Prevod

Na otoku nad slapovi reke Androscoggin pri Lewistonu v Mainu je na začetku osemnajstega stoletja živel belski samotar. Domačini, ki so imeli tehtne razloge za nezaupanje do vseh bledoličnežev, niso mogli misliti nič dobrega o človeku, ki je tako živel med njimi, vendar ne z njimi. Pogosto so se zbirali na bregu, zrli čez vodo v njegovo samotno svečo, ki je migetala med listjem, in se spraševali, kakšno zlo jim utegne pripravljati. Kjer je veliko zarotnikov, se vselej najde kak klepetavec ali izdajalec; ko so se torej domačini odločili, da ga umorijo, je nekako izvedel za njihov namen in sklenil, da jim ga prepreči. Tako zelo so se bali tega samotnega moža in zlobnih sil, ki bi jih utegnil priklicati na pomoč, da se je odpravi pridružilo skoraj petdeset Indijancev, da bi drug drugemu vlivali pogum.

Nameravali so se odpraviti nekoliko više po reki in se nato spustiti s tokom, da bi se izognili pljuskanju vesel, ki bi ga samotar utegnil slišati, če bi reko prečkali naravnost. Ko se je povsem stemnilo, so odrinili in kanuje med plovbo usmerjali proti luči, ki je brlela nad vodo. Toda pretkani puščavnik tisto noč v svoji koči ni imel ognja. Zakuril ga je na rtu pod svojim bivališčem in iz skrivališča med skalami opazoval njihovo flotilo, ki je, medla in tiha kakor sence, drsela mimo njega proti varljivi luči.

Kmalu se je razlegel krik. Divjaki so prešli mejo, do katere je bila plovba še varna; svojih čolnov niso mogli več obvladovati. Pozabili so na svoj namen in upali le še, da si rešijo življenje, toda zaman so skušali doseči breg: tok jih je vrtinčil pogubi naproti. Kriki in smrtne pesmi so se mešali z vse silnejšim bučanjem vode, lahki čolni so dosegli slap in poleteli v zrak. Nato je noč spet utihnila, le vodovje je še grmelo. Niti eden od Indijancev, ki so se odpravili na ta smrtonosni pohod, ni preživel puščavnikove zvijače.