Prevod

Nato se je peta sužnja umaknila, starka pa je stopila naprej, devetkrat poljubila tla pred tvojim očetom in rekla: »O kralj, slišal si, kaj so vse povedale o odpovedovanju svetu. Tudi jaz jim sledim, zato bom navedla nekaj izrekov, ki so mi prišli na uho od velikih mož nekdanjih časov. Pripovedujejo, da je imam aš Šafi noč delil na tri dele: prvo tretjino je namenil učenju, drugo spanju, tretjo pa nočnim molitvam. Imam Abu Hanifa je v molitvi prebedel polovico noči. Nekoč, ko je hodil po poti, je neki človek pokazal nanj in rekel drugemu: ›Ta mož v molitvi prebedi vso noč.‹ Ko je imam to slišal, je dejal: ›Pred Bogom me je sram, da mi pripisujejo nekaj, česar ne počnem.‹ Odtlej je v molitvi prebedel vso noč. Ar Rabi je pripovedoval: ›Aš Šafi je v mesecu ramadanu sedemdesetkrat prebral ves Koran, in vselej med molitvijo.‹ Aš Šafi, naj bo Bog zadovoljen z njim, je dejal: ›Deset let se nisem do sitega najedel ječmenovega kruha, kajti sitost otrdi srce, otopi bistrost, prikliče spanec in človeku jemlje moč za nočno molitev.‹ Od Abd Alaha ibn Mohameda as Sukarija se je ohranila tale pripoved: ›Z Omarjem sva se pogovarjala in rekel mi je: »Še nikoli nisem videl nikogar, ki bi bil bolj bogaboječ in zgovoren kakor Mohamed ibn Idris aš Šafi.« Nekoč sem šel ven z al Harisom ibn Labibom as Safarjem, ki je bil učenec al Muzanija in je imel lep glas. Recitiral je besede Vzvišenega: »To je dan, ko ne bodo spregovorili in jim ne bo dovoljeno, da bi se opravičevali.« Tedaj sem videl, kako je imam aš Šafi prebledel, kako ga je spreletela kurja polt in kako se je silovito zatresel, nato pa se nezavesten zgrudil. Ko je prišel k sebi, je rekel: »K Bogu se zatekam pred usodo lažnivcev in pred brezbrižnostjo nemarnih. O Bog, pred teboj se ponižno sklanjajo srca tistih, ki te poznajo. O Bog, iz svoje dobrote mi nakloni odpuščanje grehov, s svojim varstvom zakrij moje napake in mi v svoji plemenitosti odpusti moje slabosti.« Potem sem vstal in odšel.‹ Neki zanesljiv mož je pripovedoval: ›Ko sem prišel v Bagdad, je tam bival aš Šafi. Sedel sem na rečnem bregu, da bi se umil pred molitvijo, ko je šel mimo mene neki mož in mi rekel: »Mladenič, skrbno opravi obredno umivanje, pa ti bo Bog naklonil dobro na tem in na onem svetu.« Obrnil sem se in zagledal moža, za katerim je hodila skupina ljudi. Hitro sem se umil in mu sledil. Ozrl se je k meni in vprašal: »Kaj potrebuješ?« Odgovoril sem: »Rad bi, da me naučiš česa od tega, česar te je naučil vzvišeni Bog.« Rekel je: »Vedi, da bo rešen, kdor je iskren do Boga; kdor skrbno varuje svojo vero, bo ušel pogubi, in kdor se odpove temu svetu, se bo na onem svetu radostil. Naj ti povem še kaj?« Odvrnil sem: »Da.« Dejal je: »Odpoveduj se temu svetu, hrepeni po onem in bodi iskren v vseh svojih dejanjih, pa boš rešen med rešenimi.« Potem je odšel. Vprašal sem, kdo je, in povedali so mi: »To je imam aš Šafi.«‹ Imam aš Šafi je govoril: ›Želim si, da bi ljudje imeli korist od tega znanja, ne da bi karkoli od njega pripisovali meni.‹« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiriinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan povedal Dav al Makanu: Starka je rekla tvojemu očetu: ›Imam aš Šafi je govoril: »Želim si, da bi ljudje imeli korist od tega znanja, ne da bi karkoli od njega pripisovali meni.« Rekel je tudi: »Kadarkoli sem s kom razpravljal, sem si želel, da bi ga vzvišeni Bog vodil k resnici in mu pomagal, da jo razodene. Nikoli se nisem z nikomer prepiral zaradi česa drugega kakor zaradi razkritja resnice, in vseeno mi je, ali jo Bog razodene skozi moja usta ali skozi njegova.« In še je dejal, naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z njim: »Če se bojiš, da bi te znanje navdalo s prevzetnostjo, pomisli, čigavo zadovoljstvo iščeš, po kakšni blaženosti hrepeniš in pred kakšno kaznijo trepetaš.« Abu Hanifi so povedali: »Poveljnik vernikov Abu Džafar al Mansur te je imenoval za sodnika in ti odmeril deset tisoč dirhamov.« Toda ni privolil. Ko je prišel dan, na katerega je pričakoval, da mu bodo prinesli denar, je opravil jutranjo molitev, se zavil v svoje oblačilo in molčal. Nato je prišel sel poveljnika vernikov z denarjem. Stopil je k njemu in ga ogovoril, a mu Abu Hanifa ni odgovoril. Kalifov sel mu je rekel: »Ta denar je zakonit.« Odvrnil je: »Vem, da ga smem sprejeti, vendar nočem, da bi se mi v srce naselila naklonjenost do tiranov.« Sel je dejal: »Kaj pa, če bi šel k njim in se obvaroval naklonjenosti?« Odgovoril je: »Ali sem lahko prepričan, da bom stopil v morje, ne da bi se mi zmočilo oblačilo?« Med izreki aš Šafija, naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z njim, so tudi tile verzi:

O duša moja, če moj nasvet sprejmeš, boš zmeraj častna in bogata. Opusti pohlep in prazne želje: marsikatera želja je prinesla smrt. Sufjan as Savri pa je Aliju ibn al Hasanu as Sulamiju svetoval takole: »Drži se resnice in se varuj laži, izdajstva, hlinjenja in prevzetnosti, kajti že zaradi ene od teh lastnosti Bog izniči dobro delo. Vere se uči le od tistega, ki skrbno varuje svojo vero, in druži se s človekom, ki te spodbuja k odpovedovanju svetu. Pogosto se spominjaj smrti, pogosto prosi odpuščanja in prosi Boga, naj te varuje v preostanku tvojega življenja. Vsakemu verniku iskreno svetuj, kadar te vpraša o svoji veri, in se varuj, da bi ga izdal, kajti kdor izda vernika, izda Boga in njegovega poslanca. Ogibaj se prerekanju in sporom; opusti, kar ti zbuja dvom, ter se drži tistega, o čemer ne dvomiš, pa boš varen. Spodbujaj dobro in odvračaj od zla, pa te bo Bog ljubil. Očisti svojo notranjost, pa bo Bog polepšal tvojo zunanjost. Sprejmi opravičilo tistega, ki se ti opraviči, in ne sovraži nobenega muslimana. Ohrani vez s tistim, ki jo je s teboj pretrgal, in odpusti tistemu, ki ti je storil krivico, pa boš spremljevalec prerokov. Vse svoje zadeve, skrite in očitne, prepusti Bogu. Boj se ga s strahom človeka, ki ve, da bo umrl in vstal od mrtvih, da bo zbran z drugimi ter stal pred Vsemogočnim. Spominjaj se, da te čaka eno od dveh bivališč: bodisi vzvišeni raj bodisi žgoči ogenj.«

Nato je starka sedla poleg suženj. Ko je tvoj pokojni oče slišal njihove besede, je spoznal, da so najodličnejše ženske svojega časa. Videl je njihovo lepoto, očarljivost in izredno omikanost, zato jih je sprejel pod svoje okrilje. Starki je izkazal čast in zanjo ter za njene sužnje izpraznil palačo, v kateri je prej bivala kraljica Ibriza, hči kralja Rumov. Priskrbel jim je vse, kar so potrebovale. Starka je ostala pri njem deset dni. Kadarkoli jo je obiskal, jo je našel zatopljeno v molitev; ponoči je bedela, podnevi pa se postila. V srcu jo je vzljubil in mi rekel: »Vezir, ta starka je med pravičnimi in navdaja me z velikim spoštovanjem.« Enajstega dne se je sestal z njo, da bi ji plačal za sužnje. Rekla mu je: »O kralj, vedi, da cena teh suženj presega vse, s čimer ljudje trgujejo. Zanje ne zahtevam ne zlata ne srebra ne draguljev, naj jih bo malo ali veliko.«

Ko je tvoj oče slišal njene besede, se je začudil in vprašal: »Gospa, kakšna pa je njihova cena?« Rekla je: »Prodam ti jih le za cel mesec posta: podnevi se boš postil, ponoči pa bedel v molitvi zavoljo vzvišenega Boga. Če boš to storil, bodo v tvoji palači postale tvoja last in z njimi boš lahko ravnal, kakor boš hotel.« Kralj se je čudil njeni popolni kreposti, odpovedovanju in pobožnosti. V njegovih očeh je še zrasla in dejal je: »Naj nam Bog nakloni dobro po tej pravični ženi.« Nato se je z njo dogovoril, da se bo postil ves mesec, kakor mu je postavila za pogoj. Rekla mu je: »Tudi jaz ti bom pomagala z molitvami zate. Prinesi mi vrč vode.« Prinesel ji ga je; vzela ga je, nad njim recitirala in mrmrala, potem pa celo uro sedela in izgovarjala besede, ki jih nismo razumeli in nam niso bile znane. Nato ga je pokrila s krpo, zapečatila in izročila tvojemu očetu z besedami: »Ko boš končal prvih deset dni posta, se enajsto noč okrepčaj s tem, kar je v vrču. Iz tvojega srca bo iztrgalo ljubezen do sveta ter ga napolnilo s svetlobo in vero. Jutri bom odšla k svojim bratom, možem skritega sveta, kajti pogrešam jih. Ko mine prvih deset dni, se vrnem k tebi.« Tvoj oče je vzel vrč, vstal in si v palači izbral sobo za samoto. Vanjo je postavil vrč, ključ sobe pa spravil v žep. Ko se je zdanilo, se je sultan začel postiti, starka pa je odšla svojo pot. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan povedal Dav al Makanu: Ko se je zdanilo, se je sultan začel postiti, starka pa je odšla svojo pot. Kralj je dopolnil deset dni posta. Enajstega dne je odprl vrč in izpil njegovo vsebino ter začutil blagodejen učinek v srcu. V drugi desetini meseca je starka prišla s slaščico, zavito v zelen papir, podoben drevesnemu listju. Stopila je k tvojemu očetu in ga pozdravila. Ko jo je zagledal, je vstal in rekel: »Dobrodošla, pravična gospa.« Odvrnila je: »O kralj, možje skritega sveta te pozdravljajo. Pripovedovala sem jim o tebi in razveselili so se te. Po meni ti pošiljajo to slaščico, ki je izmed slaščic onega sveta. Ob koncu dneva z njo prekini post.« Tvoj oče se je silno razveselil in dejal: »Hvala Bogu, ki mi je med možmi skritega sveta naklonil brate.« Potem se je starki zahvalil, ji poljubil roke ter njej in sužnjam izkazal največje časti. Tako je minilo dvajset dni, med katerimi se je tvoj oče postil. Ob izteku dvajsetega dne je starka prišla k njemu in rekla: »O kralj, vedi, da sem možem skritega sveta povedala o naklonjenosti, ki naju veže, in jih obvestila, da sem sužnje pustila pri tebi. Razveselili so se, da so pri kralju, kakršen si ti, kajti kadar so jih videli, so zanje goreče molili in njihove molitve so bile uslišane. Zdaj bi jih rada odpeljala k njim, da bi bile deležne njihovih blagoslovov. Morda se bodo k tebi vrnile celo s katerim od zakladov zemlje. Ko boš končal post, jim boš tako lahko priskrbel oblačila, z denarjem, ki ti ga bodo prinesle, pa si pomagal pri svojih namenih.«

Ko je tvoj oče slišal njene besede, se ji je zahvalil in rekel: »Ko se ne bi bal, da bi ravnal proti tvoji volji, ne bi sprejel ne zaklada ne česa drugega. Kdaj pa jih nameravaš odpeljati?« Odgovorila je: »Sedemindvajseto noč. Ob začetku novega meseca ti jih pripeljem nazaj. Dotlej boš izpolnil post, minila pa bo tudi doba, v kateri se potrdi, da niso noseče. Potem bodo tvoje in pod tvojo oblastjo. Pri Bogu, vsaka od teh suženj je vredna večkrat toliko kakor vse tvoje kraljestvo.« Rekel ji je: »To vem, pravična gospa.« Nato je dodala: »Z njimi moraš poslati tudi koga iz svoje palače, ki ti je drag, da najde tolažbo in si pri možeh skritega sveta izprosi blagoslov.« Rekel ji je: »Imam sužnjo iz dežele Rumov, ki ji je ime Safija. Rodila mi je dva otroka, deklico in dečka, vendar sta se pred dvema letoma izgubila. Vzemi jo s seboj, da bo deležna blagoslova.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šestinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan povedal Dav al Makanu: Ko je starka prosila tvojega očeta za sužnje, ji je rekel: »Imam sužnjo iz dežele Rumov, ki ji je ime Safija. Rodila mi je dva otroka, deklico in dečka, vendar sta se pred dvema letoma izgubila. Vzemi jo s seboj, da bo deležna blagoslova. Morda bodo možje skritega sveta prosili Boga, naj ji vrne otroka in jo znova združi z njima.« Starka je odgovorila: »Dobro si povedal.« Prav to je bil njen najpomembnejši cilj. Tvoj oče je nadaljeval post, da bi ga dopolnil, starka pa mu je rekla: »Sin moj, odpravljam se k možem skritega sveta. Pripelji mi Safijo.« Poklical jo je in prišla je pri priči. Izročil jo je starki, ta pa jo je pridružila sužnjam. Nato je starka odšla v svojo izbo in se vrnila z zapečateno čašo za sultana. Izročila mu jo je in rekla: »Tridesetega dne pojdi v kopališče. Ko prideš iz njega, se umakni v eno od samotnih sob svoje palače, izpij to čašo in zaspi. Tako boš dosegel, kar iščeš. Mir s teboj.«

Kralj se je razveselil, se ji zahvalil in ji poljubil roko. Rekla mu je: »Izročam te Božjemu varstvu.« Vprašal jo je: »Kdaj te spet vidim, pravična gospa? Želim si, da se nikoli ne bi ločil od tebe.« Molila je zanj in odšla s sužnjami ter kraljico Safijo. Kralj je po njenem odhodu ostal še tri dni; nato se je začel novi mesec. Vstal je in šel v kopališče. Ko je prišel iz njega, se je umaknil v samotno sobo v palači, ukazal, naj nihče ne vstopi k njemu, in za seboj zaprl vrata. Nato je izpil čašo in zaspal. Mi smo sedeli in ga čakali do konca dneva, vendar ni prišel iz sobe. Rekli smo: »Morda je utrujen od kopeli, nočnega bedenja in dnevnega posta, zato je zaspal.« Čakali smo do naslednjega dne, pa še vedno ni prišel ven. Stopili smo pred vrata sobe in glasno klicali, da bi se morda zbudil in vprašal, kaj se dogaja. Toda nič se ni zgodilo. Zato smo sneli vrata in stopili k njemu. Našli smo ga z razpadlim mesom in razdrobljenimi kostmi. Ob tem pogledu nas je prevzela neizmerna groza. Vzeli smo čašo in pod njenim pokrovom našli list, na katerem je pisalo: »Kdor dela zlo, naj se ne čudi, če ga doleti. To je plačilo tistemu, ki z zvijačo zapeljuje kraljevske hčere in jih oskruni. Vsakomur, ki prebere ta list, sporočamo, da je Šarkan, ko je prišel v našo deželo, oskrunil našo kraljico Ibrizo. To mu ni bilo dovolj, temveč nam jo je odpeljal in pripeljal k vam. Potem jo je poslal s črnim sužnjem, ki jo je ubil. Našli smo jo umorjeno v pustinji, vrženo na tla. To niso dejanja kraljev in kdor tako ravna, ne zasluži drugega kakor usodo, ki je doletela njega. Nikogar drugega ne obtožujte njegove smrti: ubila ga je le pretkana vlačuga, imenovana Zat ad Davahi. Jaz pa sem vzela kraljevo ženo Safijo in jo odpeljala k njenemu očetu Afridunu, kralju Konstantinopla. Zagotovo vas bomo napadli, vas pobili in vam odvzeli dežele. Pokončani boste do zadnjega; nihče ne bo ostal v hišah in nihče ne bo razpihoval ognja, razen tistih, ki častijo križ in pas krščanskih vernikov.«

Ko smo prebrali ta list, smo spoznali, da nas je starka prevarala in da ji je zvijača povsem uspela. Zakričali smo, se tolkli po obrazih in jokali, vendar nam jok ni prav nič pomagal. Med vojaki je izbruhnil spor, koga naj postavijo za sultana: eni so hoteli tebe, drugi tvojega brata Šarkana. Ta spor je trajal mesec dni. Potem smo se nekateri zbrali in sklenili, da odidemo k tvojemu bratu Šarkanu. Potovali smo, dokler nismo našli tebe. Tako je umrl kralj Omar an Numan.«

Ko je vezir končal pripoved, sta Dav al Makan in njegova sestra Nuzhat az Zaman zajokala, z njima pa je jokal tudi komornik. Nato je komornik rekel Dav al Makanu: »O kralj, jok ti ne bo nič pomagal. Pomagalo ti bo le, da opogumiš srce, utrdiš voljo in okrepiš kraljestvo. Kdor zapusti naslednika, kakršen si ti, ni umrl.« Tedaj je kralj nehal jokati in ukazal postaviti prestol pred vhodnim hodnikom. Nato je velel, naj se pred njim zvrstijo vojaki. Komornik je stal ob njem, nosilci orožja za njim, vezir Dandan pa pred njim. Vsak emir in vsak državni dostojanstvenik je zavzel mesto, ki mu je pripadalo. Kralj je rekel vezirju Dandanu: »Povej mi o zakladnicah mojega očeta.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Povedal mu je o denarnih zakladnicah ter o dragocenostih in draguljih v njih, nato pa mu pokazal bogastvo v njegovi zakladnici. Kralj je razdelil denar vojakom, vezirju Dandanu podaril razkošno častno oblačilo in mu rekel: »Ostajaš na svojem položaju.« Vezir je pred njim poljubil tla in molil za njegovo dolgo življenje. Nato je kralj častna oblačila podaril še emirjem. Komorniku pa je rekel: »Pokaži mi davščine iz Damaska, ki si jih prinesel.« Pokazal mu je skrinje denarja, dragocenih predmetov in draguljev. Kralj jih je prevzel in razdelil med vojake. Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedeminosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Dav al Makan ukazal komorniku, naj mu pokaže davščine iz Damaska, ki jih je prinesel. Pokazal mu je skrinje denarja, dragocenih predmetov in draguljev. Kralj jih je prevzel in razdelil med vojake, tako da ni ostalo prav nič. Emirji so pred njim poljubili tla, molili za njegovo dolgo življenje in rekli: »Še nikoli nismo videli kralja, ki bi delil takšne darove.« Nato so odšli v svoje šotore. Zjutraj jim je ukazal, naj se odpravijo na pot. Potovali so tri dni, četrtega dne pa zagledali Bagdad. Vstopili so v mesto in ga našli praznično okrašenega. Sultan Dav al Makan je odšel v očetovo palačo in sedel na prestol. Pred njim so stali vojaški emirji, vezir Dandan in damaščanski komornik. Tedaj je ukazal svojemu tajnemu pisarju, naj napiše pismo njegovemu bratu Šarkanu in v njem opiše vse, kar se je zgodilo, od začetka do konca. Na koncu naj zapiše: »Takoj ko prebereš to pismo, se pripravi in pridi s svojo vojsko, da se odpravimo nad nevernike, se jim maščujemo in speremo sramoto.« Potem je pismo zložil in zapečatil ter rekel vezirju Dandanu: »Nihče drug kakor ti ne bo odnesel tega pisma. Toda z njim moraš govoriti blagohotno in mu reči: ›Če si želiš očetovo kraljestvo, je tvoje. Tvoj brat bo tvoj namestnik v Damasku, kakor nam je sam povedal.‹« Vezir Dandan je odšel od njega in se pripravil na pot. Dav al Makan pa je ukazal, naj kurjaču uredijo razkošno bivališče in ga opremijo z najlepšimi preprogami in blazinami — o tem kurjaču bi bilo mogoče povedati dolgo zgodbo. Nekega dne je Dav al Makan odšel na lov. Ko se je vrnil v Bagdad, so mu nekateri emirji podarili toliko plemenitih konj in lepih suženj, da jih jezik ne more opisati. Ena od suženj mu je bila posebno všeč, zato se je umaknil z njo na samo in tisto noč legel k njej. Takoj je spočela z njim. Čez čas se je vezir Dandan vrnil s poti in mu prinesel novice o bratu Šarkanu, ki je prihajal k njemu. Rekel mu je: »Morali bi mu iti naproti.« Dav al Makan je odgovoril: »Slišim in ubogam.« S svojimi izbranimi dostojanstveniki je odšel iz Bagdada dan hoda daleč. Tam je postavil šotore in čakal brata. Zjutraj je prišel kralj Šarkan s sirskimi vojaki: med njimi so bili drzni jezdeci, srčni levi in bojevniki, ki so lomili sovražnikove vrste. Ko so se prikazale čete, ko so se približali oblaki vojakov in strnjene vrste ter so zaplapolale zastave sprevodov, jim je Dav al Makan s svojimi spremljevalci šel naproti. Ko je zagledal brata, je hotel razjahati pred njim, toda Šarkan ga je z zaklinjanjem zadržal. Sam je razjahal in stopil nekaj korakov naprej. Ko je prišel pred Dav al Makana, se mu je ta vrgel v objem. Šarkan ga je stisnil na prsi in oba sta bridko zajokala ter drug drugega tolažila v žalovanju. Nato sta zajahala in odšla, z njima pa vojska, dokler niso prispeli pred Bagdad in se utaborili. Dav al Makan in njegov brat Šarkan sta odšla v kraljevo palačo in tam prenočila. Zjutraj je Dav al Makan prišel ven ter ukazal zbrati vojske z vseh strani in razglasiti pohod ter sveto vojno. Nato so čakali, da pridejo vojske iz vseh dežel. Vsakega, ki je prispel, so častno sprejeli in mu obljubili dobro plačilo. Tako je minil ves mesec, ljudje pa so prihajali v nepretrganih množicah. Potem je Šarkan rekel bratu: »Brat moj, povej mi svojo zgodbo.« Ta mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo od začetka do konca, in tudi o dobroti, ki mu jo je izkazal kurjač. Šarkan ga je vprašal: »Ali si mu že poplačal njegovo dobroto?« Odgovoril je: »Brat moj, doslej mu je še nisem. Toda če bo vzvišeni Bog hotel, ga bom nagradil, ko se vrnem s pohoda.« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila oseminosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkan vprašal svojega brata Dav al Makana: »Ali si kurjaču že poplačal njegovo dobroto?« Odgovoril mu je: »Brat moj, doslej mu je še nisem. Toda če bo vzvišeni Bog hotel, ga bom nagradil, ko se vrnem s pohoda in se mu bom lahko posvetil.« Tedaj je Šarkan spoznal, da mu je njegova sestra, kraljica Nuzhat az Zaman, o vsem govorila resnico. Vendar je zamolčal, kar se je zgodilo med njim in njo, ter ji po njenem možu komorniku poslal pozdrave. Tudi ona mu je po njem vrnila pozdrave in molila zanj, nato pa vprašala po svoji hčerki Kada fa Kan. Povedal ji je, da je dobro in da je popolnoma zdrava ter varna. Zahvalila se je vzvišenemu Bogu in ga hvalila. Šarkan se je vrnil k bratu in se z njim posvetoval o odhodu. Ta mu je rekel: »Brat moj, odšli bomo, ko se zberejo vse vojske in pridejo beduini od vsepovsod.« Nato je ukazal pripraviti živež in priskrbeti zaloge. Dav al Makan je obiskal svojo ženo, ki je bila tedaj noseča že pet mesecev. Pisarje in računovodje je postavil pod njeno oblast ter ji določil oskrbo in redne dohodke. Na pot je odšel v tretjem mesecu po prihodu sirske vojske, potem ko so beduini in vse druge vojske prispele od vsepovsod. Vojske so krenile na pohod in ogromne čete so si sledile druga za drugo. Poveljniku dajlamske vojske je bilo ime Rustam, poveljniku turške pa Bahraman.

Dav al Makan je jezdil sredi vojska. Na njegovi desni je bil brat Šarkan, na levi pa njegov svak komornik. Potovali so mesec dni in se vsak teden utaborili na kraju, kjer so tri dni počivali, saj je bila množica ljudi velika. Tako so potovali, dokler niso prišli v deželo Rumov. Prebivalci vasi in posestev ter reveži so se preplašili in zbežali v Konstantinopel. Ko je njihov kralj Afridun izvedel novico, je vstal in odšel k Zat ad Davahi. Prav ona je namreč zasnovala zvijače in odpotovala v Bagdad, kjer je ubila kralja Omarja an Numana, nato pa vzela svoje sužnje in kraljico Safijo ter se z vsemi vrnila v svojo deželo. Ko se je vrnila k sinu, kralju Rumov, in bila spet na varnem, mu je rekla: »Veseli se, kajti maščevala sem tvojo hčer Ibrizo, ubila kralja Omarja an Numana in pripeljala Safijo. Zdaj vstani in se odpravi h kralju Konstantinopla ter mu vrni Safijo. Povej mu, kaj se je zgodilo, da bomo vsi previdni in pripravljeni. S teboj bom odpotovala h kralju Afridunu, kralju Konstantinopla. Mislim, da muslimani ne bodo vzdržali boja z nami.« Odgovoril je: »Počakaj, da se približajo naši deželi, medtem pa se pripravimo.«

Začeli so zbirati može in se pripravljati. Ko je prišla novica o sovražniku, so bili že pripravljeni in njihove vojske zbrane. Krenili so na pot, Zat ad Davahi pa je bila med prvimi. Ko so prispeli v Konstantinopel, je njegov veliki kralj Afridun izvedel za prihod Harduba, kralja Rumov, in mu šel naproti. Ko sta se srečala, ga je Afridun povprašal o njegovih razmerah in razlogu prihoda. Povedal mu je, kakšne zvijače je izvedla njegova mati Zat ad Davahi, kako je ubila kralja muslimanov in mu odpeljala kraljico Safijo. Starka je rekla: »Muslimani so zbrali svoje vojske in prihajajo. Hočemo, da se vsi združimo in jim stopimo naproti.« Kralj Afridun se je razveselil vrnitve svoje hčere in smrti Omarja an Numana. V vse pokrajine je poslal prošnje za pomoč in jim pojasnil, zakaj je bil kralj Omar an Numan ubit. Krščanske vojske so pohitele k njemu in še preden so minili trije meseci, so se zbrale vse vojske Rumov. Potem so prišli še Franki iz vseh svojih dežel: Francozi, Avstrijci, možje iz Dobre in Džurne, Benečani, Genovčani ter vse druge vojske sinov rumenopoltega rodu. Ko so se zbrale vse vojske in je zemlja postala pretesna za njihovo množico, jim je veliki kralj Afridun ukazal oditi iz Konstantinopla. Odpravili so se na pot in njihove čete so deset dni neprenehoma odhajale iz mesta. Potovali so, dokler se niso utaborili v prostrani dolini blizu slanega morja. Tam so ostali tri dni. Četrtega dne so hoteli kreniti dalje, ko so prišle novice, da se bližajo vojske islama, branilci vere najboljšega med ljudmi. Zato so v dolini ostali še tri dni. Četrtega dne so zagledali oblak prahu, ki se je dvignil in zastr l vsa obzorja. Še ura ni minila, ko se je prah razkad il, raztrgal in odletel v zrak. Njegovo temo so pregnale zvezde suličnih osti in bleščava belih mečev. Pod njim so se pokazale zastave islama in Mohamedovi prapori, jezdeci pa so privreli kakor valovje morja, v oklepih, ki so bili videti kakor oblaki iz verižnih obročkov okoli mesecev.

Tedaj sta si vojski stopili nasproti, morji sta trčili drugo ob drugo in oči so se srečale z očmi. Prvi je v boj krenil vezir Dandan s sirsko vojsko, ki je štela trideset tisoč jezdecev. Z njim sta bila poveljnika Turkov in Dajlamcev, Rustam in Bahram, z dvajset tisoč konjeniki. Za njimi so se iz smeri slanega morja prikazali možje v železnih verižnih oklepih, v katerih so bili kakor razkriti polni meseci v temnih nočeh. Krščanski vojaki so klicali Jezusa, Marijo in počrneli križ, nato pa obkolili vezirja Dandana in sirske čete ob njem. Vse to je zasnovala starka Zat ad Davahi, kajti kralj je pred odhodom prišel k njej in rekel: »Kaj naj storimo in kako naj ravnamo? Ti si vendar povzročila to težavno zadevo.« Odgovorila je: »Vedi, veliki kralj in mogočni svečenik, da ti bom svetovala načrt, ki ga niti Iblis ne bi zmogel zasnovati, pa če bi si pomagal z vso svojo nesrečno druščino …« Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vse to zasnovala starka, kajti kralj je pred njenim odhodom prišel k njej in rekel: »Kaj naj storimo in kako naj ravnamo? Ti si vendar povzročila to težavno zadevo.« Odgovorila je: »Vedi, veliki kralj in mogočni svečenik, da ti bom svetovala načrt, ki ga niti Iblis ne bi zmogel zasnovati, pa če bi si pomagal z vso svojo nesrečno druščino. Pošlji petdeset tisoč mož, naj se vkrcajo na ladje in po morju odplujejo do Gore dima. Tam naj ostanejo in naj ne zapustijo kraja, dokler se pred vami ne pokažejo zastave islama. Tedaj se spopadite z njimi. Vojska z morja bo stopila na kopno za njihovimi hrbti, mi pa jim bomo s kopnega stopili nasproti. Nihče med njimi se ne bo rešil, naših nadlog bo konec in sreča nam bo trajno naklonjena.« Kralj Afridun je starkin nasvet odobril in rekel: »Odličen je tvoj načrt, gospodarica prekanjenih stark in opora svečenikov v viharju nemirov.«

Ko jih je vojska islama napadla v tisti dolini, so se komaj zavedeli, že je ogenj zajel šotore in meči so sekali telesa. Nato sta prišli vojski Bagdada in Horasana, ki sta šteli sto dvajset tisoč jezdecev; v prvih vrstah je bil Dav al Makan. Ko so jih zagledali neverni vojaki na morju, so se izkrcali in jim sledili. Dav al Makan jih je opazil in zaklical: »Obrnite se proti nevernikom, pristaši izbranega Preroka! Bojujte se proti ljudem nevere in nasilja v poslušnosti Usmiljenemu, Milostljivemu!« Prišel je še Šarkan z drugo skupino muslimanskih čet, približno sto dvajset tisoč možmi. Neverniške vojske so štele okoli milijon šeststo tisoč vojakov. Ko so se muslimanske čete združile, so se jim srca okrepila in zaklicali so: »Bog nam je obljubil zmago, nevernikom pa napovedal poraz!« Nato so se spopadli z meči in sulicami. Šarkan je predrl vrste, divjal med tisoči in se bojeval tako silovito, da bi otrokom osiveli lasje. Kar naprej je prodiral med nevernike, jih sekal z ostrim mečem in klical: »Bog je največji!« Nazadnje jih je potisnil do morskega obrežja. Telesa so jim omagala in Bog je pomagal veri islama do zmage. Ljudje so se bojevali kakor pijani, čeprav niso pili vina. Tedaj je med sovražniki padlo petinštirideset tisoč mož, med muslimani pa tri tisoč petsto. Lev vere, kralj Šarkan, tiste noči ni spal, prav tako ne njegov brat Dav al Makan. Oba sta obiskovala može, skrbela za ranjence ter jim čestitala za zmago in rešitev, pa tudi za plačilo, ki jih čaka ob vstajenju.

Tako je bilo z muslimani. Kralj Afridun, vladar Konstantinopla, kralj Rumov in njegova mati, starka Zat ad Davahi, pa so zbrali vojaške emirje in drug drugemu rekli: »Že smo dosegli cilj in potešili srca, toda prevzetnost zaradi naše številčnosti nas je pahnila v poraz.« Starka Zat ad Davahi jim je rekla: »Pomaga vam lahko le to, da se približate Kristusu in se trdno oprimete prave vere. Pri Kristusu, muslimanske vojske ni okrepil nihče drug kakor ta hudič, kralj Šarkan.« Kralj Afridun je dejal: »Odločil sem se, da jutri razvrstim vojsko v bojne vrste in pošljem proti njim slavnega viteza Luko ibn Šamluta. Ko stopi nasproti kralju Šarkanu, ga bo ubil in z njim še druge junake, dokler ne bo nihče več ostal. To noč pa sem vas sklenil posvetiti z velikim kadilom.« Ko so slišali njegove besede, so poljubili tla. Kadilo, ki ga je imel v mislih, so bili iztrebki velikega patriarha, mojstra zanikanja in zla. Zanje so se potegovali in še njihovo gnusobo imeli za lepo. Najvišji patriarhi Rumov so jih pošiljali v vse pokrajine svoje dežele, zavite v svilene krpe in pomešane z mošusom ter dišavami. Ko so kralji izvedeli zanje, so za vsak dirham teže plačevali tisoč dinarjev. Pošiljali so ponje, da bi z njimi odišavili neveste. Patriarhi so jih mešali z lastnimi iztrebki, kajti blato velikega patriarha ni zadoščalo za deset pokrajin. Kraljevi zaupni dvorjani so jih nekaj dodajali črnilu za oči in z njimi zdravili bolnike ter ljudi s trebušnimi težavami. Ko je napočilo jutro, se razlila njegova svetloba in so vitezi pohiteli po sulice … Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Afridun, ko je napočilo jutro, se razlila njegova svetloba in so vitezi pohiteli po sulice, poklical svoje izbrane patriarhe in državne dostojanstvenike. Podaril jim je častna oblačila, jim na obraze zarisal križe in jih okadil s prej omenjenim kadilom — z iztrebki največjega patriarha, najbolj zvitega svečenika. Ko jih je okadil, je poklical Luko ibn Šamluta, ki so mu pravili Kristusov meč. Tudi njega je okadil z iztrebki, nato mu z njimi pomazal nebo v ustih, dal jih mu povohati, mu namazal lica in z ostankom obrisal brke. Tisti prekleti Luka je bil največji junak v deželi Rumov: nihče ni bolje streljal z lokom, nihče močneje vihtel meča in nihče spretneje suval s sulico v boju. Bil je gnusnega videza: njegov obraz je bil oslovski, njegova postava opičja, njegov pogled pa pogled zalezovalca. Njegova bližina je bila hujša kakor ločitev od ljubljenega. Od noči je imel temo, od smrdečih ust zadah, od loka ukrivljeno držo in od nevere svoj pečat. Nato je stopil h kralju Afridunu, mu poljubil noge in obstal pred njim. Kralj Afridun mu je rekel: »Hočem, da stopiš nasproti Šarkanu, kralju Damaska, sinu Omarja an Numana, da bo to zlo odstranjeno in nam bo odleglo.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Kralj mu je na obraz zarisal križ in zatrdil, da bo kmalu dosegel zmago. Luka je nato odšel od kralja Afriduna. Prekleti mož je zajahal lisastega konja; oblečen je bil v rdeče oblačilo in zlat verižni oklep, posut z dragulji. Nosil je sulico s tremi ostmi in bil videti kakor prekleti Iblis na dan bitke z zavezniškimi četami. Odpravil se je s svojo neverniško druščino, kakor da jih ženejo v peklenski ogenj. Med njimi je glasnik v arabščini klical: »O Mohamedovo ljudstvo — mir in blagoslov z njim —, izmed vas naj stopi naprej le vaš vitez, Meč islama, Šarkan, gospodar sirskega Damaska!«

Komaj je končal, že je v pustinji završalo tako glasno, da so slišali vsi zbrani, in zadonelo je kopitanje, ki je razmaknilo obe bojni vrsti ter obudilo spomin na dan pri Hunajnu. Malopridneže je zajel strah in obrnili so glave proti hrupu. Bil je kralj Šarkan, sin kralja Omarja an Numana. Ko je njegov brat Dav al Makan zagledal tistega prekleteža na bojišču in slišal glasnika, se je namreč obrnil k Šarkanu ter mu rekel: »Tebe hočejo.« Odgovoril je: »Če je tako, mi je to še ljubše.« Ko so se prepričali in slišali glasnika, ki je na bojišču klical: »Nasproti naj mi stopi le Šarkan!«, so spoznali, da je ta prekletež najmočnejši vitez dežele Rumov. Prisegel je, da bo zemljo očistil muslimanov, sicer naj bo med najbolj pogubljenimi poraženci. Prav on je trgal srca od žalosti in s svojo zlobo strašil vojske Turkov, Dajlamcev in Kurdov. Tedaj mu je Šarkan stopil nasproti kakor razjarjen lev. Jezdil je konja, podobnega bežeči gazeli. Pognal ga je proti Luki, dokler ni prišel do njega, zamahnil s sulico v roki, da je bila kakor strupena kača, in zapel tele verze:

Imam konja kostanjevca, ki vajeti voljno uboga in se v diru z drugimi meri; vse svoje moči ti dá, da ti srce razveseli. Imam prožno, gladko sulico z ostro konico, kakor da je v njen drog vgrajena sama mati smrti. Imam oster indijski meč; ko ga potegnem iz nožnice, se mi zdi, da po njegovem rezilu valovijo bliski. Luka ni razumel ne pomena teh besed ne bojevitega zanosa teh verzov. Z roko se je udaril po obrazu, da bi počastil križ, ki ga je imel vrezanega vanj, nato pa roko poljubil, nameril sulico proti Šarkanu in planil nadenj. Z eno roko jo je zalučal tako visoko, da je izginila izpred oči gledalcev, z drugo pa jo ujel kakor kak čarodej. Potem jo je vrgel v Šarkana; iz njegovih rok je švignila kakor utrinek. Ljudje so zavpili in se zbali za Šarkana, a ko se mu je sulica približala, jo je prestregel v zraku, da so vsi ostrmeli. Šarkan jo je nato stresel v roki, s katero jo je ujel kristjanu, tako silovito, da bi jo skoraj prelomil. Zalučal jo je v zrak, dokler ni izginila očem, in jo v manj kakor hipu ujel z drugo roko. Iz globine srca je zakričal: »Pri njem, ki je ustvaril sedmero nebes! Poskrbel bom, da se bo o tem prekletežu govorilo po vsem svetu!« Nato je sulico vrgel vanj. Luka je hotel storiti, kar je storil Šarkan, in iztegnil roko, da bi jo prestregel v zraku, toda Šarkan ga je prehitel z drugo sulico in ga zadel naravnost v sredo križa na obrazu. Bog je njegovo dušo nemudoma poslal v ogenj; kako strašno bivališče! Ko so neverniki videli, da je Luka ibn Šamlut mrtev obležal, so se bíli po obrazih, vpili od gorja in obupa ter klicali na pomoč samostanske patriarhe. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila enaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so se neverniki, ko so videli Luko ibn Šamluta mrtvega na tleh, bíli po obrazih, vpili od gorja in obupa ter klicali na pomoč samostanske patriarhe. Govorili so: »Kje so zdaj križi in meniška pobožnost?« Nato so se vsi zgrnili nad Šarkana, zavihteli ostre meče in sulice ter planili v boj. Vojska je trčila ob vojsko, prsi so padale pod udarci kopit, sulice in meči so zagospodarili, podlakti in zapestja so omagovala, konji pa so bili videti, kakor da so ostali brez nog. Bojni glasnik je klical, dokler niso roke opešale. Dan je minil in spustila se je temna noč. Vojski sta se razšli in sleherni junak je bil od silnih udarcev in vbodov kakor pijan. Zemljo so prekrivali mrtvi, rane so bile hude in ranjencev ni bilo več mogoče ločiti od pokojnih. Nato se je Šarkan sestal z bratom Davom al Makanom, komornikom in vezirjem Dandanom. Bratu Davu al Makanu in komorniku je rekel: »Bog je odprl vrata pogubi nevernikov. Hvala Bogu, Gospodarju vseh svetov!« Dav al Makan mu je odvrnil: »Nenehno se zahvaljujemo Bogu, ker je Arabce in Nearabce odrešil stiske. Rod za rodom bodo ljudje pripovedovali, kaj si storil prekletemu Luki, ki je izkrivljal evangelij, kako si prestregel sulico v zraku in pred vsemi pokončal Božjega sovražnika. Pripoved o tebi bo živela do konca časov.«

Nato je Šarkan rekel: »O veliki komornik, junaški bojevnik!« Ta se mu je odzval, Šarkan pa je nadaljeval: »Vzemi s seboj vezirja Dandana in dvajset tisoč konjenikov ter jih odpelji sedem farsahov proti morju. Pohitite, da se približate obali in vas bosta od sovražnikov ločila le še dva farsaha. Skrijte se v globelih, dokler ne zaslišite hrušča nevernikov, ko se bodo izkrcali z ladij, in vpitja z vseh strani, ko bodo med nami in njimi že sekali meči. Ko boste videli, da se naša vojska umika, kakor da je poražena, neverniki pa jo zasledujejo z vseh strani, tudi od obale in šotorov, jih pričakajte v zasedi. Ko zagledaš prapor z napisom: Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec — mir in blagoslov z njim — dvigni zeleni prapor in zavpij: Bog je največji! Napadite jih od zadaj in na vsak način preprečite, da bi neverniki našim umikajočim se vojakom zaprli pot do morja.« Komornik je odvrnil: »Slišim in ubogam.« Še tisto uro so se dogovorili, se pripravili in odšli. Komornik je vzel s seboj vezirja Dandana in dvajset tisoč mož, kakor je ukazal kralj Šarkan.

Ko je napočilo jutro, so možje zajahali konje z golimi meči, sulicami pod pazduho in vsem drugim orožjem. Množice so se razgrnile po vzpetinah in ravnicah. Duhovniki so vpili, glave so se razkrile, na jamborih ladij so se dvignili križi. Z vseh strani so se usmerili proti obali, izkrcali konje na kopno in se pripravili na napade in umike. Meči so se zalesketali, trume so krenile, konice sulic so kakor utrinki pobliskovale nad oklepi. Mlin smrti se je zavrtel med pešci in konjeniki, glave so letele s teles, jeziki so onemeli in oči se zastrle. Drobovje je pokalo, meči so sekali, lobanje so odletavale in zapestja padala. Konji so bredli po krvi, možje pa so se grabili za brade. Muslimanske čete so vzklikale molitve in pozdrave gospodu vsega človeštva ter hvalile Usmiljenega za dobrote, ki jim jih je naklonil. Čete nevernikov so poveličevale križ in meniški pas, vino in stiskalnico, duhovnike in menihe, cvetno nedeljo in metropolita. Dav al Makan in Šarkan sta se pomaknila nazaj, za njima pa so se začele umikati tudi čete in sovražnikom kazati lažni poraz. Vojske nevernikov so se pognale za njimi, prepričane, da bežijo, in se pripravile na udarce in vbode. Muslimani so povzdignili glasove in začeli recitirati začetek sure Krava. Trupla so izginjala pod konjskimi kopiti, glasnik Bizantincev pa je klical: »O častilci Kristusa in privrženci prave vere, o služabniki katolikosa! Zmaga se vam že kaže! Muslimanske čete so se podale v beg, zato jim ne obračajte hrbta. Naj se vaši meči zagrizejo v njihove tilnike! Ne nehajte jih zasledovati, sicer se odrečete Kristusu, Marijinemu sinu, ki je spregovoril že v zibelki!« Afridun, kralj Konstantinopla, je menil, da je vojska nevernikov zmagala, in ni vedel, da je vse le videz, ki so ga muslimani ustvarili z modro zvijačo. Kralju Bizantincev je poslal sla z veselo novico o zmagi in sporočilom: »Nič nam ni tako koristilo kakor iztrebki velikega patriarha, katerih vonj se je širil iz brad in brkov častilcev križa, navzočih in odsotnih. Prisegam pri čudežih Ibrize, krščanske Marijine častilke, in pri krstni vodi, da na zemlji ne bom pustil niti enega muslimanskega bojevnika. Pri tem svojem zlem namenu bom vztrajal!« Sel je odšel s tem sporočilom, neverniki pa so drug drugemu vpili: »Maščujte Luko!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so neverniki drug drugemu vpili: »Maščujte Luko!« Kralj Bizantincev pa je pozival k maščevanju Ibrize. Tedaj je kralj Dav al Makan zaklical: »O služabniki Kralja, ki sodi vsem! Udarite po nevernikih in nasilnežih z bleščečimi meči in temnimi sulicami!« Muslimani so se obrnili proti nevernikom in med njimi zasekali z ostrimi rezili. Njihov glasnik je klical: »Nad sovražnike vere, o ljubitelji izbranega Preroka! Zdaj je čas, da ugajate Plemenitemu, ki vse odpušča. O vi, ki upate na odrešitev na strašni dan, raj leži v senci mečev!« Šarkan je s svojimi možmi planil nad nevernike in jim presekal pot za beg. Ko je krožil med vrstami, je zagledal viteza, ki je z lahkotnimi obrati svojega konja izsekal odprt prostor sredi sovražne vojske. Bojeval se je med neverniki, jih prebadal s sulico in tla posul z glavami in telesi. Sovražniki so se bali njegovega boja in pred njegovimi vbodi in udarci so se jim uklanjali vratovi. Opasan je bil z dvema mečema, s pogledom in rezilom, pod pazduho je nosil dve sulici, kopje in vitki stas; njegovi bujni lasje so nadomeščali številne vojaške trume. Kakor je o njem dejal pesnik:

Lasje so lepi le, ko v dan boja v dveh pramenih plapolajo ob mladeniču, ki sulico vihti in jo vedno znova napaja s krvjo mož košatih brkov. Drugi pa pravi:

Ko si je opasal meč, sem mu dejal: »Meči tvojih pogledov ti zadoščajo, čemu še to ostro rezilo?« Odvrnil je: »Meč mojih oči je za zaljubljence, moj jekleni meč pa za tiste, ki ne vedo, kaj je slast ljubezni.« Ko ga je Šarkan zagledal, mu je rekel: »Naj te varujejo Koran in znamenja Usmiljenega! Kdo si, o vitez med vitezi? S svojim dejanjem si ugodil Kralju, ki vsem sodi in ga nobeno opravilo ne odvrača od drugega, saj si premagal nevernike in nasilneže.« Vitez mu je zaklical: »Ti si vendar tisti, ki mi je včeraj dal obljubo. Kako hitro si me pozabil!« Nato si je odgrnil tančico z obraza in razkril svojo dotlej skrito lepoto. Bil je Dav al Makan. Šarkan se ga je razveselil, vendar se je bal zanj v gneči nasprotnikov in obroču junakov, in sicer iz dveh razlogov: prvi je bil njegova mladost in želja, da ga obvaruje pred zlim očesom, drugi pa, da je njegovo preživetje najtrdnejša opora kraljestva. Rekel mu je: »O kralj, svoje življenje si izpostavil nevarnosti. Drži svojega konja tik ob mojem, saj se bojim zate pred sovražniki. Najbolje bo, da ne zapuščaš naših čet in od tod meriš sovražnike s svojo nezgrešljivo puščico.« Dav al Makan je odvrnil: »Hotel sem se izenačiti s teboj v boju in pred teboj nisem hotel varčevati s svojim življenjem.« Nato so se muslimanske čete strnile okoli nevernikov, jih obkolile z vseh strani in se bojevale z vso močjo. Zlomile so moč nevere, trmoglavosti in pokvarjenosti. Kralja Afriduna je ob pogledu na nesrečo, ki je doletela Bizantince, prevzela bridkost. Obrnili so hrbte in se podali v beg proti ladjam, ko so se nadnje z morske obale nenadoma zgrnile čete. Na čelu jim je bil vezir Dandan, ki je podiral junake ter udrihal z mečem in sulico, prav tako pa emir Bahram, gospod sirskih pokrajin, z dvajset tisoč bojevniki, pogumnimi kakor levi. Muslimanske čete so jih obkolile od zadaj in spredaj, en oddelek pa je napadel može na ladjah in jim zadal tolikšno pogubo, da so se metali v morje. Pobili so jih velikansko množico, več kakor sto tisoč svinj; med njihovimi junaki se ni rešil ne mali ne veliki. Zavzeli so vse njihove ladje z denarjem, dragocenostmi in tovorom vred, razen dvajsetih. Muslimani so tistega dne dobili plen, kakršnega v preteklih časih ni dobil še nihče, in nobeno uho še ni slišalo za tak boj in takšne spopade. Med drugim so uplenili petdeset tisoč konj, poleg nepreštevnih zakladov in drugega plena. Neizmerno so se veselili zmage in pomoči, ki jima ju je naklonil Bog.

Tako je bilo z njimi. Poraženci pa so prispeli v Konstantinopel, kamor je prej že prišla novica, da je kralj Afridun premagal muslimane. Starka Zat ad Davahi je rekla: »Vedela sem, da moj sin, kralj Bizantincev, ne more biti med poraženci, da se ne boji muslimanskih vojsk in da bo vse prebivalce zemlje pripeljal v krščansko vero.« Starka je že prej naročila velikemu kralju Afridunu, naj mesto okrasi. Ljudje so se veselili in pili vino, ne da bi vedeli, kaj jim je namenila usoda. Sredi slavja pa je nad njimi zakrakal krokar žalosti in gorja: priplulo je dvajset ubežnih ladij in na njih kralj Bizantincev. Afridun, kralj Konstantinopla, jim je prišel naproti na obalo. Povedali so mu, kaj so doživeli od muslimanov, in njihov jok se je okrepil, njihovo ihtenje se je dvignilo, vesele novice pa so se sprevrgle v žalost in bolečino. Povedali so mu tudi, da je Luko ibn Šamluta doletela nesreča in da ga je zadela nezgrešljiva puščica smrti. Kralju Afridunu se je zdelo, kakor da je napočil sodni dan, in spoznal je, da njihovega zavoženega položaja ni več mogoče popraviti. Začelo se je žalovanje, volja jim je uplahnila, žalovalke so tarnale in z vseh strani sta se dvigovala jok in ihtenje. Ko je kralj Bizantincev stopil pred kralja Afriduna in mu povedal resnico, da je bil muslimanski poraz le prevara in zvijača, mu je dejal: »Ne pričakuj, da bo od vojske prišel še kdo razen teh, ki so že prispeli.« Ko je kralj Afridun slišal te besede, je omedlel in padel z nosom k svojim nogam. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila triindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Afridun ob teh besedah omedlel in padel z nosom k svojim nogam. Ko se je zavedel, mu je strah izpraznil trebuh. Potožil je starki Zat ad Davahi. Ta prekletnica je bila vedeževalka, vešča čarovništva in laži, pretkana vlačuga, izprijena izdajalka. Iz ust ji je smrdelo, veke je imela rdeče, lica rumena, obraz sivkast, oči motne, telo garjavo, lase osivele in hrbet grbast. Polt ji je bila uvela in iz nosa ji je teklo. Vendar je prebrala muslimanske knjige in odpotovala k sveti Božji hiši, vse zato, da bi spoznala vere in se naučila koranskih verzov. Dve leti je prebila v Jeruzalemu, da bi si prisvojila vse zvijače ljudi in džinov. Bila je nadloga med nadlogami, nesreča med nesrečami, pokvarjena v svojih prepričanjih in nepokorna vsaki veri. Največ časa je prebivala pri sinu Hardubu, kralju Bizantincev, zaradi mladih deviških suženj, kajti rada se je ljubila z ženskami in je venela, če je bila za to prikrajšana. Vsako sužnjo, ki ji je bila všeč, je učila modrosti in po njej drobila žafran; dekle je od prevelike naslade za nekaj časa omedlelo. Tisti, ki ji je ugodila, je izkazovala dobrote in jo priporočala sinu; tisti, ki je ni ubogala, pa je z zvijačo pripravila pogubo. Tako je ravnala z Mardžano, Rajhano in Utrudžo, Ibrizinimi sužnjami. Kraljica Ibriza je starko sovražila in ji je bilo zoprno ležati z njo, saj ji je izpod pazduh vel smrad, njeni prdci so smrdeli huje kakor mrhovina, njeno telo pa je bilo bolj hrapavo od gobaste buče. Tiste, ki so se ljubile z njo, je vabila z dragulji in učenjem, Ibriza pa se je pred njo zatekala k Modremu in Vsevednemu. Bog blagoslovi pesnika, ki je dejal:

O ti, ki se pred bogatinom ponižno plaziš, nad revežem pa se ošabno vzpenjaš in svojo grdoto krasiš s kopičenjem srebrnikov: dišava grdobe ne premaga smradu njenih prdcev. Vrnimo se zdaj k pripovedi o njenih zvijačah in zlobnih naklepih. Odšla je skupaj s krščanskimi velikaši in njihovimi vojaki ter se napotila proti muslimanski vojski. Po njenem odhodu je kralj Bizantincev stopil pred kralja Afriduna in mu rekel: »O kralj, ne potrebujemo ne velikega patriarha ne njegovih molitev. Raje ravnajmo po nasvetu moje matere Zat ad Davahi in poglejmo, kaj bo z brezmejnimi prevarami dosegla proti muslimanski vojski. S svojo močjo namreč prihajajo k nam, kmalu bodo tu in nas bodo obkolili.« Ko je kralj Afridun slišal te besede, se mu je srce napolnilo z grozo. Še tisti hip je pisal v vse krščanske pokrajine: »Nihče iz krščanske vere in družbe križa ne sme ostati doma, še zlasti ne prebivalci trdnjav in gradov. Vsi naj pridejo k nam, peš in na konjih, ženske in otroci, saj je muslimanska vojska že stopila na našo zemljo. Pohitite, pohitite, preden nas zajame strah!«

Tako je bilo z njimi. Starka Zat ad Davahi pa je s spremljevalci odšla iz mesta in jih oblekla kakor muslimanske trgovce. S seboj je vzela sto mul, natovorjenih z antiohijskim blagom, s svetlečim atlasom, kraljevskim brokatom in drugim tkanjem. Od kralja Afriduna je dobila pismo, v katerem je pisalo, da so ti trgovci iz Sirije in so bivali v njihovi deželi, zato jim nihče ne sme storiti nič hudega niti od njih pobirati desetine, dokler ne pridejo v svojo domovino in na varno. Trgovci namreč skrbijo za blaginjo dežel in niso ljudje vojne in razdejanja. Nato je prekleta Zat ad Davahi svojim spremljevalcem rekla: »Hočem si izmisliti zvijačo, s katero bomo pokončali muslimane.« Odvrnili so: »O kraljica, ukaži nam, kar želiš. Pokorni smo ti; naj Kristus ne izniči tvojega dela!«

Oblekla se je v mehko belo volno in si drgnila čelo, dokler ni na njem nastala sled, nato pa ga namazala z mazilom, ki ga je sama pripravila, da se je močno svetilo. Prekletnica je bila suhljata in globoko vdrtih oči. Nad stopali si je vklenila noge in hodila, dokler ni prispela do muslimanske vojske. Tedaj si je snela okove, ki so ji na golenih pustili rane, te pa namazala z zmajevo krvjo. Spremljevalcem je ukazala, naj jo hudo pretepejo in položijo v skrinjo. Rekli so ji: »Kako naj te tepemo, ko pa si naša gospa Zat ad Davahi, mati slavnega kralja?« Odvrnila je: »Kdor gre v stranišče, ga zaradi tega ne grajamo in ne sramotimo; nuja dovoljuje, kar je sicer prepovedano. Ko me položite v skrinjo, jo pridružite preostalemu blagu, naložite jo na mule in pojdite s tem skozi muslimansko vojsko. Nikar se ničesar ne bojte. Če vas ustavi kateri od muslimanov, mu izročite mule in vse, kar je na njih, nato pa pojdite h kralju Davu al Makanu, ga prosite za pomoč in recite: Bili smo v deželi nevernikov, pa nam niso vzeli ničesar; še listino so nam napisali, da nam nihče ne sme škodovati. Kako nam torej vi jemljete naše imetje? Tu je pismo kralja Bizantincev, ki določa, da nam nihče ne sme storiti nič hudega. Če vas vpraša: Kaj pa ste zaslužili s trgovanjem v bizantinski deželi? mu recite: Naš dobiček je bil, da smo rešili pobožnega moža, ki je bil kakih petnajst let zaprt v podzemni ječi. Klical je na pomoč, a nihče mu ni pomagal; neverniki so ga mučili noč in dan. O tem nismo vedeli ničesar, čeprav smo že nekaj časa prebivali v Konstantinoplu. Prodali smo svoje blago, kupili drugo, se pripravili in sklenili oditi domov. Tisto noč smo se pogovarjali o poti. Ko se je zdanilo, smo na steni zagledali naslikano podobo. Stopili smo bliže, da bi si jo ogledali, ko se je nenadoma premaknila in rekla: O muslimani, ali je med vami kdo, ki bi sklenil kupčijo z Gospodarjem vseh svetov? Vprašali smo: Kako pa? Podoba je odgovorila: Bog mi je dal govoriti z vami, da utrdi vašo gotovost in vam vlije vero, da zapustite deželo nevernikov in se napotite k muslimanski vojski. Med njimi je namreč meč Usmiljenega, junak našega časa, kralj Šarkan. On bo osvojil Konstantinopel in pokončal pripadnike krščanske vere. Ko prepotujete tri dni poti, boste našli samostan, imenovan Matruhni. V njem je samotna celica. Z iskrenim namenom se odpravite tja in z vso odločnostjo poiščite način, da pridete do nje. Tam je namreč pobožen mož iz Jeruzalema, ki mu je ime Abdalah. Je eden najvernejših ljudi in obdarjen s čudežnimi močmi, ki razpršijo vsak dvom in negotovost. Neki menih ga je prevaral in zaprl v podzemno ječo, kjer je že dolgo. Če ga rešite, boste ugodili Gospodarju vseh služabnikov, kajti osvoboditi ga je eno najplemenitejših dejanj svetega boja.«

Ko se je starka s spremljevalci dogovorila o teh besedah, je rekla: »Ko vam bo kralj Šarkan prisluhnil, mu recite: Ko smo slišali te besede iz ust podobe, smo spoznali, da je ta pobožni mož …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiriindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka Zat ad Davahi, ko se je s spremljevalci dogovorila o teh besedah, rekla: »Ko vam bo kralj Šarkan prisluhnil, mu recite: Ko smo slišali te besede iz ust podobe, smo spoznali, da je ta pobožni mož eden največjih pravičnikov in iskrenih Božjih služabnikov. Potovali smo tri dni, nato pa zagledali tisti samostan, zavili s poti in se ustavili pri njem. Tam smo ves dan kupovali in prodajali, kakor je navada trgovcev. Ko se je dan iztekel in je nastopila temna noč, smo se odpravili k celici, pod katero je bila ječa. Po recitiranju svetih verzov smo ga slišali peti te stihe:

Trpim od žalosti, v prsih me duši, v srcu valovi morje skrbi, ki me utaplja. Če ni odrešitve, naj pride vsaj hitra smrt, kajti smrt je bolj milostna od nesreč. O blisk, če obiščeš naše kraje in ljudi in te obsije sijaj veselih novic, povej, kako naj se srečamo, ko pa so med nami vojne in zaklenjena vrata ujetništva. Pozdravi naše ljube in jim povej: daleč stran sem v bizantinskem samostanu, v okovih.« Nato je dodala: »Ko me pripeljete k muslimanski vojski in bom med njimi, bom že vedela, kako jih ukaniti in pokončati do zadnjega.« Ko so kristjani slišali starkine besede, so ji poljubili roke, jo močno in boleče pretepli ter jo položili v skrinjo. To so storili iz spoštovanja do nje, saj so imeli poslušnost do nje za svojo dolžnost. Nato so se z njo odpravili proti muslimanski vojski, kakor smo že povedali.

Tako je bilo s to prekletnico Zat ad Davahi in njenimi spremljevalci. Muslimanska vojska pa je, potem ko ji je Bog naklonil zmago nad sovražniki in so uplenili denar in zaklade z ladij, posedla in se pogovarjala. Dav al Makan je bratu rekel: »Bog nam je pomagal do zmage zaradi naše pravičnosti in medsebojne poslušnosti. Zato se, o Šarkan, ravnaj po mojih ukazih v pokorščini mogočnemu in vzvišenemu Bogu.« Šarkan je odvrnil: »Z ljubeznijo in spoštovanjem.« Bratu je podal roko in rekel: »Če se ti rodi sin, mu bom dal svojo hčer Kuda Fakan.« Dav al Makan se je razveselil in začeli so si čestitati za zmago nad sovražniki. Vezir Dandan je čestital Šarkanu in njegovemu bratu ter jima rekel: »Vedita, o kralja, da nam je Bog pomagal do zmage, ker smo svoja življenja darovali njemu, mogočnemu in vzvišenemu, ter zapustili družine in domovino. Menim, da bi morali kreniti za sovražniki, jih oblegati in se bojevati z njimi. Morda nam bo Bog dal doseči, kar želimo, in jih bomo izkoreninili. Če hočeta, se vkrcajta na ladje in odpotujta po morju, mi pa bomo šli po kopnem ter vztrajali v boju in spopadih s sulicami.« Vezir Dandan jih je še naprej spodbujal k boju in jim povedal pesnikove verze:

Najslajše med slastmi je pobijati sovražnike in ponosno jezdíti plemenite konje; pa sel, ki prinaša obljubo ljubljene, in ljubljena, ki pride brez napovedi. In verze drugega:

Če bom dolgo živel, si bom vojno vzel za mater, oster meč za brata in trdo sulico za očeta, ob sebi pa vsakega razkuštranega moža, ki gre smrti naproti z nasmehom, kakor da hrepeni po tem, da bi bil ubit. Ko je vezir Dandan končal pesem, je rekel: »Slava njemu, ki nas je podprl s svojo mogočno zmago in nam dal osvojiti plen srebra in čistega zlata!« Nato je Dav al Makan vojski ukazal odhod. Krenili so proti Konstantinoplu in tako hitro napredovali, da so nazadnje prispeli do prostrane livade, polne lepot, kjer so se igrale divje živali in so jim pot prečkale gazele. Prepotovali so številne puščave in že šest dni bili brez vode. Ko so prišli do livade, so zagledali brbotajoče izvire in zrele sadeže. Dežela je bila kakor raj, ki si je nadel vse svoje okrasje; veje so se zibale, omamljene od nektarja sence, blaga sapica pa je združevala milino in prijetno svežino. Prizor je osupnil razum in oko, kakor je dejal pesnik:

Poglej zeleni vrt, kakor da so čezenj razgrnili zeleno ogrinjalo. Kamor koli se ozreš, vidiš le tolmun, v katerem kroži voda. Med njegovimi mogočnimi drevesi se tudi sam počutiš plemenitega, ko nad tvojo glavo plapola njihova zastava. In kakor je dejal drugi:

Reka je lice, ki ga sončni žarki rožnato barvajo, po njem pa se razrašča puh senc moringovih dreves. Voda je ob deblih kakor srebrne zapestnice na gležnjih in cvetovi so kakor krone. Ko je Dav al Makan zagledal to livado s prepletenimi drevesi, razkošnimi cvetovi in pojočimi pticami, je poklical brata Šarkana in mu rekel: »Brat moj, v Damasku ni kraja, ki bi bil enak temu. Tri dni ne bomo odšli od tod. Odpočijmo si, da si muslimanske čete opomorejo in zberejo moči za spopad s podlimi neverniki.« Utaborili so se tam. Medtem ko so počivali, so od daleč zaslišali glasove. Dav al Makan je vprašal, kdo je, in povedali so mu: »Karavana trgovcev iz Sirije. Tu so se ustavili, da bi se odpočili. Morda so naši vojaki naleteli nanje in jim vzeli kaj od blaga, ki ga imajo s seboj, saj prihajajo iz dežele nevernikov.« Čez nekaj časa so prišli trgovci in z vpitjem prosili kralja za pomoč. Ko jih je Dav al Makan zagledal, jih je dal pripeljati predse. Rekli so: »O kralj, bili smo v deželi nevernikov, pa nam niso ničesar izropali. Kako nam lahko naši bratje muslimani ropajo imetje, ko smo v njihovi deželi? Ko smo zagledali vaše čete, smo jim šli naproti, oni pa so nam vzeli vse, kar smo imeli. Zdaj smo ti povedali, kaj se nam je zgodilo.« Nato so mu pokazali pismo kralja Konstantinopla. Šarkan ga je vzel, prebral in jim rekel: »Vrnili vam bomo, kar so vam vzeli. Vendar blaga ne bi smeli nositi v deželo nevernikov.« Odvrnili so: »Gospod naš, Bog nas je poslal v njihovo deželo, da smo dosegli nekaj, česar ni dosegel še noben vojščak, niti vi na svojem pohodu.« Vprašal jih je: »Kaj pa ste dosegli?« Rekli so: »To ti povemo le na samem. Če bi se stvar razvedela med ljudmi in bi kdo izvedel zanjo, bi to povzročilo našo smrt in smrt vsakega muslimana, ki bi odšel v bizantinsko deželo.« Skrinjo, v kateri je bila prekleta Zat ad Davahi, so že prej skrili. Dav al Makan in njegov brat sta jih odpeljala na samo, kjer so jima povedali zgodbo o pobožnem možu. Pri tem so jokali, dokler niso spravili v jok še njiju. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so kristjani, preoblečeni v trgovce, ko sta se Dav al Makan in njegov brat Šarkan z njimi umaknila na samo, povedali zgodbo o pobožnem možu in jokali, dokler niso spravili v jok še njiju, kakor jih je naučila vedeževalka Zat ad Davahi. Šarkanu se je srce omehčalo, usmilil se je pobožnega moža in prevzela ga je gorečnost za vzvišenega Boga. Vprašal jih je: »Ste tega pobožnega moža rešili ali je še vedno v samostanu?« Odgovorili so: »Rešili smo ga in ubili predstojnika samostana, ker smo se bali za svoja življenja. Nato smo hitro zbežali, da bi se izognili pogubi. Nekateri zanesljivi ljudje so nam povedali, da so v tem samostanu velike količine zlata, srebra in draguljev.« Potem so prinesli skrinjo in iz nje vzeli prekletnico, ki je bila od črnine in suhosti kakor strok kasije, vklenjena v verige in okove. Ko so jo Dav al Makan in drugi navzoči zagledali, so jo imeli za moža iz vrst najboljših Božjih služabnikov in najplemenitejših asketov, zlasti ker ji je čelo sijalo od mazila, s katerim si je namazala obraz. Dav al Makan in njegov brat sta se bridko razjokala, stopila k njej ter ji poljubljala roke in noge. Med njunim ihtenjem jima je z roko nakazala, naj se ustavita, in rekla: »Nehajta jokati in prisluhnita mojim besedam.« Ubogala sta in prenehala jokati. Rekla je: »Vedita, da sprejemam, kar mi je storil moj Gospodar, kajti trpljenje, ki me je zadelo, imam za preizkušnjo od njega, mogočnega in vzvišenega. Kdor ne potrpi v nesrečah in preizkušnjah, ne more priti v vrtove blaženosti. Želel sem se vrniti v svojo deželo, a ne zato, ker ne bi mogel prenesti trpljenja, temveč zato, da bi umrl pod kopiti konj svetih bojevnikov, ki tudi po smrti živijo in niso mrtvi.« Nato je povedala te verze:

Trdnjava je gora Sinaj, ogenj vojne plameni; ti si Mojzes in zdaj je čas srečanja. Vrzi palico, naj pogoltne vse, kar so ustvarili, in ne boj se, njihove vrvi niso kače. Na dan bitke beri sure v prsih sovražnikov, kajti tvoj meč na njihovih vratovih piše znamenja. Ko je starka končala pesem, so ji iz oči privrele solze, njeno čelo pa se je od mazila bleščalo kakor luč. Šarkan je stopil k njej, ji poljubil roko in dal prinesti hrano. Odklonila jo je in rekla: »Že petnajst let se postim. Kako naj prekinem post prav zdaj, ko me je Gospodar velikodušno rešil iz ujetništva nevernikov in odvrnil od mene trpljenje, hujše od peklenskega ognja? Potrpel bom do sončnega zahoda.« Ko je prišel čas večerje, sta Šarkan in Dav al Makan prišla k njej, ji ponudila jedi in rekla: »Jej, o pobožni mož.« Odvrnila je: »Zdaj ni čas za hrano, temveč za čaščenje Kralja, ki sodi vsem.« Nato je vstala v molilni niši in molila, dokler ni minila noč. Tako je vztrajala tri dni in tri noči ter sedla le ob molitvenem pozdravu. Ko jo je Dav al Makan videl v takšnem stanju, se mu je srce napolnilo s trdno vero v njeno svetost. Šarkanu je rekel: »Postavi temu pobožnemu možu usnjen šotor in določi služabnika, da mu bo stregel.« Četrti dan je zahtevala hrano. Prinesli so ji jedi, po katerih hrepeni duša in ki razveseljujejo oči, vendar je od vsega pojedla le hlebec kruha s soljo, nato pa sklenila nadaljevati post. Ko se je znočilo, je vstala k molitvi. Šarkan je rekel Davu al Makanu: »Ta mož se je svetu odrekel, kolikor je sploh mogoče. Če ne bi bilo tega svetega boja, bi ostal pri njem in služil Bogu tako, da bi stregel njemu, vse do srečanja z Gospodarjem. Želim si vstopiti v njegov šotor in se kako uro pogovarjati z njim.« Dav al Makan mu je odvrnil: »Tudi jaz si tega želim. Toda jutri odrinemo na pohod proti Konstantinoplu in boljše priložnosti od te ne bomo našli.« Vezir Dandan je rekel: »Tudi jaz bi rad videl tega pobožnega moža. Morda bo molil zame, da umrem v svetem boju in srečam svojega Gospodarja, saj sem se odrekel svetu.«

Ko jih je zagrnila noč, so vstopili v šotor vedeževalke Zat ad Davahi. Našli so jo stoje pri molitvi, stopili bliže in od sočutja do nje zajokali. Vse do polnoči se ni zmenila zanje. Tedaj je z zaključnim pozdravom končala molitev, se obrnila k njim, jih pozdravila in vprašala: »Zakaj ste prišli?« Rekli so ji: »O pobožni mož, mar nisi slišal našega joka okoli sebe?« Odvrnila je: »Kdor stoji pred Bogom, zanj svet ne obstaja, zato ne sliši nikogaršnjega glasu in nikogar ne vidi.« Nato so rekli: »Želimo si, da bi nam povedal, zakaj si bil ujet, in nocoj molil za nas. To nam je več vredno kakor oblast nad Konstantinoplom.« Ko je slišala njihove besede, je rekla: »Pri Bogu, če ne bi bili poveljniki muslimanov, vam o tem nikoli ne bi povedal ničesar, saj se ne pritožujem nikomur razen Bogu. Zdaj pa vam bom povedal, kako sem prišel v ujetništvo.«