Tat in štirje brahmani

Besedilo

Tat in štirje brahmani

V nekem mestu je živel zelo učen brahman, ki pa je bil zaradi dejanj iz prejšnjega življenja tudi tat. Ko je v mestu zagledal štiri brahmane iz tuje dežele, ki so prodajali najrazličnejše blago, je pomislil: »Le kako bi se dokopal do njihovega denarja?« Po premisleku jim je začel govoriti številne modre izreke iz svetih spisov ter prijazne, sladke besede. Tako si je pridobil njihovo zaupanje in jim začel streči. Saj je dobro rečeno:

Nezvesta žena se kaže sramežljiva, slana voda je lahko hladna;

hinavec se kaže razsoden, prevarant pa govori prijazno.

Medtem ko jim je stregel, so brahmani prodali vse blago in kupili dragocene dragulje. Pred njegovimi očmi so si jih vstavili v stegna, nato pa se pripravili na vrnitev v domovino. Ko je pretkani brahman videl, da se odpravljajo na pot, ga je prevzela skrb: »Oh, od vsega tega bogastva se me ni prijelo prav nič! Šel bom z njimi. Nekje na poti jim bom dal strup, jih pokončal in pobral vse dragulje.« S tem namenom je stopil prednje in jim žalostno potožil: »Prijatelji! Odhajate in me puščate samega. Moje srce je z vami povezano z vezmi naklonjenosti; že ob sami misli na ločitev od vas je tako vznemirjeno, da nikjer ne najde miru. Bodite milostni in vzemite še mene s seboj za sopotnika.« Ko so slišali njegove besede, jim je sočutje omehčalo srce in skupaj z njim so se odpravili v svojo deželo. Ko je vseh pet med potjo šlo skozi naselje gozdnega ljudstva, so vrane začele kričati: »Hej, kirāti! Hitro, hitro! Mimo gredo ljudje s sto petindvajset tisočaki! Pobijte jih in poberite denar!« Ko so kirāti slišali vrane, so brž pritekli, brahmane pretepli s palicami, jih slekli in preiskali, vendar niso našli nobenega denarja. Tedaj so jim rekli: »Popotniki! Vranje besede doslej še nikoli niso bile lažne. Nekje pri sebi imate denar, zato nam ga izročite. Sicer vas bomo vse pobili, vam razparali kožo, pregledali vsak del telesa in vzeli denar.« Ko je brahman tat slišal te besede, je pomislil: »Ko bodo te brahmane pobili, preiskali njihova telesa in pobrali dragulje, bodo ubili tudi mene. Zato se jim bom prvi ponudil v preiskavo; ker pri meni ne bo draguljev, bom tako rešil druge.« Saj je rečeno:

Zakaj se bojiš smrti, nespametnež? Tudi prestrašenemu ne prizanese.

Naj pride danes ali čez sto let, smrt je vsem živim bitjem gotova.

In še:

Kdor daruje življenje za kravo ali brahmana,

prodre skozi sončni krog in doseže najvišje stanje.

Ko se je tako odločil, je rekel: »Kirāti! Če je tako, najprej ubijte in preiščite mene.« To so tudi storili. Ko so videli, da pri njem ni denarja, so preostale štiri izpustili.

***********************************************************************

Zato pravim: »Bolje je imeti učenega sovražnika.«

Medtem ko sta se tako pogovarjala, se je sañjīvaka še kratek čas bojeval s piṅgalako, nato pa je pod udarci njegovih ostrih krempljev brez življenja omahnil na tla. Ko ga je piṅgalaka videl mrtvega, se mu je ob spominu na njegove vrline omehčalo srce in rekel je: »Gorje, grešnik sem! Narobe sem ravnal, ko sem ubil sañjīvako. Ni namreč hujšega greha kakor izdati zaupanje. Saj je rečeno:

Kdor izda prijatelja, kdor je nehvaležen in kdor izneveri zaupanje,

ostane v peklu, dokler svetita luna in sonce.

Izguba ozemlja za kralja pomeni pogubo,

prav tako izguba modrega služabnika.

Vendar ni prav trditi, da sta izgubi enaki:

izgubljeno zemljo je lahko dobiti nazaj, služabnika pa ne.

Poleg tega sem ga v zboru vedno hvalil. Kaj naj jim zdaj rečem? Saj je rečeno:

Kogar si v zboru nekoč razglasil za krepostnega,

mu ne očitaj napak, če nočeš prelomiti lastne besede.

Ko je tako tožil, je pristopil damanaka in mu veselo rekel: »Gospodar, skrajno strahopetno je, da tako žaluješ, ker si ubil izdajalskega travojedca. To se vladarjem ne spodobi. Saj je rečeno:

Naj bo oče, brat, sin, žena ali prijatelj:

če ti streže po življenju, ga smeš ubiti in pri tem ni greha.

In še: Preveč usmiljen kralj, brahman, ki jé vse brez razlike,

brezsramna žena, zlonameren pomočnik,

nepokoren služabnik, preveč popustljiv uradnik —

vse te je treba zapustiti, pa tudi tistega, ki ne pozna hvaležnosti.

Pa tudi: Resnicoljubna in lažniva, ostra in prijazna v besedah,

nasilna in usmiljena, pohlepna po denarju in radodarna,

polna trpljenja in hkrati vir obilnega bogastva —

vladarska politika ima kakor vlačuga mnogo obrazov.

Pa tudi:

Kdor ne vzbuja strahu, ni čaščen, četudi je mogočen.

Ljudje častijo kače, ne pa garuḍe, ki kače ubija.

In še:

Žaluješ za tistimi, za katerimi ni treba žalovati, in govoriš besede modrosti.

Modri ne žalujejo ne za mrtvimi ne za živimi.«

Ko ga je damanaka tako spametoval, je piṅgalaka opustil žalovanje za sañjīvako in vladal kraljestvu z damanako kot ministrom.

Tako se konča prva knjiga z naslovom Razdor med prijatelji v Pañcatantri, ki jo je sestavil častiti viṣṇu-śarma.

*********************************************************************** Zdaj pa Pridobivanje prijateljev