Prevod

»Kje najraje pasete svojo čredo?« je nekdo vprašal starega kravjega pastirja. »Tukaj, gospod, kjer trava ni ne preveč bujna ne preveč borna; drugače ni dobro.« »Zakaj ne?« je vprašal gospod. »Ali slišite tisto zamolklo oglašanje s travnika?« je odvrnil pastir. »To je bobnarica, ki je bila nekoč pastir, in tudi smrdokavra je bila. Naj vam povem njuno zgodbo.

Bobnarica je pasla svojo čredo na bujnih zelenih travnikih, kjer je bilo cvetja v izobilju, zato so njene krave postale objestne in divje. Smrdokavra pa je gnala živino na visoke, puste gore, kjer se veter poigrava s peskom, in njene krave so postale suhe in niso imele nobene moči. Ko se je zvečerilo in so pastirji gnali črede domov, bobnarica ni mogla zbrati svojih krav, saj so bile razposajene in so ji bežale na vse strani. Klicala je: ›Bunt, herüm!‹ (Pisana krava, obrni se!), toda zaman, niso se menile za njen klic. Smrdokavra pa svoje živine ni mogla spraviti na noge, tako utrujena in brez moči je postala. ›Up, up, up!‹ je vpila, a nič ni pomagalo, krave so obležale na pesku. Tako se godi, če človek ne pozna mere. Še danes, ko ne paseta več črede, bobnarica kliče: ›Bunt, herüm!‹, smrdokavra pa: ›Up, up, up!‹«