Prevod

Nekoč je živela ljubka deklica, ki jo je imel rad vsak, kdor jo je le zagledal, najrajši pa jo je imela njena babica. Ta kar ni vedela, kaj vse naj podari otroku. Nekoč ji je podarila kapico iz rdečega žameta, in ker ji je tako lepo pristajala, da ni hotela nositi ničesar drugega več, so jo vsi klicali Rdeča kapica. Nekega dne ji je mama rekla: »Pridi, Rdeča kapica, tu imaš kos kolača in steklenico vina. Odnesi ju babici; bolna je in slabotna, pa se bo z njima okrepčala. Odpravi se, preden postane vroče, in ko boš šla, hodi lepo in mirno ter ne zavijaj s poti, sicer boš padla in razbila steklenico, babica pa bo ostala brez vsega. In ko prideš v njeno izbo, ji ne pozabi voščiti dobrega jutra, ne pa da boš najprej stikala po vseh kotih!«

»Vse bom naredila prav,« je rekla Rdeča kapica mami in ji v znak obljube podala roko. Babica je živela v gozdu, pol ure hoda od vasi. Ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. Ni vedela, kako hudobna žival je, zato se ga ni bala. »Dober dan, Rdeča kapica!« je rekel. »Lepa hvala, volk!« – »Kam pa tako zgodaj, Rdeča kapica?« – »K babici.« – »Kaj nosiš pod predpasnikom?« – »Kolač in vino. Včeraj smo pekli, pa naj si bolna in slabotna babica malo privošči in se okrepča.« – »Rdeča kapica, kje pa živi tvoja babica?« – »Še dobre četrt ure hoda naprej v gozdu. Pod tremi velikimi hrasti stoji njena hiša, spodaj pa raste leskova živa meja, saj gotovo veš,« je rekla Rdeča kapica. Volk si je mislil: Ta mlada, nežna deklica bo slasten zalogaj, še boljši od starke. Zvit moraš biti, da boš ujel obe. Nekaj časa je hodil ob Rdeči kapici, nato pa rekel: »Rdeča kapica, poglej, koliko lepih cvetlic raste naokrog. Zakaj se ne ozreš okoli sebe? Zdi se mi, da sploh ne slišiš, kako ljubko pojejo ptički. Kar naravnost predse hodiš, kakor da bi šla v šolo, tu v gozdu pa je tako veselo.«

Rdeča kapica se je ozrla naokrog, in ko je videla, kako sončni žarki plešejo med drevesi in kako je povsod polno lepih cvetlic, si je mislila: Če babici prinesem svež šopek, je bo tudi ta razveselil. Tako zgodaj je še, da bom gotovo prišla pravočasno. Zav il a je s poti v gozd in začela iskati cvetlice. Vsakič, ko je katero utrgala, se ji je zazdelo, da malo dlje raste še lepša, pa je stekla ponjo in tako zašla vse globlje v gozd. Volk pa je šel naravnost k babičini hiši in potrkal na vrata. »Kdo je zunaj?« – »Rdeča kapica, kolač in vino ti prinašam, odpri!« – »Le pritisni na kljuko!« je zaklicala babica. »Preslabotna sem, da bi vstala.« Volk je pritisnil na kljuko, vrata so se odprla in brez besede je stopil naravnost k babičini postelji ter jo pogoltnil. Nato si je oblekel njena oblačila, si nadel njeno čepico, legel v njeno posteljo in zagrnil zavese.

Rdeča kapica je medtem tekala naokrog in nabirala cvetlice. Ko jih je nabrala toliko, da jih ni mogla več nositi, se je spet spomnila na babico in se odpravila k njej. Začudila se je, da so vrata odprta, in ko je stopila v izbo, se ji je v njej zdelo tako nenavadno, da si je mislila: O moj Bog, kako me je danes strah, pa sem sicer tako rada pri babici! Zaklicala je: »Dobro jutro!« a ni dobila odgovora. Nato je stopila k postelji in odgrnila zavese. Tam je ležala babica s čepico, potisnjeno globoko na obraz, in bila videti prav čudna. »Babica, zakaj imaš tako velika ušesa?« – »Da te bolje slišim!« – »Babica, zakaj imaš tako velike oči?« – »Da te bolje vidim!« – »Babica, zakaj imaš tako velike roke?« – »Da te bolje zgrabim!« – »Ampak babica, zakaj imaš tako strašansko velik gobec?« – »Da te lažje požrem!« Komaj je volk to izrekel, že je skočil iz postelje in požrl ubogo Rdečo kapico.

Ko si je volk potešil lakoto, je spet legel v posteljo, zaspal in začel na ves glas smrčati. Ravno tedaj je šel mimo hiše lovec in si mislil: Kako starka smrči! Moram pogledati, ali je kaj narobe z njo. Stopil je v izbo, in ko je prišel do postelje, je zagledal volka, ki je ležal v njej. »Torej te najdem tukaj, ti stari grešnik,« je rekel. »Dolgo sem te iskal.« Že je hotel pomeriti s puško, ko se je spomnil, da je volk morda požrl babico in bi jo bilo še mogoče rešiti. Zato ni ustrelil, temveč je vzel škarje in spečemu volku začel razpirati trebuh. Ko je nekajkrat zarezal, je zagledal rdečo kapico, in po še nekaj rezih je deklica skočila ven ter vzkliknila: »Oh, kako me je bilo strah! Kako temno je bilo v volkovem trebuhu!« Nato je prišla ven tudi stara babica, še živa, a je komaj dihala. Rdeča kapica je hitro prinesla velike kamne in z njimi so volku napolnili trebuh. Ko se je zbudil, je hotel pobegniti, toda kamni so bili tako težki, da se je takoj zgrudil in se pri padcu ubil.

Vsi trije so bili veseli. Lovec je volku odrl kožuh in ga odnesel domov, babica pa je pojedla kolač in popila vino, ki ji ga je prinesla Rdeča kapica, ter si spet opomogla. Rdeča kapica pa si je mislila: Nikoli več v življenju ne bom sama zavila s poti v gozd, če mi bo mama to prepovedala.

Pripovedujejo tudi, da je Rdečo kapico nekoč, ko je stari babici spet nesla pecivo, ogovoril drug volk in jo hotel zvabiti s poti. Toda Rdeča kapica je bila previdna in je šla naravnost naprej po svoji poti. Babici je povedala, da je srečala volka, ki ji je voščil dober dan, a je imel tako hudoben pogled: »Če ne bi bila na odprti poti, bi me požrl.« – »Pridi,« je rekla babica, »zakleniva vrata, da ne bo mogel noter.« Kmalu zatem je volk potrkal in zaklical: »Odpri, babica, jaz sem, Rdeča kapica, pecivo ti prinašam.« Toda molčali sta in mu nista odprli. Sivoglavec se je nekajkrat prikradel okoli hiše, nazadnje pa skočil na streho. Hotel je počakati, da se Rdeča kapica zvečer odpravi domov, nato pa se pritihotapiti za njo in jo v temi požreti. Toda babica je sprevidela, kaj namerava. Pred hišo je stalo veliko kamnito korito, zato je rekla deklici: »Vzemi vedro, Rdeča kapica. Včeraj sem kuhala klobase, pa znosi v korito vodo, v kateri so se kuhale!« Rdeča kapica je nosila vodo toliko časa, da je bilo veliko, veliko korito čisto polno. Tedaj je volku v nos zadišalo po klobasah. Vohljal je in gledal navzdol, nazadnje pa tako iztegnil vrat, da se ni mogel več obdržati na strehi in mu je začelo drseti. Zdrsnil je s strehe naravnost v veliko korito in utonil. Rdeča kapica pa je veselo odšla domov in odtlej ji nihče več ni storil nič žalega.