Prevod

Nato se je četrta sužnja umaknila in peta je stopila naprej ter rekla: »Zdaj bom povedala nekaj zgodb o pobožnih prednikih, ki mi pridejo na misel. Maslama ibn Dinar je govoril: Če človek očisti svojo notranjost, so mu odpuščeni mali in veliki grehi; in če se Božji služabnik trdno odloči opustiti grešna dejanja, se mu odprejo vrata milosti. Rekel je tudi: Vsak blagoslov, ki te ne približa Bogu, je nadloga. Že malo posvetnih dobrin te odvrne od obilja onstranstva, veliko posvetnih dobrin pa te pripravi do tega, da pozabiš še na tisto malo onstranskih. Abu Hazima so vprašali: Kdo je najbogatejši človek? Odgovoril je: Tisti, ki je vse življenje preživel v pokorščini Bogu. Vprašali so ga še: Kdo pa je najneumnejši? Odgovoril je: Tisti, ki je svoje onstranstvo prodal za posvetne koristi drugega. Pripovedujejo, da je Musa — mir z njim — ob prihodu k vodi v Madjanu rekel: Gospod moj, resnično potrebujem vsakršno dobro, ki mi ga pošlješ. Musa je torej prosil svojega Gospoda, ne pa ljudi. Prišli sta dekleti in napojil je njuno živino, še preden so pastirji odgnali svoje črede. Ko sta se vrnili, sta očetu Šuajbu povedali, kaj se je zgodilo, in rekel je: Morda je lačen. Nato je eni od njiju naročil: Vrni se k njemu in ga povabi sem. Ko je prišla do njega, si je zakrila obraz in rekla: Moj oče te vabi, da ti poplača, ker si nama napojil živino. Musi to ni bilo po volji in ni hotel iti za njo. Dekle je imelo bujno zadnjico in veter ji je pritiskal obleko ob telo, tako da se je Musi razkrivala njena oblika. Zato je povešal pogled, nato pa ji rekel: Hodi za menoj. Šla je za njim, dokler ni stopil k Šuajbu, kjer je bila večerja že pripravljena.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila triinosemdeseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan rekel Dav al Makanu: Peta sužnja je tvojemu očetu pripovedovala: Musa — mir z njim — je torej stopil k Šuajbu, kjer je bila večerja že pripravljena. Šuajb mu je rekel: O Musa, rad bi ti plačal, ker si napojil njuno živino. Musa je odgovoril: Prihajam iz družine, v kateri nobenega dejanja, storjenega za onstranstvo, ne prodamo za vse zlato in srebro tega sveta. Šuajb mu je rekel: Mladenič, vendar si moj gost, moja navada in navada mojih očetov pa je, da gosta počastimo z jedjo. Musa je sedel in jedel. Nato ga je Šuajb najel za osem let in mu za plačilo obljubil eno od svojih hčera za ženo. Musovo delo pri Šuajbu je bilo torej njen poročni dar, kakor je Vzvišeni povedal z njegovimi besedami: Rad bi ti dal eno od teh svojih dveh hčera za ženo, pod pogojem, da mi služiš osem let. Če jih dopolniš deset, bo to tvoja dobra volja; nočem pa ti nalagati bremena. Neki mož je prijatelju, ki ga že dolgo ni videl, rekel: Pogrešal sem te, saj te že dolgo nisem videl. Ta mu je odgovoril: Od tebe me je odtegnilo druženje z Ibn Šihabom. Ga poznaš? Mož je rekel: Da, že trideset let je moj sosed, vendar z njim še nisem spregovoril. Prijatelj mu je dejal: Pozabil si Boga, zato si pozabil tudi svojega soseda. Če bi ljubil Boga, bi ljubil tudi soseda. Mar ne veš, da ima sosed do soseda enako pravico kakor sorodnik do sorodnika? Huzajfa je pripovedoval: Z Ibrahimom ibn Adhamom smo prišli v Meko. Tisto leto je prišel na romanje tudi Šakik al Balhi in srečali smo se med obhodom Kabe. Ibrahim je Šakika vprašal: Kako ravnate v svojih krajih? Šakik je odgovoril: Kadar nam je dano jesti, jemo, kadar smo lačni, pa potrpežljivo prenašamo lakoto. Ibrahim je rekel: Tako ravnajo tudi psi v Balhu. Mi pa, kadar nam je dano jesti, prepustimo hrano drugim, kadar smo lačni, pa se zahvaljujemo Bogu. Šakik je sedel pred Ibrahima in mu rekel: Ti si moj učitelj. Mohamed ibn Imran je pripovedoval: Neki mož je vprašal Hatima al Asama: Na čem temelji tvoje zaupanje v vzvišenega Boga? Odgovoril je: Na dveh spoznanjih. Spoznal sem, da nihče drug ne more pojesti tistega, kar je namenjeno meni, in moja duša se je pomirila. Spoznal sem tudi, da nisem bil ustvarjen brez Božje vednosti, zato me je postalo sram pred njim.«