Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel dvanajst hčera, eno lepšo od druge. Vse so spale v veliki sobani, kjer so njihove postelje stale druga ob drugi, in ko so zvečer legle vanje, je kralj zaklenil vrata in jih zapahnil. Toda ko je zjutraj vrata odklenil, je videl, da so njihovi čevlji razplesani, in nihče ni mogel ugotoviti, kako se je to zgodilo. Zato je dal kralj razglasiti, da si bo tisti, ki bo odkril, kje njegove hčere ponoči plešejo, smel eno izbrati za ženo in po njegovi smrti postal kralj; kdor pa se bo priglasil in skrivnosti v treh dneh in treh nočeh ne bo razkril, bo ob življenje. Ni minilo dolgo, ko se je oglasil kraljevič in se ponudil, da poskusi srečo. Lepo so ga sprejeli in ga zvečer odpeljali v sobo, ki je mejila na spalnico kraljevih hčera. Tam so mu pripravili posteljo, on pa naj bi pazil, kam odhajajo plesat; da ne bi mogle ničesar početi skrivaj ali oditi po kakšni drugi poti, so pustili odprta tudi vrata njihove sobane. Toda kraljeviču so veke postale težke kakor svinec in je zaspal. Ko se je zjutraj prebudil, je vseh dvanajst že bilo na plesu, saj so tam stali njihovi čevlji z luknjami v podplatih. Drugi in tretji večer se mu je godilo enako in nato so mu brez usmiljenja odsekali glavo. Za njim so prišli še mnogi, ki so se priglasili za ta drzni podvig, a vsi so morali izgubiti življenje. Zgodilo pa se je, da je reven vojak, ki je bil ranjen in ni mogel več služiti, potoval proti mestu, kjer je prebival kralj. Na poti je srečal starko, ki ga je vprašala, kam je namenjen. »Še sam ne vem prav,« je rekel in v šali dodal: »Prav rad bi odkril, kje kraljeve hčere razplešejo svoje čevlje, in potem postal kralj.« »To pa ni tako težko,« je rekla starka. »Ne smeš piti vina, ki ti ga bodo zvečer prinesli, in pretvarjati se moraš, da trdno spiš.« Nato mu je dala plašček in rekla: »Ko si ga ogrneš, postaneš neviden in se lahko prikradeš za njimi.« Ko je vojak dobil ta dobri nasvet, je stvar vzel zares, zbral pogum, stopil pred kralja in se priglasil za snubca. Sprejeli so ga prav tako lepo kakor druge in ga oblekli v kraljevska oblačila. Zvečer, ko je prišel čas za spanje, so ga odpeljali v predsobo. Ko je hotel leči, je prišla najstarejša hči in mu prinesla čašo vina. Toda pod brado si je bil privezal gobo, v katero je pustil steči vino, sam pa ni popil niti kapljice. Nato je legel in čez nekaj časa začel smrčati, kakor da bi najtrdneje spal. Dvanajst kraljevih hčera ga je slišalo in se zasmejalo, najstarejša pa je rekla: »Ta bi si tudi lahko prihranil življenje.« Potem so vstale, odprle omare, skrinje in skrinjice ter iz njih vzele razkošne obleke. Lišpale so se pred ogledali, poskakovale naokrog in se veselile plesa. Le najmlajša je rekla: »Ne vem, ve se veselite, meni pa je tako čudno pri srcu. Prav gotovo nas bo doletela nesreča.« »Ti si neumna gos,« je rekla najstarejša, »ki se kar naprej boji. Si pozabila, koliko kraljevičev je že zaman prišlo sem? Temu vojaku mi še uspavalnega napoja ne bi bilo treba dati; ta lenuh se tako ali tako ne bi zbudil.« Ko so bile vse nared, so najprej pogledale vojaka, toda ta je imel zaprte oči in se ni niti ganil, zato so bile zdaj povsem prepričane, da so varne. Najstarejša je stopila k svoji postelji in potrkala po njej. Postelja se je pri priči pogreznila v tla in skozi odprtino so se druga za drugo spustile navzdol, najstarejša prva. Vojak, ki je vse to videl, ni dolgo okleval; ogrnil si je plašček in se za najmlajšo spustil po stopnicah. Sredi stopnišča ji je narahlo stopil na obleko, zato se je prestrašila in vzkliknila: »Kaj je to? Kdo me drži za obleko?« »Ne bodi tako neumna,« je rekla najstarejša. »Zataknila si se za kljuko.« Spustile so se do konca stopnic in se znašle v prečudovitem drevoredu, kjer je bilo vse listje srebrno in se je bleščalo in lesketalo. Vojak si je mislil: »Za dokaz si bom odnesel vejico,« in jo odlomil z drevesa. Tedaj je v drevesu silovito počilo. Najmlajša je spet vzkliknila: »Nekaj ni prav! Ste slišale pok?« Najstarejša pa je rekla: »To so streli v pozdrav, ker bomo naše kraljeviče kmalu rešile uroka.« Nato so prišle v drevored, kjer je bilo vse listje zlato, in nazadnje še v tretjega, kjer je bilo iz čistih diamantov. Tudi v teh dveh je vojak odlomil po vejico in vsakokrat je tako počilo, da je najmlajša od strahu kar poskočila; najstarejša pa je vztrajala, da so to streli v pozdrav. Šle so dalje in prišle do velikega jezera, na katerem je bilo dvanajst čolničkov. V vsakem je sedel lep kraljevič; čakali so na dvanajst kraljevih hčera in vsak je eno vzel k sebi, vojak pa je sedel v čoln z najmlajšo. Tedaj je kraljevič rekel: »Ne vem, čoln je danes veliko težji in na vso moč moram veslati, da ga sploh premaknem.« »Le od česa bi bilo to,« je rekla najmlajša, »če ne od toplega vremena? Tudi meni je tako vroče.« Na drugi strani jezera pa je stal lep, bleščeče razsvetljen grad, iz katerega je donela vesela glasba bobnov in trobent. Preveslali so na drugo stran, stopili v grad in vsak kraljevič je zaplesal s svojo ljubo. Vojak pa je neviden plesal z njimi, in kadar je katera držala čašo vina, jo je izpil, tako da je bila prazna, ko jo je prinesla k ustom. Tudi zaradi tega je najmlajšo obhajala tesnoba, toda najstarejša jo je vsakič utišala. Plesali so do treh zjutraj, ko so bili vsi čevlji razplesani in so morali nehati. Kraljeviči so jih spet odpeljali čez jezero, vojak pa je tokrat sedel spredaj k najstarejši. Na bregu so se poslovile od svojih kraljevičev in jim obljubile, da se naslednjo noč vrnejo. Ko so prišle do stopnic, je vojak stekel naprej in legel v svojo posteljo. Ko je vseh dvanajst počasi in utrujeno pridrobilo navzgor, je že spet smrčal tako glasno, da so ga vse slišale, in rekle so: »Pred tem smo varne.« Nato so slekle lepe obleke in jih pospravile, postavile razplesane čevlje pod postelje ter legle. Naslednje jutro vojak ni hotel ničesar povedati, saj si je želel še naprej ogledovati to nenavadno početje, zato je šel z njimi tudi drugo in tretjo noč. Vse je bilo kakor prvič in vsakokrat so plesale, dokler čevlji niso bili raztrgani. Tretjič pa je za dokaz vzel s seboj še čašo. Ko je prišla ura, ko bi moral odgovoriti, je vzel tri vejice in čašo ter stopil pred kralja. Vseh dvanajst hčera pa je stalo za vrati in prisluškovalo, kaj bo povedal. Ko ga je kralj vprašal: »Kje je mojih dvanajst hčera ponoči razplesalo svoje čevlje?«, je odgovoril: »Z dvanajstimi kraljeviči v podzemnem gradu.« Povedal je, kako se je vse zgodilo, in pokazal dokaze. Kralj je dal poklicati svoje hčere in jih vprašal, ali je vojak povedal resnico. Ko so videle, da so razkrinkane in da jim zanikanje nič ne pomaga, so morale vse priznati. Nato je kralj vojaka vprašal, katero želi za ženo. Odgovoril je: »Nisem več mlad, zato mi dajte najstarejšo.« Še istega dne so obhajali poroko in mu obljubili kraljestvo po kraljevi smrti. Kraljeviči pa so bili znova začarani za toliko dni, kolikor noči so plesali z dvanajstimi kraljevimi hčerami.