Prevod

Dan po odhodu Jegulj prebivalci ribnika niso govorili o ničemer drugem. Ne da bi jih tako zelo pogrešali, kajti Jegulje, veste, podnevi ne plavajo naokrog. Mirno ležijo v blatu in spijo ali se pogovarjajo. Šele ponoči zares oživijo. Pa vendar, kakor je rekla Mati blatna želva: »Vedeli smo, da so tam, in brez njih se je blato zdelo prazno.«

Večjim prebivalcem je bilo žal, da so odšle, in nekateri so menili, da ribnik ponoči ni več prav varen kraj, če v njem ni budnih Jegulj, ki bi se gibale naokrog.

»Meni se zdi precej varnejši,« je pripomnila Pisanka, ki je navadno povedala, kar je mislila. »Od nekdaj sem verjela, da Jegulje vedo, kaj se je zgodilo z nekaterimi mojimi brati in sestrami, čeprav tega seveda ne vem zagotovo.«

»Zakaj pa jih nisi vprašala?« je rekel Zet. »Zakaj?« je odvrnila Pisanka. »Če bi šla k Jeguljam in jih to vprašala, bi se moji drugi bratje in sestre kaj kmalu spraševali, kaj se je zgodilo z menoj.«

»Tudi sam sem slišal nekaj čudnih reči o Jeguljah,« je rekel Zet, »a se jih nikoli nisem posebno bal. Najbrž sem pogumnejši zato, ker toliko svojih kosti nosim na zunanji strani.«

Prav tedaj je mimo prišel Modri stari rak, ki je hodil postrani. »Kaj pa ti misliš o Jeguljah?« ga je vprašal Zet in se nenadoma obrnil k njemu.

Rak je zaril rep v blato. To je pogosto storil, kadar ga je kaj presenetilo. Zdelo se je, da mu pomaga pri razmišljanju. Ko je nekaj časa premišljeval, je pomahal z velikimi kleščami in rekel: »Bolje bo, da ne povem, kaj mislim. Nekoč sem živel blizu njih.«

To je kazalo, da je bil Modri stari rak lepo vzgojen in je vedel, da o drugih ne sme govoriti neprijetnih reči, če se temu le lahko izogne. Kadar je bilo treba, pa je znal povedati tudi neprijetno resnico, in še istega večera je res povedal, kaj si misli o Jeguljah. To je bilo takrat, ko je poučeval mlade Rake, svoje učence. Njihova mati je vzredila veliko družino in ni bila pri močeh. Pravkar je odvrgla oklep, ki ga je nosila leto dni, in zdaj je bila šibka in nebogljena, dokler ji novi ne bi otrdel. »Prava nadloga je,« je rekla, »takole nenehno menjavati oklep, a v tolažbo mi je misel, da bo novi, ko ga dobim, zdržal celo leto.«

Dokler je bila njihova mati tako šibka, je Modri stari rak zabaval otroke in jih učil stvari, ki bi jih morali poznati vsi Raki. Vsak večer so se zbrali okoli njega; nekateri so priplavali, drugi so prišli naravnost, tretji postrani, četrti pa vzvratno. Prav nič jim ni bilo mar, kako so prišli. Bili so nemirni učenci in učitelj jim nikakor ni mogel preprečiti, da bi se ozirali za seboj. Vsak je imel toliko oči, da je lahko z nekaj očmi gledal učitelja, z nekaj drugimi male Rake, pa mu jih je še vedno ostalo precej za opazovanje Paglavcev. Te oči so bile razporejene v dva velika skupka in če jih nisi pogledal prav od blizu, bi si lahko mislil, da imajo le po dve očesi. Dobro so slišali, iz glav pa so jim rasle tudi tanke vohalne ščetine. Modri stari rak je včasih rekel, da bi moral vsak njegov učenec sedeti sredi kroga šestih učiteljev, da bi ga lahko poučevali z vseh strani hkrati.

»Tako bi se morali otroci učiti,« je dejal, »z vseh strani naenkrat. A trudim se po svojih najboljših močeh in vsakega poučujem vsaj z ene strani.«

Tisti večer je bil Modri stari rak zelo zaspan. Čez dan je bilo toliko govorjenja in vznemirjenja, da ni spal toliko kot navadno; zdaj pa, ko bi moral biti povsem buden, je bil strašno otopel in počasnih misli. Ko je poskusil hoditi, se je njegovih osem nog zapletalo druga ob drugo, in po slabotnem mahanju z nogama, ki sta nosili klešče, se je videlo, kako utrujen je.

Ko je učencem povedal, kako naj s kleščami najbolje držijo hrano, in jim pojasnil, kako jo prežvečijo zobje v njihovih želodcih, je neki navihanček zaklical: »Jaz bi rad izvedel kaj o Jeguljah. Mama mi nikoli ni dovolila, da bi šel blizu njih, zdaj pa so se odselile in jih nikoli ne bom videl, in to se mi zdi prav grozno.«

»Jegulje, otroci moji,« je rekel njihov učitelj, »so dolga, vitka, spolzka bitja s koničastimi nosovi, z robom plavuti vzdolž hrbta in še enim vzdolž trebuha. Dihajo skozi zelo majhne škržne odprtine na zadnji strani glave. Imajo velika usta in v njih zobe, spodnje čeljusti pa jim ves čas štrlijo naprej.«

»In kako …« je začel Največji mali rak. »To me vprašaj jutri,« je rekel učitelj ter pretegnil svojih osem hodilnih nog, dve nogi s kleščami in repne veslače, »zapomnite pa si tole: če kdaj zagledate Jeguljo, se ji umaknite s poti. Ne ustavljajte se, da bi jo gledali.«

»Saj se ne bomo,« je rekel mali Rak, ki se mu je zdelo imenitno biti predrzen. »Gledali jo bomo, da bi se ustavili.« To ni pomenilo prav ničesar in je bilo izrečeno samo zato, da bi jezilo učitelja.

Razkropili so se po dnu ribnika, prevračali Polže, stresali mlade Školjke in tekmovali med seboj tam, kjer je bilo dno gladko. »Vzvratno te premagam!« je Predrzni rak zaklical Največjemu malemu raku in v mesečini sta oddrvela vzvratno skozi vodo. Na dnu ribnika je ležalo staro deblo in sedla sta nanj, da bi se spočila. Zmagal je Največji mali rak. »Rad bi videl Jeguljo,« je rekel.

»Jaz bi jih rad videl teči po kopnem,« je rekel predrznež. »Pih!« je rekel največji. »Toliko ti veš! Po kopnem ne tečejo.« »Pa že tečejo,« je odvrnil predrznež. »O tem vem prav toliko kot ti!«

»Jegulje plavajo. Ne tečejo,« je rekel največji. »Menda že vem!« »No, po zraku ne plavajo,« je rekel predrznež. »To je tisto, kar leži nad vodo in zemljo, in v njem se ne da plavati. Tako!«

»Jaz pa sem videl Divje race plavati v njem! Z nogami plavajo po vodi, s perutmi pa po zraku,« je rekel največji. »Ne verjamem,« je rekel predrznež. »Kakorkoli že, Jegulje po kopnem tečejo.«

»Jegulje po kopnem plavajo,« je rekel največji. »Jegulje tečejo!« »Jegulje plavajo!« »Tečejo!« »Plavajo!« Nato sta mala Raka, ki sta govorila vse glasneje in postajala vse bolj jezna, srdito strmela drug v drugega, trzala s tipalkami in prav grdo, grdo mahala s kleščami.

Nista opazila velikega zeleno-rumenega bitja, ki je počasi plavalo proti njima, in nista vedela, da so se Jegulje vrnile v stari ribnik. Mati Jegulja je na široko razprla svoja velika usta. »Po kopnem,« je odločno rekla, medtem ko je pogoltnila Največjega malega raka, »se Jegulje zvijajo.« Potem je pogoltnila še Predrznega raka.

»Tako!« je rekla. »Pa sem končala ta grozni prepir.« In z zadovoljnim nasmehom se je ozrla naokrog.