Prevod

Ribiče v Mainu včasih prestraši prikazen ladje, ki ob sončnem zahodu pluje proti obali; skozi njene deske se kažejo ogolela rebra kakor suhi udi skozi raztrganine v reveževi obleki. Ladja je starinske gradnje, z visokimi jambori in veličastno razpetimi jadri, ki so vsa raztrgana; toda nihče ne zna povedati, kako ji je ime, od kod prihaja, pod katero zastavo pluje in katero pristanišče skuša doseči, saj na njenem krovu še nihče ni videl mornarja, ki bi izobesil zastavo, niti slišal odgovora na klic. Naj bo morje mirno ali razburkano, naj bo plima ali oseka, ladja vztraja na svoji poti, dokler se skoraj ne dotakne obale.

Ni škripanja drogov ne cviljenja vrvi, ni pršenja ob premcu ne valovanja za krmo — ni glasu in ni postave, ki bi ga lahko izustila. Ko se približa skalam, obstane, nato pa, kakor da bi jo gnal nasprotni tok, s krmilom naprej odplava na odprto morje in izgine v somraku. Najraje križari pri Harpswellu in njen prihod tja pripravi marsikoga do zmajevanja z glavo; čeprav njenim obiskom nesreča ne sledi vselej, so ljudje opazili, da so morali kmalu za njimi pristanišče včasih prečkati pogrebni čolni in da so jih veter, plimovanje ali tok ob odhodu s pomola prisilili, da so ubrali isto pot kakor ona.