je navdajal s strahom in ni si upal odkloniti. Začel se je spuščati, a ga je čarovnik poklical nazaj. »Na, vzemi to,« je rekel, snel prstan s svojega prsta in ga nataknil Aladdinu. »Varoval te bo pred vsemi nevarnostmi, na katere bi utegnil naleteti.«

Aladdin je zdaj odšel po stopnicah navzdol in ob njihovem vznožju našel dvorane palače, o katerih mu je pripovedoval tujec. Povsod je videl skrinje, polne srebra in zlata, vendar je pazil, da se nobene ni dotaknil. Zelo previdno je šel naprej in stopil na vrt. Svetilko je našel brez težav, iz nje izlil olje in jo zataknil za pas, ki ga je imel ovitega okoli života.

Vse okoli njega so rasla sadna drevesa, obložena z najlepšimi sadeži, kar jih je kdaj videl. Bili so vseh barv in so se lesketali, kakor da bi bili zloščeni. Aladdin jih je nekaj utrgal, a namesto da bi bili sočni in okusni, kakor je pričakoval, so bili tako trdi, da jih ni mogel ne ugrizniti ne prelomiti. Zdelo se je, kot bi bili iz stekla, le da so bili mnogo trši in svetlejši. Bili so tako lepi, da jih je fant nabral veliko; z njimi si je napolnil žepe, rokave in srajco, nato pa pohitel nazaj skozi dvorano in po stopnicah navzgor. Zagledal je svojega dozdevnega strica, ki se je sklanjal nad odprtino in ga nestrpno čakal.

»Si dobil svetilko?« je željno zaklical čarovnik. »Da, tukaj jo imam.« Čarovniku so se oči zmagoslavno zasvetile. Iztegnil je roko navzdol. »Daj mi jo, hitro, hitro!« je zavpil.

»Takoj,« je rekel Aladdin, »toda roke imam polne sadja, svetilka pa je za mojim pasom. Najprej mi pomagajte ven, potem vam jo dam.« »Ne, ne! Daj mi jo zdaj!« je ostro zavpil čarovnik. V resnici sploh ni nameraval pustiti Aladdina živega iz podzemlja. Takoj ko bi dobil svetilko, je hotel potisniti kamen nazaj na njegovo mesto in fanta zapreti spodaj.

Aladdin tega ni slutil, vendar ga je iz neznanega razloga nenadoma obšel strah. »Ne morem vam dati svetilke,« je zavpil, »dokler mi ne pomagate ven.« »Daj mi jo, ti pravim!«

»Ne, dokler mi ne pomagate ven.« Čarovnika je nenadoma popadla divja jeza. »Potem pa ostani, kjer si!« je besno zavpil. V ogenj, ki je še vedno gorel, je vrgel nov ščepec praška in zamrmral čarobni urok. Kamen se je v hipu dvignil in spet spustil na svoje mesto, Aladdin pa je ostal zaprt v temi.

Ves preplašen je tolkel po kamnu in klical čarovniku, naj ga izpusti. Toda odgovora ni bilo. Z rameni se je uprl pod kamen in ga poskušal dvigniti, vendar se ni niti premaknil. Aladdin je sedel in bridko zajokal. Zdelo se mu je, da bo za vedno ostal ujetnik. Nenadoma se je spomnil vrta. Morda bi tam našel kakšen izhod.

Počasi se je spuščal po stopnicah in tipal pred seboj v temi. Pri tem je po naključju podrsal s čarovnikovim prstanom ob steno.

Pri priči se je pred njim prikazal strašen duh, črn kakor smola, z očmi, ki so žarele kakor rdeč ogenj in razsvetljevale temo. »Kaj želiš?« je vprašalo to grozljivo bitje. »Jaz in drugi sužnji prstana na tvojem prstu smo ti pripravljeni služiti.«

Aladdin je bil neizmerno osupel, a mu je vendarle uspelo reči: »Če moreš, me odnesi od tod nazaj v materino hišo.« »Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh.

Aladdin je takoj začutil, da ga je nekaj dvignilo in poneslo po zraku hitreje od vetra. Še preden je utegnil dobro zajeti sapo, je bil že v materini hiši, duh pa je izginil.

Mati je komaj verjela svojim očem, ko se je Aladdin tako nenadoma pojavil pred njo. »Dragi sin, od kod si prišel in kje je tvoj stric?« je vprašala.

Takoj ko je Aladdin prišel do sape, ji je povedal vso zgodbo. Mati je poslušala in se čudila. »Brez dvoma,« je rekla, »ta mož sploh ni tvoj stric, ampak čarovnik, ki te je hotel izrabiti za neki hudoben namen.«

Aladdin se je strinjal, vendar je bil tako lačen, da je mater prosil, naj mu pripravi kaj za pod zob, preden nadaljujeta pogovor. Mati je začela jokati. »O gorje!« je rekla. »V hiši nimam niti grižljaja hrane in tudi denarja ne, da bi jo kupila.«

Aladdin se je spomnil svetilke, ki jo je še vedno imel za pasom. Izvlekel jo je. »Poglej!« je rekel. »Ta svetilka mora biti nekaj vredna, saj si jo je čarovnik tako zelo želel. Odnesi jo v kakšno prodajalno ali h kateremu od sosedov. Morda ti bodo zanjo plačali dovolj, da bova lahko kupila nekaj riža.«

Materi se je to zdela pametna zamisel. »Storila bom, kakor praviš,« je rekla, »toda najprej bom svetilko zloščila, saj je zelo črna in umazana.«

Vzela je nekaj peska in vode, da bi jo očistila, a komaj jo je začela drgniti, se je pred njima pojavil duh, še strašnejši od duha prstana.

»Kaj želiš?« je vprašal z gromkim glasom. »Jaz in drugi sužnji svetilke smo ti pripravljeni služiti v vsem.« Vdova se je ob pogledu na duha in ob zvoku njegovega glasu tako prestrašila, da je padla z obrazom na tla in obležala. Aladdin pa ji je iz roke vzel svetilko.

»Če mi hočeš služiti, nama prinesi kaj jesti!« je zavpil. »Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh. V hipu je izginil, a komaj ga ni bilo več, se je že vrnil z velikim srebrnim pladnjem in številnimi srebrnimi skledami ter čašami, polnimi najrazličnejših slastnih jedi in pijač. Duh je pladenj postavil na mizo. »Imaš še kakšen ukaz?« je vprašal z gromkim glasom.

»Za zdaj ne,« je odgovoril Aladdin. Duh je nemudoma izginil. Aladdin je poklical mater in ko je dvignila pogled ter videla, da duha ni več, se je lahko pobrala s tal, čeprav se je še vedno vsa tresla. S sinom sta sedla ter jedla in pila, kolikor jima je srce poželelo, pa je ostalo še dovolj hrane za naslednji dan. Nato je Aladdin srebrni pladenj in posodo odnesel k trgovcu, ki ga je poznal, ter jih prodal za lepo ceno. Tako je dobil denar za svoje potrebe.

Od tedaj sta Aladdin in njegova mati živela zelo udobno. Kadar sta bila lačna, je moral Aladdin le podrgniti svetilko in ukazati duhu, naj jima prinese hrano, pa sta jo takoj dobila. Vedno jima jo je prinesel v srebrni posodi in na srebrnem pladnju. Ker je Aladdin vse to lahko dobro prodal, z materjo nista trpela nobenega pomanjkanja.

Aladdin se je zdaj začel družiti z mestnimi trgovci in se pogovarjati z njimi. Kmalu je na svoje presenečenje izvedel, da sadeži, ki jih je prinesel z vrta, sploh niso iz stekla, temveč so dragulji, in to tako redki in čudoviti, da jim nikjer ni bilo enakih.

Sultan te dežele je imel edino hčer, princeso Buddir al Baddoor, ki je bila najlepša princesa na svetu. Noben moški ni smel nikoli videti njenega obraza. Kadar se je peljala skozi mesto v javno kopališče, je sultan ukazal, naj bodo vse hiše zaprte in naj ljudje ostanejo v njih ter ne gledajo ven, sicer jih čaka smrt.

Aladdin pa je bil zelo radoveden in tudi drzen. Nekega dne, ko naj bi princesa šla skozi mesto, se je na skrivaj skril blizu vrat kopališča.

Princesa je prišla po ulici v spremstvu vseh svojih stražarjev in dvornih dam. Prav ko je prispela do vrat, v bližini katerih se je skrival Aladdin, je odgrnila tančico in zagledal je njen obraz. V hipu ga je prevzela silna ljubezen do nje. Zdelo se mu je, da ne more živeti, če princesa ne postane njegova žena.

Ko se je vrnil domov, je mati opazila, da je zelo zamišljen. Ni vedela, kaj se mu je zgodilo. Nazadnje ga je vprašala: »Sin moj, kaj te muči? Zakaj si tako zamišljen in molčeč?«

»Mati moja,« je odgovoril Aladdin, »videl sem princeso Buddir al Baddoor, in če se ne morem poročiti z njo, si ne želim več živeti.« Ko je vdova slišala te besede, je pomislila, da se je njenemu sinu gotovo zmešalo.

»Kako lahko sploh pomisliš na kaj takega?« je vzkliknila. »Si pozabil, da je bil tvoj oče le krojač? Kako naj krojačev sin upa, da se bo poročil s princeso?«

»Kljub temu nameravam storiti prav to,« je rekel Aladdin. Nato je mater nagovarjal in rotil, naj gre v palačo ter prosi sultana, da mu da princeso za ženo. Vdova je to storila zelo nerada, toda sina je tako nežno ljubila, da je nazadnje privolila.

»Toda ali si pozabil,« je rekla, »da nihče ne more stopiti pred sultana, ne da bi mu prinesel darilo?« »Nisem pozabil,« je rekel Aladdin, »in sultanu nameravam poslati takšno darilo, kakršnega še nikoli ni videl.«

Nato je iz omare vzel porcelanasto skledo in prinesel še sadeže z vrta. Po barvah jih je razporedil v skledo v obliki piramide, in ko je končal, je bila mati osupnjena nad njihovo lepoto. Tako močno so se svetili, da so jemali vid. »Zdaj ti bom povedal,« je rekel Aladdin, »da so ti sadeži tako redki in čudoviti dragulji, da niti največji vladar na svetu nima njim enakih.«

Vdova je bila ob teh besedah osupla. Komaj jim je verjela in nazadnje se je vsa preplašena in trepetajoča odpravila v sultanovo palačo. S seboj je nesla skledo draguljev, pokrito s finim prtičem.

Ko je prišla v palačo, je z drugimi ljudmi, ki so prišli sultanu predložit svoje zadeve, vstopila v sprejemno dvorano. Sedla je ob steno in tam ostala ves dan, vendar ni našla priložnosti, da bi spregovorila s sultanom ali mu izročila darilo. In tako je bilo dan za dnem. Vsako jutro je prišla v sprejemno dvorano z dragulji in vsak večer se je vrnila domov, ne da bi govorila z njim.

Sultan pa je po naključju opazil, da prihaja dan za dnem s pokrito skledo v rokah, in začelo ga je zanimati, kdo je in kaj želi. Nazadnje je o njej spregovoril s svojim velikim vezirjem in ukazal, naj jo pripeljejo predenj.

Ukaz so izpolnili, toda uboga žena se je izkazane časti tako prestrašila, da je stala pred njim, trepetala in ni mogla izustiti niti besede. Sultan je opazil njen strah in jo nežno nagovoril. »Dobra žena,« je rekel, »nikar se ne boj. Povej mi, zakaj prihajaš sem dan za dnem. Bi me rada česa prosila?«

»Res bi vas rada nečesa prosila, a si ne upam,« je rekla vdova. Sultan pa jo je opogumil. »Govori,« je rekel. »Ne boj se. Povej mi, kaj želiš.«

»Moj sin,« je rekla vdova, »se želi poročiti s princeso Buddir al Baddoor, zato sem prišla prosit, da mu jo daste za ženo. Pošilja vam tudi to skromno darilo in vas prosi, da ga sprejmete.«

Ko je ta vdova, tako revna in borno oblečena, rekla, da se njen sin želi poročiti s princeso, se je sultan komaj zadržal, da se ni zasmejal. Ko pa je odkrila skledo draguljev, je osupnil. Jemal jih je v roke drugega za drugim in jih občudujoče ogledoval. Obrnil se je k vezirju, ki je stal ob njem: »Še nikoli v življenju,« je rekel, »nisem videl tako lepih draguljev. Resnično, mož, ki mi lahko pošlje takšno darilo, je vreden, da ima princeso za ženo. Ali se ne strinjaš z menoj?«

Ko je veliki vezir to slišal, ga je zaskrbelo. Upal je namreč, da se bo s princeso poročil njegov sin. Zato je rekel: »Vaše veličanstvo, ti dragulji so res čudoviti, vendar o možu, ki jih je poslal, ne vemo ničesar. Morda je le kakšen ničvreden malopridnež, ki jih je ukradel.«

»To je res,« je rekel sultan. Za trenutek je pomislil in med prsti še vedno obračal dragulje. Nato je rekel ženi: »Darilo, ki mi ga je poslal tvoj sin, mi je res nadvse všeč. Vrni se in mu povej, da sem mu pripravljen dati princeso za ženo, vendar mi mora najprej poslati štirideset skled iz masivnega zlata, napolnjenih z enakimi dragulji, kot so ti. Če to zmore, ga bom z veseljem sprejel za zeta.«

Vdova se je vrnila domov in sinu povedala, kaj je rekel sultan. Aladdin se je sporočila neizmerno razveselil. Zdaj je bil prepričan, da se bo kmalu poročil s princeso. Vzel je svetilko, jo podrgnil in duh se je takoj prikazal.

»Kaj želiš?« je vprašal duh. »Jaz in drugi sužnji svetilke smo ti pripravljeni služiti v vsem.« »Želim,« je rekel Aladdin, »štirideset skled iz masivnega zlata, polnih takšnih draguljev, kakršne sem nabral na vrtu. Želim tudi štirideset temnopoltih sužnjev v razkošnih oblačilih, ki bodo nosili sklede, in štirideset belopoltih sužnjev, prav tako razkošno oblečenih in na lepih konjih, ki bodo jezdili pred njimi in za njimi.«

»Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh. Takoj je izginil, skoraj v istem hipu pa se je na ulici, kjer je živel Aladdin, pojavila dolga povorka sužnjev in se zbrala pred njegovo hišo. Tam je bilo štirideset temnopoltih sužnjev v razkošnih oblačilih, vsak pa je na glavi nosil zlato skledo, polno še veličastnejših draguljev od tistih, ki jih je nabral Aladdin. Tam je bilo tudi štirideset belopoltih sužnjev na konjih, ki naj bi jezdili pred njimi in za njimi.

Ko je Aladdin zagledal sužnje in dragulje, ki so jih nosili, so se mu oči zasvetile od veselja. Takoj jim je ukazal, naj se odpravijo v palačo in dragulje izročijo sultanu. Tudi vdova je pohitela, da bi prispela v palačo hkrati z njimi.

Sužnji so se odpravili skozi mesto. Za njimi je šla velika množica, ki je vzklikala in se veselila, saj česa takega tam še nikoli niso videli. Sultan je slišal glasne vzklike in se spraševal, kaj jih je povzročilo. Ko pa so sužnji vstopili v palačo s skledami draguljev, sta tudi njega prevzela začudenje in občudovanje. Obrnil se je k vezirju. »Prav gotovo,« je rekel, »je vsakdo, ki mi lahko pošlje takšno darilo, vreden princese Buddir al Baddoor.« In čeprav je vezir komaj skrival svojo zavist, se je moral strinjati s svojim gospodarjem.

Ko je Aladdin izvedel, da je sultan privolil v njegovo poroko s princeso, je komaj brzdal svoje veselje. Takoj je podrgnil svetilko, in ko se je prikazal duh, mu je ukazal, naj mu prinese najrazkošnejša oblačila, kakršna se spodobijo za sultanovega sina, pa tudi lepega konja, na katerem bo jezdil, in četo lepo oblečenih jezdecev, ki ga bodo spremljali.

Duh je vse to izpolnil. Ko se je Aladdin okopal v dišeči kopeli in si nadel razkošna oblačila, je bil tako čeden in plemenitega videza, da ga njegovi stari prijatelji ne bi prepoznali.

Odjezdil je v palačo, kjer ga je sultan sprejel z največjim spoštovanjem in častmi. Takoj bi ga bil poročil s svojo hčerjo, toda Aladdin tega ni želel.

»Vaše veličanstvo,« je rekel, »čeprav silno hrepenim po tem, da bi videl princeso Buddir al Baddoor, želim najprej priskrbeti palačo, v kateri bova živela po poroki. Zato prosim vaše veličanstvo, da mi podari kos zemlje, na katerem jo bom lahko zgradil.«

Sultan je bil ob teh besedah presenečen in razočaran. Mislil je, da bo gradnja palače trajala več let, in ni razumel, kako lahko Aladdin želi tako dolgo čakati na poroko s princeso. Vendar mu je podaril zemljišče, za katero je prosil.

Aladdin se je nato vrnil domov in podrgnil svetilko. Duh se je takoj pojavil pred njim in ga vprašal, kakšni so njegovi ukazi. »Ukazujem ti,« je rekel Aladdin, »da mi nemudoma zgradiš palačo, dvakrat lepšo od sultanove. Želim, da je vsa opremljena z največjim razkošjem, pa tudi primerno število služabnikov in stražarjev, ki bodo skrbeli zanjo. Okoli nje morajo biti vrtovi z vodometi, drevesi in cvetjem, ob njej hlevi, polni lepih konj, predvsem pa mora imeti zakladnico, polno zlata, srebra in dragih kamnov.«

»Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh in takoj izginil. Ko se je sultan naslednje jutro zbudil in pogledal skozi okno, je komaj verjel svojim očem. Strmel je, si pomel oči in pogledal še enkrat. Tam, na praznem zemljišču, ki ga je podaril Aladdinu, je stala velika palača, bleščeča od zlata, srebra in dragih kamnov. Bila je mnogo razkošnejša od njegove in zgrajena v eni sami noči.

Sultan je takoj poslal po Aladdina. Ko je prišel, je krojačevemu sinu ponudil sedež ob sebi in se pogovarjal z njim kakor z enakim. »Dragi Aladdin,« je rekel, »res si izjemen človek in prav je, da najlepša princesa na svetu postane tvoja žena. Meni pa boš tako drag, kakor da bi bil moj lastni sin.«

Še istega dne sta se Aladdin in princesa poročila ter se preselila v čarobno palačo. Ker sta se iskreno ljubila, se nič ni moglo primerjati z njuno srečo. Aladdin je bil tako prepričan, da je njegova sreča trdna, da se ni niti spomnil čarovnika niti se vprašal, ali bi ta nekega dne utegnil priti po svetilko.

Čarovnik je res zapustil Kitajsko kmalu po svoji pustolovščini z Aladdinom. Potoval je sem ter tja po svetu in nazadnje med svojim tavanjem spet prišel v mesto, kjer je srečal Aladdina. Tam je pogosto slišal govoriti o tem, kako se je neki reven fant poročil s sultanovo hčerjo in zgradil veličastno palačo. Čarovniku niti na misel ni prišlo, da bi bil ta revni fant Aladdin, saj je domneval, da je umrl na skritem vrtu.

Nazadnje je čarovnika premagala radovednost in hotel je videti palačo, o kateri so vsi govorili. Najel je konja in odjezdil tja, kjer je stala. Takoj ko jo je zagledal, je vedel, da jo je zgradil duh svetilke. Pohitel je domov, vzel svoje čarovniške knjige in iz njih izvedel, da je Aladdin še živ ter da je prav on lastnik palače in sultanov zet.

Ko je čarovnik to izvedel, ga je prevzela jeza in takoj je začel kovati načrte, kako bi si prilastil svetilko in pogubil Aladdina.

Da bi uresničil svoj namen, je kupil več lepih novih svetilk in se preoblekel v revna, borna oblačila. Počakal je, da je Aladdin nekoč odšel s sultanom na lov, nato pa se je s pladnjem svetilk odpravil po mestu in klical: »Nove svetilke za stare! Nove svetilke za stare!«

Mnogi so slišali njegovo klicanje in prihiteli iz hiš s starimi, polomljenimi svetilkami ter jih ponudili čarovniku v zamenjavo. Rad jih je vzel in za vsako staro svetilko dal lepo novo. Ljudje so mislili, da mora biti nor. Za njim se je vila velika množica, ki je vpila in se smejala.

Naposled je čarovnik prišel pred Aladdinov grad. Princesa je sedela v zgornji sobi s svojimi spremljevalkami, zehala in se silno dolgočasila, ker Aladdina ni bilo doma. Ko je zaslišala hrup in vrvež na ulici, jo je prevzela radovednost. Eno od svojih služabnic je poslala pogledat, kaj povzroča tolikšen hrup. Upala je, da gre za kaj zabavnega.

Kmalu se je služabnica vrnila in se smejala. »Pomislite!« je vzkliknila. »Neki starec nosi pladenj s prelepimi novimi svetilkami in jih menja za stare.«

Princeso je ta zamisel zelo zabavala. »Kje je tista stara, počrnela svetilka, ki sem jo videla pri vašem gospodarju?« je vprašala. »Poglejte naokrog, ali jo lahko najdete.«

Njena služabnica je začela preiskovati palačo in nazadnje so našli čarobno svetilko, skrito v kotu zakladnice. Prinesli so jo princesi, ta pa je nemudoma ukazala, naj privedejo čarovnika prednjo. »Tukaj, starec,« je rekla v smehu. »Tukaj je stara svetilka. Mi boste zanjo dali novo?«

Ko je čarovnik zagledal svetilko, je komaj prikril svoje veselje. »Z veseljem, gospa,« je odgovoril. »Izberite katerokoli svetilko želite in vaša bo.«

Princesa je izbrala takšno, ki ji je bila zelo všeč, čarovnik pa je vzel staro svetilko in z njo odhitel. Brž ko je prišel domov, se je sam zaprl v svojo sobo in podrgnil svetilko. Duh se je nemudoma prikazal.

»Kaj želiš?« je vzkliknil. »Jaz in drugi sužnji svetilke smo pripravljeni, da ti služimo.« »Želim,« je s strašnim glasom vzkliknil čarovnik, »da Aladdinovo palačo in vse, ki so v njej, preneseš v Afriko.«

»Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh in pri priči izginil. Tistega večera sta se sultan in Aladdin vrnila z lova. Skupaj sta jezdila in se prijetno pomenkovala, dokler nista prišla do kraja, od koder se je videla sultanova palača. Nenadoma je sultan zategnil vajeti in obstal od osuplosti. Grad, ki ga je Aladdin zgradil v eni sami noči, je izginil. Za njim ni ostalo niti sledu.

»Tvoja palača!« je vzkliknil sultan. »Kje je tvoja palača?« Tudi Aladdin je strmel kakor okamenel. »Jaz … jaz ne vem!« je zajecljal. »Ne veš?« je vzkliknil sultan. »In moja hči! Kje je ona?«

»Ne vem,« je Aladdin znova odgovoril. Sultana je prevzel bes. »Ne veš!« je zagrmel. »Nesrečnež! Je bil tvoj grad zgolj delo čarovnije? Si z njo odpeljal mojo hčer? Če je takoj ne pripelješ nazaj, boš zagotovo umrl.«

Aladdin je obupoval. Prosil je sultana, naj mu dovoli štirideset dni, da poišče princeso, in sultan je naposled privolil.

Aladdin se je takoj odpravil na iskanje, vendar ni vedel, v katero smer naj gre. Taval je iz kraja v kraj, ne da bi izvedel karkoli o usodi princese ali svoje palače.

Nekega dne se je naposled znašel na skalnatem kraju ob morju. Ko se je spuščal po skalah, mu je spodrsnilo in z roko se je zataknil ob ostro konico, pri tem pa podrgnil čarovnikov prstan, ki ga je še vedno nosil, čeprav je nanj že pozabil.

Pred njim se je nemudoma prikazal duh prstana. »Gospodar,« je rekel, »kaj želiš? Jaz in drugi sužnji prstana smo pripravljeni, da ti služimo.«

Aladdin je bil presrečen, ko je ugotovil, da ima prstan še vedno čarobno moč. »Želim,« je rekel, »da mi vrneš palačo in princeso ali pa me odpelješ tja, kjer sta.«

»Ne morem ju vrniti,« je odgovoril suženj prstana, »saj ju je odnesel duh svetilke, ki je mogočnejši od mene, lahko pa te odpeljem tja, kjer sta.«

Suženj prstana je nato zgrabil Aladdina in ga hitreje, kot bi lahko povedal, prenesel v Afriko ter ga odložil v sobi palače, kjer je bila princesa.

Ko je princesa zagledala Aladdina, ki se je tako nenadoma pojavil pred njo, je veselo vzkliknila in se mu vrgla v objem. »Svetilka!« je vzkliknil Aladdin. »Kje je svetilka?« Želel se je namreč zavarovati pred čarovnikovo močjo.

»Gorje,« je vzkliknila princesa, »ne vem, kje je. Že prej sem se bala, da nas je vsa ta nesreča doletela zato, ker sem tisto svetilko zamenjala z nekim beračem.« Nato je Aladdinu povedala vso zgodbo: kako je nekdo prišel ponujat nove svetilke za stare, kako so njene služabnice poiskale staro, počrnelo svetilko in kako jo je dala v zameno za novo.

Aladdin je takoj uganil, da je moral biti berač preoblečeni čarovnik. »Nikoli ne bova varna,« je rekel, »dokler ne bova spet imela tiste svetilke. Ali čarovnik kdaj pride sem?«

»O, da,« je rekla princesa, »vsak dan prihaja sem in me nadleguje s sladkimi besedami. Želi, da bi se poročila z njim, toda tega ne bom nikoli storila.«

»Zdaj pa poslušaj,« je rekel Aladdin. »Ko čarovnik naslednjič pride, ga prijazno pozdravi. Nekaj časa se pogovarjaj z njim, nato pa mu ponudi kozarec šerbeta. Vanj moraš prej vsuti prašek, ki ti ga bom dal. To je uspavalni prašek. Ko ga bo čarovnik popil, bo trdno zaspal. Takrat me moraš takoj poklicati. Skupaj bova preiskala njegova oblačila, saj sem prepričan, da si svetilke ne upa nikjer pustiti in jo ves čas nosi pri sebi. Ko se je polastiva, bo vseh najinih težav konec.«

Princesa je obljubila, da bo naredila natanko tako, kot ji je naročil Aladdin. Nato ji je dal prašek in se skril v bližnji sobi. Kmalu zatem je čarovnik kot ponavadi prišel posedet in poklepetat s princeso. Sprejela ga je z nasmehom in bila tako prijetna in prijazna, da je bil čarovnik navdušen. Upal je, da ga princesa začenja ljubiti in da bo kmalu privolila v poroko z njim.

Čez nekaj časa je princesa vzela kozarec šerbeta, v katerem je že raztopila prašek. »Mislila sem, da ste morda žejni,« je rekla, »zato sem vam pripravila ta šerbet. Bi ga popili?«

Čarovnik se ji je zahvalil, vzel čašo in šerbet izpil na dušek. Skoraj v hipu mu je glava omahnila nazaj na blazine in pogreznil se je v globok spanec.

Princesa ni odlašala niti trenutka, temveč je takoj poklicala Aladdina. Prihitel je in skupaj sta preiskala čarovnikova oblačila. Ni trajalo dolgo, da sta našla svetilko, skrito v njegovem telovniku.

Aladdin jo je podrgnil in pred njim se je prikazal duh svetilke. »Kaj želiš?« je vzkliknil. »Jaz in vsi drugi sužnji svetilke smo pripravljeni ubogati tvoje ukaze.«

»Najprej,« je rekel Aladdin, »želim, da tega čarovnika odneseš v najbolj oddaljene kraje sveta in mu nikoli več ne dovoliš, da bi se svetilki približal na manj kot sto milj. Nato pa želim, da se moja palača vrne na kraj, od koder je bila odnesena.«

»Slišati pomeni ubogati,« je odgovoril duh. Izginil je skupaj s čarovnikom, in ker tega nihče ni nikoli več videl, najbrž ni nikdar ušel s konca sveta.

Palača in vse, kar je bilo v njej, pa se je vrnilo na kraj, kjer je stala prej, in sultan je bil tako vesel, da je spet videl svojo hčer, da je Aladdinu rad odpustil. Krojačev sin je bil deležen najvišjih časti v kraljestvu, po sultanovi smrti pa je sam postal sultan in s svojo lepo ženo Buddir al Baddoor srečno živel do konca svojih dni.