Waltey

Waltey

Rdeča kapica

Perraultove pravljice · Charles Perrault
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Rdeča kapica

Vir
Perraultove pravljice
Avtor
Charles Perrault
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Français
Čas branja
4 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
Le petit chaperon rouge

O izvirniku

Perraultove pravljice

Francoske dvorne pravljice, kjer eleganca pogosto skrije ostro svarilo. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Perraultove pravljice v jeziku Français.

Besedilo

Rdeča kapica

Nekoč je živela majhna vaška deklica, najlepša, kar jih je bilo mogoče videti. Mati jo je oboževala, babica pa še bolj. Ta dobra žena ji je dala sešiti rdečo kapico, ki ji je tako lepo pristajala, da so jo povsod klicali Rdeča kapica.

Nekega dne je mati spekla pogače in ji rekla: »Pojdi pogledat, kako je z babico, saj sem slišala, da je bolna. Odnesi ji pogačo in ta lonček masla.« Rdeča kapica se je nemudoma odpravila k babici, ki je živela v drugi vasi. Ko je šla skozi gozd, je srečala botra volka. Ta bi jo prav rad pojedel, vendar si ni upal, ker je bilo v gozdu nekaj drvarjev. Vprašal jo je, kam gre. Uboga deklica, ki ni vedela, kako nevarno se je ustaviti in poslušati volka, mu je rekla: »K babici grem. Nesem ji pogačo in lonček masla, ki ji ju pošilja moja mati.« »Ali živi daleč?« jo je vprašal volk. »O, da,« je rekla Rdeča kapica, »onstran mlina, ki ga vidite tam daleč, daleč, v prvi hiši v vasi.« »No,« je rekel volk, »tudi jaz jo bom šel obiskat. Jaz grem po tej poti, ti pa po tisti, in bova videla, kdo bo prej tam.«

Volk je na vso moč stekel po krajši poti, deklica pa je šla po daljši in se kratkočasila z nabiranjem lešnikov, tekanjem za metulji in spletanjem šopkov iz drobnih cvetlic, ki jih je našla ob poti. Volk je kmalu prispel do babičine hiše in potrkal: tok, tok. »Kdo je?« »Vaša vnukinja, Rdeča kapica,« je rekel volk in posnemal njen glas. »Prinašam vam pogačo in lonček masla, ki vam ju pošilja moja mati.« Dobra babica, ki je ležala v postelji, ker se ni dobro počutila, mu je zaklicala: »Potegni zatič in zapah bo padel.« Volk je potegnil zatič in vrata so se odprla. Planil je na dobro ženo in jo v hipu požrl, saj že več kot tri dni ni ničesar jedel. Nato je zaprl vrata in legel v babičino posteljo, da bi počakal Rdečo kapico. Ta je čez nekaj časa prišla in potrkala na vrata. Tok, tok. »Kdo je?« Rdeča kapica se je sprva prestrašila, ko je zaslišala volkov globoki glas, a ker je mislila, da je babica prehlajena, je odgovorila: »Vaša vnukinja, Rdeča kapica. Prinašam vam pogačo in lonček masla, ki vam ju pošilja moja mati.« Volk ji je z nekoliko nežnejšim glasom zaklical: »Potegni zatič in zapah bo padel.« Rdeča kapica je potegnila zatič in vrata so se odprla. Ko jo je volk zagledal vstopiti, se je skril pod odejo in ji rekel: »Položi pogačo in lonček masla na krušno skrinjo, potem pa pridi leč k meni.« Rdeča kapica se je slekla in zlezla v posteljo. Zelo se je začudila, ko je videla, kakšna je babica brez obleke, in ji rekla: »Babica, kako velike roke imate!« »Da te laže objamem, deklica moja.« »Babica, kako velike noge imate!« »Da laže tečem, otrok moj.« »Babica, kako velika ušesa imate!« »Da bolje slišim, otrok moj.« »Babica, kako velike oči imate!« »Da bolje vidim, otrok moj.« »Babica, kako velike zobe imate!« »Da te požrem.« In ob teh besedah je hudobni volk planil na Rdečo kapico in jo požrl.

NAUK. Tu vidimo, da otroci, še zlasti mlada dekleta, lepa, postavna in prijetna, ravnajo zelo nespametno, če poslušajo vsakogar; zato ni nič čudnega, da jih volk toliko požre.

Pravim volk, kajti vsi volkovi niso iste vrste. Nekateri so prijazne narave, brez hrupa, brez zlobe in brez jeze; krotki, ustrežljivi in blagi sledijo mladim gospodičnam v hiše in prav do njihovih postelj.

Toda, gorje! Le kdo ne ve, da so ti sladkobesedni volkovi med vsemi volkovi najnevarnejši.

Izvirnik

Le petit chaperon rouge

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

PETIT CHAPERON

ROUGE

CONTE

Il estoit une fois une petite fille de Vilage, la plus jolie qu’on eut sçû voir ; sa mere en estoit folle, & sa mere grand plus folle encore. Cette bonne femme luy fit faire un petit chaperon rouge, qui lui seïoit si bien, que par tout on l’appelloit le Petit chaperon rouge.

Un jour sa mere ayant cui & fait des galetes, luy dit, va voir comme se porte ta mere-grand, car on m’a dit qu’elle estoit malade, portes luy une galette & ce petit pot de beurre. Le petit chaperon rouge partit aussi-tost pour aller chez sa mere-grand, qui demeuroit dans un autre Village. En passant dans un bois elle rencontra compere le Loup, qui eut bien envie de la manger, mais il n’osa, à cause de quelques bucherons qui estoient dans la Forest. Il luy demanda où elle alloit ; la pauvre enfant qui ne sçavoit pas qu’il est dangereux de s’arrester à écouter un Loup, luy dit, je vais voir ma Mere-grand, & luy porter une galette avec un petit pot de beurre que ma Mere luy envoye. Demeure-t-elle bien loin, lui dit le Loup ? Oh ouy, dit le petit chaperon rouge, c’est par de-là le Moulin que vous voyez tout là-bas, là-bas, à la premiere maison du Village. Et bien, dit le Loup, je veux l’aller voir aussi ; je m’y en vais par ce chemin icy, & toy par ce chemin-là, & nous verrons à qui plutost y sera.

Le Loup se mit à courir de toute sa force par le chemin qui estoit le plus court, & la petite fille s’en alla par le chemin le plus long, s’amusant à cueïllir des noisettes, à courir aprés des papillons, & à faire des bouquets des petites fleurs qu’elle rencontroit. Le Loup ne fut pas long-temps à arriver à la maison de la Mere-grand, il heurte : Toc, toc, qui est là ? C’est votre fille le petit chaperon rouge, dit le Loup, en contrefaisant sa voix, qui vous apporte une galete, & un petit pot de beurre que ma Mere vous envoye. La bonne Mere-grand qui estoit dans son lit à cause qu’elle se trouvoit un peu mal, luy cria, tire la chevillette, la bobinette chera, le Loup tira la chevillette, & la porte s’ouvrit. Il se jetta sur la bonne femme, & la devora en moins de rien ; car il y avoit plus de trois jours qu’il n’avoit mangé. Ensuite il ferma la porte, & s’alla coucher dans le lit de la Mere-grand, en attendant le petit chaperon rouge, qui quelque temps aprés vint heurter à la porte. Toc, toc, qui est là ? Le petit chaperon rouge, qui entendit la grosse voix du Loup, eut peur d’abord, mais croyant que sa mere-grand estoit enrhumée, répondit, c’est vostre fille le petit chaperon rouge, qui vous apporte une galette & un petit pot de beurre que ma Mere vous envoye. Le Loup luy cria, en adoucissant un peu sa voix ; tire la chevillette, la bobinette chera. Le petit chaperon rouge tira la chevillette, & la porte s’ouvrit. Le Loup la voyant entrer, luy dit en se cachant dans le lit sous la couverture : mets la galette & le petit pot de beurre sur la huche, & viens te coucher avec moy. Le petit chaperon rouge se deshabille, & va se mettre dans le lit, où elle fut bien estonnée de voir comment sa Mere-grand estoit faite en son deshabillé, elle luy dit ; ma mere-grand que vous avez de grands bras ! c’est pour mieux t’embrasser, ma fille : ma mere-grand, que vous avez de grandes jambes ! c’est pour mieux courir mon enfant : ma mere-grand que vous avez de grandes oreilles ! c’est pour mieux écouter, mon enfant. Ma mere-grand que vous avez de grands yeux ! c’est pour mieux voir, mon enfant. Ma mere-grand, que vous avez de grandes dens ! c’est pour te manger. Et, en disant ces mots, ce méchant loup se jetta sur le petit chaperon rouge, & la mangea.

MORALITÉ.

ON voit icy que de jeunes enfans,

Sur tout de jeunes filles,

Belles, bien faites & gentilles,

Font tres-mal d’écouter toute sorte de gens,

Et que ce n’est pas chose estrange,

S’il en est tant que le loup mange.

Ie dis le loup, car tous les loups ;

Ne sont pas de la mesme sorte ;

Il en est d’une humeur accorte,

Sans bruit, sans fiel & sans courroux,

Qui privez, complaisans & doux

Suivent les jeunes Demoiselles

Iusque dans les maisons, jusque dans les ruelles ;

Mais, hélas ! qui ne sçait que ces loups doucereux,

De tous les loups sont les plus dangereux.