Tkalec z dvema glavama

Besedilo

Tkalec z dvema glavama

Z njegovo močjo se znova povzpne v nebesa in tekmuje z bogovi.

Tkalec je rekel: »Res je, vendar bom vseeno vprašal ženo.«

Drugi je odvrnil: »Prijatelj! Posvetovati se z žensko je v nasprotju z nauki svetih spisov, saj imajo ženske malo razuma. Rečeno je tudi:

Ženskam naj daje hrano in obleko, ob pravem času naj se z njimi ljubi,

naj jim priskrbi nakit in drugo, a moder mož naj se z njimi ne posvetuje.

Hiša, v kateri gospoduje ženska, hazarder ali otrok,

gre v pogubo; tako je dejal Bhārgava.

Mož ima vedro obličje in spoštuje starejše le dotlej,

dokler na samem ne posluša ženskih besed.

Ženske gledajo le na svojo korist in mislijo samo na lastno ugodje;

nihče jim ni ljub, niti lastni sin, če jim ne prinaša zadovoljstva.«

Tkalec je rekel: »Kljub temu jo moram vprašati, saj je zvesta žena. Poleg tega ničesar ne storim, ne da bi se prej posvetoval z njo.«

Ko mu je to povedal, je naglo odšel domov in rekel ženi: »Draga! Danes mi je uspelo pridobiti naklonjenost nekega duha. Izpolnil mi bo željo, zato sem se prišel posvetovat s teboj. Povej, kaj naj si zaželim. Moj prijatelj brivec pravi, naj prosim za kraljestvo.« Žena je odvrnila: »Dragi mož! Kaj pa brivci vedo? Ne ravnaj se po njegovih besedah. Rečeno je namreč:

Pameten človek naj se ne posvetuje s potujočimi pevci, hvalilci, nizkotneži, brivci in otroki,

pa tudi z beraškimi menihi ne.

Poleg tega je vladanje kraljestvu neskončna vrsta nadlog: sklepanje miru, vojskovanje, pohodi, čakanje, iskanje zaščite, dvojna politika in podobno človeku nikoli ne pustijo miru. Kajti:

Brž ko je kralj posvečen na prestol, se njegove misli zapletejo v nesreče;

vrči ob kraljevem posvečenju skupaj z vodo izlivajo tudi nadloge.

In še: Pomisli na Rāmov odhod v gozd, na bivanje Pāṇḍujevih sinov v gozdu,

na propad rodu Vṛṣṇijev in na kralja Nalo, ki je izgubil kraljestvo,

na Saudāsovo žalostno usodo in Arjunovo smrt; poglej gospodarja Laṅke,

ki je zaradi kraljestva doživel ponižanje — zato si ga ne želi.

Kraljestvu, zaradi katerega celo lastni bratje in sinovi

želijo kraljevo smrt, se je treba na daleč izogniti.«

Tkalec je rekel: »Resnico govoriš. Povej mi torej, kaj naj si zaželim.« Odvrnila je: »Zdaj vsak dan stkeš en kos blaga in z njim pokriješ vse najine stroške. Prosi torej še za en par rok in drugo glavo, da boš lahko tkal dva kosa hkrati, enega spredaj in drugega zadaj. Z izkupičkom od prvega boš kakor doslej kril gospodinjske stroške, z izkupičkom od drugega pa boš opravljal dobra dela. Tako boš živel srečno, med svojimi deležen pohvale, in si pridobival blagor v tem in onem svetu.«

Ko je to slišal, se je razveselil in rekel: »Odlično, moja zvesta žena, odlično! Pametno si povedala. Tako bom storil; trdno sem odločen.«

Nato je odšel k duhu in ga prosil: »Če mi res hočeš izpolniti željo, mi daj še en par rok in drugo glavo.«

Komaj je to izrekel, je dobil dve glavi in štiri roke. Veselo se je odpravil proti domu, toda ljudje so ga imeli za rākṣaso. Napadli so ga s palicami in kamenjem ter ga ubili.

Zato pravim: »Kdor sam nima pameti …«

Cakradhara je rekel: »Prijatelj, res je. Kdor se pusti zapeljati varljivemu demonu upanja, postane predmet posmeha. Ali kakor je nekdo dobro povedal:

Kdor snuje načrte o prihodnosti, ki se ne morejo uresničiti,

obleži ves bel kakor Somaśarmov oče.«

Suvarṇasiddhi je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je povedal: Zgodba 8: Zgodba o Somaśarmovem očetu. V nekem mestu je živel brahman po imenu Svabhāvakṛpaṇa. Z zdrobom, ki ga je dobil kot miloščino in mu je ostal po jedi, je napolnil vrč. Obesil ga je na klin, pod njega postavil posteljo in ga nenehno opazoval. Neke noči je ležal in razmišljal: »Ta vrč je zdaj poln zdroba. Če pride lakota, bom zanj dobil sto srebrnikov. Z njimi bom kupil dve kozi. Ker kotita vsakih šest mesecev, bom kmalu imel celo čredo. Koze bom zamenjal za veliko krav, krave za bivolice in bivolice za kobile. Kobile bodo imele žrebeta in dobil bom veliko konj. S prodajo konj si bom pridobil obilo zlata. Za zlato si bom zgradil hišo s štirimi krili. Potem bo k meni prišel neki brahman in mi dal za ženo svojo lepo hčer, godno za možitev. Rodila mi bo sina, ki mu bom dal ime Somaśarman. Ko bo že znal kobacati, bom sedel za konjušnico s knjigo v roki in jo preučeval. Tedaj me bo Somaśarman zagledal, se skobacal iz materinega naročja in se med konjskimi kopiti napotil k meni. Jezen bom zavpil ženi: ›Vzemi otroka!‹ A ker bo zaposlena z gospodinjskim delom, me ne bo slišala. Tedaj bom vstal in jo brcnil.«

Tako zatopljen v sanjarjenje je res sunil z nogo, razbil vrč in se ves pobelil z zdrobom. Zato pravim: »Kdor snuje načrte o prihodnosti …«

*********************************************************************** Suvarṇasiddhi je rekel: »Tako je. Kaj si ti kriv, ko pa vsakdo, ki ga premami pohlep, trpi? Rečeno je tudi:

Kdor ravna iz pohlepa in ne pomisli na posledice,

doživi ponižanje kakor kralj Candra.«

Cakradhara je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je povedal: Zgodba 9: Zgodba o kralju Candri. V nekem mestu je živel kralj po imenu Candra. Njegovi sinovi so se radi igrali z opicami, zato so redili celo tropo in jim vsak dan dajali najrazličnejše jedi in priboljške. Vodja opic je poznal nauke Uśanasa, Bṛhaspatija in Cāṇakye, se ravnal po njih ter jih učil tudi vse druge opice. V kraljevi palači so imeli še čredo ovnov, na katerih so lahko jezdili mlajši kraljeviči. Eden izmed ovnov je bil tako požrešen, da je podnevi in ponoči brez strahu zahajal v kuhinjo ter požrl vse, kar je našel. Kuharji so ga tepli s čimer koli, kar jim je prišlo pod roko: s polenom, lončeno posodo, bronasto ali bakreno skledo. Ko je vodja opic to videl, je pomislil: »Ojoj, spor med ovnom in kuharji bo pogubil opice. Oven je lakomen na okusno hrano, kuharji pa so silno vzkipljivi in ga udarjajo s prvim predmetom, ki ga dosežejo. Če nekega dne ne bodo imeli ničesar drugega pri roki, ga bodo udarili z gorečim polenom. Ker je ves poraščen z gosto volno, ga bo vnela že majhna iskra. V plamenih bo stekel v bližnjo konjušnico. Tam je veliko sena, zato bo zagorela tudi ta, konji pa bodo dobili opekline. Śālihotra je zapisal, da se opekline pri konjih zdravijo z opičjo mastjo. Prav gotovo se bo zgodilo tako.« Ko je to sklenil, je sklical vse opice in jim na samem dejal:

»Kjer se med ovnom in kuharji vname prepir,

bo ta nedvomno pogubil opice.

Kdor hoče ostati živ, naj se zato na daleč izogne hiši,

v kateri se nenehno prepirajo brez vzroka.

Prepiri pokončajo palače, grde besede prijateljstvo,

slabi kralji dežele, slaba dejanja pa človekov sloves.

Zato zapustimo kraljevo palačo in pojdimo v gozd, preden vsi poginemo.« Toda prevzetne opice njegovim besedam niso verjele. Zasmejale so se in rekle: »Starec, pamet ti je že opešala, zato govoriš take reči. Rečeno je namreč:

Iz brezzobih ust se neprestano cedi slina;

otroku razum še ne služi, starcu pa še toliko manj.

Ne bomo se odrekli nebeškim užitkom in najrazličnejšim izvrstnim jedem, sladkim kakor nektar, ki nam jih dajejo kraljeviči, da bi v gozdu jedli trpke, pekoče, grenke, slane in suhe sadeže.«

Ko je to slišal, so mu oči zalile solze in dejal je: »Bedaki, bedaki! Ne veste, kako se bo ta sreča končala. Zdaj je sladka kakor okusna jed, nazadnje pa bo postala strup. Ne bom na lastne oči gledal pogube svojega rodu. Takoj odidem v gozd. Rečeno je tudi:

Srečni so tisti, ki ne vidijo prijatelja v nesreči, svojega doma v tujih rokah,

razdejanja domovine in pogube svojega rodu.«

Po teh besedah jih je vodja tropa vse zapustil in odšel v gozd. Nekega dne po njegovem odhodu je oven spet vstopil v kuhinjo. Kuhar ni našel ničesar drugega, zato ga je udaril z napol gorečim polenom. Ovna je zajel ogenj in blejajoč je stekel v bližnjo konjušnico. Ko se je valjal po tleh, na debelo nastlanih s senom, so plameni švignili na vse strani. Nekaterim konjem so oči razpokale in so poginili. Drugi so potrgali vezi ter z napol ožganimi telesi rezgetali in divjali sem ter tja, med ljudmi pa povzročili strašen preplah.

Kralj je ves potrt sklical zdravilce, vešče Śālihotrovih naukov, in jim rekel: »Povejte mi, kako bi tem konjem olajšali opekline.«

Pregledali so spise in odgovorili: »Veličanstvo, častiti Śālihotra je o tem zapisal:

Opičja mast odpravi posledice opeklin pri konjih,

kakor sončni vzhod prežene temo.

Naj jih torej nemudoma zdravijo s tem, preden zaradi opeklin poginejo.«

Ko je kralj to slišal, je ukazal pobiti vse opice. Skratka, vse so pomorili z najrazličnejšim orožjem, palicami, kamenjem in drugim.

Ko je vodja opic izvedel, da so umrli njegovi sinovi, vnuki, bratje, nečaki in drugi sorodniki, ga je prevzela žalost. Nehal je jesti in taval iz gozda v gozd. Razmišljal je: »Kako naj temu ničvrednemu kralju povrnem zlo, ki mi ga je storil, in poravnam dolg? Rečeno je namreč:

Kdor iz strahu ali zaradi lastne koristi mirno prenaša krivico,

ki jo drugi prizadenejo njegovemu rodu, je najnižji med ljudmi.«

Med tavanjem je stara opica, ki jo je mučila žeja, naletela na jezero, poraslo z lotosi. Ko ga je pazljivo pregledala, je opazila sledi gozdnih živali in ljudi, ki so vodile vanj, nobene pa, ki bi vodila iz njega. Pomislila je: »Prav gotovo tu preži neko zlobno vodno bitje. Vzel bom lotosovo steblo in pil od daleč.« Ko je tako storil, je iz jezera stopil rākṣasa z ogrlico iz draguljev okoli vratu in mu rekel: »Kdor vstopi v to vodo, postane moja hrana. Nihče pa ni tako prebrisan kakor ti, ki piješ na tak način. Zadovoljen sem s teboj, zato si zaželi, kar ti srce poželi.« Opica je vprašala: »Kolikšna je tvoja moč? Koliko jih lahko požreš?«

Odvrnil je: »Če pridejo v vodo, jih požrem sto, tisoč, deset tisoč ali sto tisoč. Zunaj vode pa me lahko premaga celo šakal.«

Opica je rekla: »Z nekim kraljem sem v hudem sovraštvu. Če mi daš to ogrlico iz draguljev, ga bom z zvijačnimi besedami premamil, da bo s celotnim spremstvom stopil v jezero.«

Rākṣasa je njegovim besedam zaupal, mu izročil ogrlico in rekel: »Prijatelj, stori, kar se ti zdi prav.«

Opica se je nato z ogrlico iz draguljev okoli vratu potikala po drevesih in palačah. Ljudje so jo videli in jo spraševali: »Vodja tropa, kje si bil ves ta čas? Kje si dobil tako ogrlico? S svojim sijajem zasenči celo sonce!« Opica je odgovorila: »V gozdu je veliko, dobro skrito jezero, ki ga je ustvaril Dhanada, bog bogastva. Kdor se v nedeljo potopi vanj, ko sonce napol vzide nad obzorje, pride po Dhanadovi milosti iz vode s takšno ogrlico okoli vratu.« Ko je kralj to slišal, je poklical opico in jo vprašal: »Vodja tropa, ali je to res? Ali nekje obstaja jezero, polno ogrlic iz draguljev?«

Opica je rekla: »Gospodar, ogrlica, ki jo na lastne oči vidiš okoli mojega vratu, je dokaz. Če si je želiš, pošlji koga z menoj, da mu pokažem jezero.«

Kralj je odvrnil: »Če je tako, bom šel sam z vsem svojim spremstvom, da bomo dobili veliko ogrlic.«

Opica je rekla: »Naj bo tako.«

In tako so se s kraljem odpravile vse njegove žene in služabniki, željni ogrlic iz draguljev. Kralj je sedel v nosilnici, si posadil opico v naročje ter jo ljubeznivo in udobno nesel s seboj. Res je dobro rečeno:

O boginja Pohlep, priklanjam se ti! Celo bogataše siliš

v nedostojna dejanja in jih ženeš tavati po neprehodnih krajih.

In še:

Kdor ima sto, si želi tisoč; kdor ima tisoč, hrepeni po sto tisoč;

kdor ima sto tisoč, si želi kraljestva, kralj pa hrepeni po nebesih.

Ko se človek stara, se starajo njegovi lasje in zobje,

starajo se oči in ušesa, le pohlep ostaja mlad.

Ob svitu so prispeli k jezeru in opica je rekla kralju: »Veličanstvo, želja se izpolni tistim, ki vstopijo v vodo, ko je sonce na pol nad obzorjem. Zato naj gredo vsi hkrati vanjo. Ti pa boš šel z menoj, da te popeljem na kraj, ki sem ga že prej videl, in ti pokažem množico ogrlic.« Ljudje so vstopili v jezero in rākṣasa jih je vse požrl. Ker jih dolgo ni bilo nazaj, je kralj vprašal opico: »Vodja tropa, zakaj moje spremstvo tako dolgo odlaša?«

Opica je naglo splezala na drevo in rekla: »Zlobni kralj! Tvoje spremstvo je požrl rākṣasa, ki prebiva v vodi. Maščeval sem pogubo svojega rodu. Zdaj lahko odideš. Ker te še vedno štejem za svojega gospodarja, te nisem poslal v jezero. Rečeno je namreč:

Dejanje naj se povrne z dejanjem, nasilje z nasiljem;

v tem ne vidim nič napačnega, če kdo zlobnežu povrne zlo.

Ti si uničil moj rod, jaz pa tvojega.«

Ko je kralj to slišal, ga je prevzel bes. Sam in peš se je vrnil po poti, po kateri je prišel. Ko je odšel, je rākṣasa stopil iz vode in veselo dejal:

»Sovražnik je ubit, prijatelj pridobljen, ogrlica pa ni izgubljena.

Dobro si opravil, opica, ki si pila vodo skozi steblo!«

Zato pravim: »Kdor ravna iz pohlepa …«

***********************************************************************

Ko je končal, je Suvarṇasiddhi spet rekel Cakradhari: »Prijatelj, pusti me oditi, da se vrnem domov.«

Cakradhara je odvrnil: »Prijatelj! Denar in prijatelje si pridobivamo za čas nesreče. Kam boš šel, če me zapustiš v takšnem stanju? Rečeno je namreč:

Kdor brezsrčno zapusti prijatelja v nesreči in odide,

je nehvaležnež in bo zaradi tega greha zagotovo prišel v pekel.«

Suvarṇasiddhi je rekel: »Res je, če mu je mogoče pomagati. Toda to je kraj, ki je ljudem nedosegljiv. Nihče te ne more osvoboditi. Poleg tega me pogled na tvoj obraz, spačen od bolečine zaradi vrtečega se kolesa, vse bolj prepričuje, da moram čim prej oditi, preden tudi mene zadene kakšna nesreča. Kajti:

Po izrazu na tvojem obrazu, opica, sodim,

da te je zgrabil Vikāla; kdor zbeži, ostane živ.«

Cakradhara je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Drugi je povedal: Zgodba 10: Zgodba o Vikāli in opici. V nekem mestu je živel kralj po imenu Bhadrasena. Imel je hčer Ratnavatī, obdarjeno z vsemi znamenji lepote in sreče. Neki rākṣasa jo je hotel ugrabiti. Ponoči je prihajal k njej in se naslajal nad njo, a je ni mogel odnesti, ker so jo varovali zaščitni uroki. Ob njegovi navzočnosti je trepetala in čutila še druge znake strahu. Tako je mineval čas. Neke noči je rākṣasa stal v kotu njene sobe, kraljična pa je rekla prijateljici: »Prijateljica, poglej, ta večerni čas me vedno znova muči. Ali se je mogoče kako ubraniti tega zlobneža?«

Ko je rākṣasa to slišal, je pomislil: »Gotovo poleg mene prihaja še nekdo po imenu Vikāla, da bi jo ugrabil. A tudi njemu je ne uspe odnesti. Spremenil se bom v konja, se postavil med druge konje in opazoval, kakšen je in kakšno moč ima.« Tako se je spremenil v konja in se pridružil konjem.

Sredi noči je v kraljevo palačo prišel konjski tat. Ogledal si je vse konje in presodil, da je rākṣasa najboljši med njimi, zato ga je zajahal.