Prevod
Nekemu krojaču, ki je bil velik bahač, a slab plačnik, je prišlo na misel, da bi se malo sprehodil in razgledal po gozdu. Brž ko je utegnil, je zapustil svojo delavnico in se odpravil čez mostove in brvi, zdaj sem, zdaj tja, zmeraj naprej in naprej.
Ko je bil že zunaj, je v modrikasti daljavi zagledal strmo goro, za njo pa stolp, visok do neba, ki je štrlel iz divjega, temačnega gozda. »Gromska strela!« je vzkliknil krojač. »Kaj pa je to?« In ker ga je silno gnala radovednost, se je brez obotavljanja odpravil naravnost tja. Kako pa je razprl usta in oči, ko je prišel bliže! Stolp je namreč imel noge, z enim skokom je preskočil strmo goro in kot mogočen velikan obstal pred krojačem. »Kaj hočeš tukaj, ti drobcena mušja nožica?« je zavpil z glasom, kakor da bi grmelo z vseh strani. Krojač je zašepetal: »Rad bi se razgledal, ali bi si lahko v gozdu zaslužil svoj košček kruha.« – »Če je tako,« je rekel velikan, »lahko stopiš k meni v službo.« – »Če že mora biti, zakaj pa ne? Kolikšno plačilo pa dobim?« – »Kolikšno plačilo dobiš?« je rekel velikan. »To boš pa zdaj slišal. Na leto tristo petinšestdeset dni, če je leto prestopno, pa še enega povrhu. Ti je prav?« – »Zaradi mene,« je odgovoril krojač in si mislil: »Človek se mora stegniti le toliko, kolikor mu dopušča odeja. Bom že gledal, da se kmalu spet rešim od tod.« Nato mu je velikan rekel: »Pojdi, mali malopridnež, in mi prinesi vrč vode.« – »Zakaj ne raje kar celega vodnjaka z izvirom vred?« je vprašal bahač in šel z vrčem po vodo. »Kaj? Cel vodnjak z izvirom vred?« je zamrmral velikan v brado. Bil je nekoliko neroden in prismuknjen in začel se je bati. »Ta možak ni od muh; mandragoro ima v sebi. Pazi se, stari Hans, to ni služabnik zate.« Ko je krojač prinesel vodo, mu je velikan ukazal, naj v gozdu naseka nekaj polen in jih prinese domov. »Zakaj ne raje celega gozda na en mah, celega gozda, mladega in starega, z vsem, kar je v njem, grčavega in gladkega?«
je vprašal krojaček in šel sekat drva. »Kaj? Cel gozd, mlad in star, z vsem, kar je v njem, grčav in gladek? In vodnjak z izvirom vred?« je lahkoverni velikan zamrmral v brado in se še bolj prestrašil. »Ta možak ni od muh; mandragoro ima v sebi. Pazi se, stari Hans, to ni služabnik zate.« Ko je krojač prinesel drva, mu je velikan ukazal, naj za večerjo ustreli dva ali tri divje prašiče. »Zakaj ne raje kar tisoč z enim strelom in vseh prinesem sem?« je vprašal prevzetni krojač. »Kaj?« je vzkliknil strahopetni velikan in se silno prestrašil. »Za danes kar pusti in pojdi spat.«
Velikana je bilo tako strah, da vso noč ni mogel zatisniti očesa. Premleval je in premleval, kako naj se loti tega, da bi se čim prej znebil prekletega služabnika čarovnika. Sčasoma se že najde rešitev. Naslednje jutro sta velikan in krojač odšla k močvirju, okoli katerega je raslo veliko vrb. Tam je velikan rekel: »Poslušaj, krojač, sedi na eno izmed vrbovih vej. Na vso moč bi rad videl, ali jo lahko upogneš do tal.« Švignil je krojaček na vejo, zadržal dih in se naredil težkega, tako težkega, da se je veja upognila. Ko pa je moral spet zajeti sapo, ga je veja, ker si na nesrečo ni vtaknil likalnika v žep, na velikanovo veliko veselje zalučala tako visoko, da ga sploh ni bilo več videti. Če ni padel nazaj na tla, najbrž še zmeraj lebdi tam zgoraj v zraku.
