Prevod

Nekoč sta živela dva brata, bogat in reven. Bogati je bil zlatar in hudobnega srca; revni se je preživljal z vezanjem metel ter bil dober in pošten. Revni je imel dva otroka, brata dvojčka, ki sta si bila podobna kakor dve kaplji vode. Dečka sta tu in tam zahajala v bogataševo hišo in včasih dobila kaj ostankov za pod zob. Zgodilo pa se je, da je revež, ko je šel v gozd po dračje, zagledal ptiča, ki je bil ves zlat in tako lep, kakršnega še nikoli ni videl. Pobral je kamenček, ga vrgel vanj in ga res zadel; toda na tla je padlo le zlato pero, ptič pa je odletel. Mož je pobral pero in ga odnesel bratu. Ta si ga je ogledal, rekel: »To je čisto zlato,« in mu zanj dal veliko denarja. Naslednji dan je mož splezal na brezo, da bi odsekal nekaj vej. Tedaj je iz nje zletel isti ptič, in ko je mož pobrskal med vejami, je našel gnezdo, v njem pa zlato jajce. Vzel ga je s seboj domov in ga odnesel bratu, ki je spet rekel: »To je čisto zlato,« in mu plačal, kolikor je bilo vredno. Nazadnje je zlatar dejal: »Rad bi imel tudi ptiča samega.« Revež je šel še tretjič v gozd in spet zagledal zlatega ptiča na drevesu. Vzel je kamen, ga zbil z drevesa in ga odnesel bratu, ta pa mu je zanj dal velik kup zlata. Zdaj si bom pa lahko pomagal iz revščine, si je mislil in se zadovoljen vrnil domov.

Zlatar je bil prebrisan in zvit in je dobro vedel, kakšen ptič je to. Poklical je ženo in ji rekel: »Speci mi zlatega ptiča in pazi, da se od njega nič ne izgubi; sam ga hočem pojesti.« Ptič namreč ni bil navaden, temveč čudežen: kdor je pojedel njegovo srce in jetra, je vsako jutro pod blazino našel zlatnik. Žena je ptiča pripravila, ga nataknila na raženj in ga dala peči. Medtem ko se je pekel ob ognju in je morala žena zaradi drugega opravka iz kuhinje, pa sta vanjo pritekla otroka ubogega izdelovalca metel, stopila pred raženj in ga nekajkrat obrnila. Prav tedaj sta iz ptiča v ponev padla dva koščka in eden od dečkov je rekel: »Ta dva grižljaja bova pojedla, tako sem lačen; saj ne bo nihče opazil, da manjkata.« Vsak je pojedel svoj košček. Tedaj se je vrnila žena, videla, da nekaj jesta, in vprašala: »Kaj sta pojedla?« — »Dva koščka, ki sta padla iz ptiča,« sta odgovorila. »To so bila srce in jetra,« je vsa prestrašena rekla žena. Da mož ne bi ničesar pogrešil in se razjezil, je hitro zaklala petelinčka, mu vzela srce in jetra ter ju položila k zlatemu ptiču. Ko je bil pečen, ga je postregla zlatarju, ki ga je sam pojedel in ni pustil ničesar. Toda ko je naslednje jutro segel pod blazino, misleč, da bo izpod nje potegnil zlatnik, ga ni našel, prav kakor nikoli prej.

Otroka pa nista vedela, kakšna sreča ju je doletela. Naslednje jutro, ko sta vstala, je nekaj padlo na tla in zazvenketalo. Ko sta pobrala, sta videla, da sta dva zlatnika. Odnesla sta ju očetu, ki se je začudil in rekel: »Kako neki se je to zgodilo?« Ko pa sta naslednje jutro spet našla dva zlatnika in potem tako vsak dan, je šel k bratu in mu povedal nenavadno zgodbo. Zlatar je takoj sprevidel, kako se je to zgodilo in da sta otroka pojedla srce in jetra zlatega ptiča. Da bi se maščeval, pa tudi zato, ker je bil zavisten in trdosrčen, je očetu rekel: »Tvoja otroka sta v zvezi s hudičem. Ne jemlji zlata in ne trpi ju več v svoji hiši, kajti hudič ima oblast nad njima in lahko še tebe pahne v pogubo!« Oče se je bal hudiča, in čeprav mu je bilo neznansko težko, je dvojčka odpeljal v gozd in ju s težkim srcem pustil tam.

Otroka sta tavala po gozdu in iskala pot domov, a je nista našla, temveč sta zahajala vse globlje vanj. Nazadnje sta srečala lovca, ki ju je vprašal: »Čigava pa sta, otroka?« — »Sinova ubogega izdelovalca metel sva,« sta odgovorila in mu povedala, da ju oče ni hotel več imeti doma, ker vsako jutro pod blazino najdeta zlatnik. »No,« je rekel lovec, »to pa res ni nič slabega, le da ostaneta poštena in se ne predata lenobi.« Dobremu možu sta bila otroka všeč, sam pa ni imel nobenega, zato ju je vzel s seboj domov in rekel: »Jaz bom vajin oče in vaju bom vzgojil.« Pri njem sta se učila lovske umetnosti, zlatnik, ki ga je vsak našel, ko je vstal, pa jima je shranjeval za čas, ko ga bosta potrebovala.

Ko sta odrasla, ju je njun krušni oče nekega dne vzel s seboj v gozd in rekel: »Danes bosta opravila preizkus v streljanju, da vama lahko priznam mojstrstvo in vaju razglasim za lovca.« Z njim sta šla na prežo in dolgo čakala, vendar ni bilo nobene divjadi. Lovec je pogledal kvišku in zagledal jato snežnih gosi, ki je letela v obliki trikotnika. Enemu od bratov je rekel: »Zdaj pa z vsakega vogala sestrelí po eno.« Deček je to storil in tako opravil svoj preizkus. Kmalu zatem je priletela še ena jata, razvrščena v obliki številke dve. Lovec je drugemu velel, naj prav tako z vsakega vogala sestrelí po eno, in tudi njemu je preizkus uspel. Tedaj je krušni oče rekel: »Priznavam vama mojstrstvo; zdaj sta izučena lovca!« Brata sta nato skupaj odšla v gozd, se posvetovala in nekaj sklenila. Ko so zvečer sedli k večerji, sta krušnemu očetu rekla: »Jedi se ne bova dotaknila in ne bova zaužila niti grižljaja, dokler nama ne izpolnite prošnje.« Vprašal je: »Kakšna pa je vajina prošnja?« Odgovorila sta: »Zdaj sva se izučila in se morava preizkusiti še v svetu. Dovolite nama torej, da odideva in greva po svetu.« Starec je veselo rekel: »Govorita kakor prava lovca. Kar si želita, sem si tudi sam želel za vaju. Le pojdita, dobro se vama bo godilo.« Nato so skupaj veselo jedli in pili.

Ko je napočil dan odhoda, je krušni oče vsakemu podaril dobro puško in psa ter jima dovolil, da vzameta vsak od svojih prihranjenih zlatnikov, kolikor želita. Potem ju je pospremil kos poti, ob slovesu pa jima je dal še svetel nož in rekel: »Če se kdaj ločita, zabodita ta nož v drevo na razpotju. Ko se bo kateri od vaju vrnil, bo po njem lahko videl, kako se godi odsotnemu bratu: stran rezila, obrnjena v smer, kamor je odšel, bo zarjavela, če umre; dokler pa živi, bo ostala svetla.« Brata sta šla naprej in prišla v gozd, ki je bil tako velik, da ga nikakor nista mogla prehoditi v enem dnevu. Zato sta prenočila v njem in pojedla, kar sta imela v lovskih torbah. Hodila sta tudi ves drugi dan, pa še vedno nista prišla iz gozda. Ker nista imela več hrane, je eden rekel: »Nekaj morava ustreliti, sicer bova stradala.« Nabil je puško in se ozrl naokrog. Ko je mimo pritekel star zajec, je pomeril vanj, toda zajec je zaklical:

»Ljubi lovec, pusti me živeti, dva mladiča smel boš vzeti.« Takoj je skočil v grmovje in pripeljal dva mladiča. Živalci sta se tako živahno igrali in bili tako ljubki, da lovca nista imela srca, da bi ju ubila. Obdržala sta ju pri sebi in zajčka sta jima sledila tesno za petami. Kmalu zatem se je mimo prikradla lisica. Hotela sta jo ustreliti, toda lisica je zaklicala:

»Ljubi lovec, pusti me živeti, dva mladiča smel boš vzeti.« Pripeljala je dve lisički in tudi njiju lovca nista hotela ubiti, temveč sta ju pridružila zajčkoma, da sta hodili za njima. Ni minilo dolgo, ko je iz goščave stopil volk. Lovca sta pomerila vanj, toda volk je zaklical:

»Ljubi lovec, pusti me živeti, dva mladiča smel boš vzeti.« Volčja mladiča sta lovca pridružila drugim živalim in tudi onadva sta jima sledila. Nato je prišel medved, ki bi se bil rad še dolgo potikal naokrog, in zaklical:

»Ljubi lovec, pusti me živeti, dva mladiča smel boš vzeti.« Medvedka sta se pridružila drugim živalim in zdaj jih je bilo že osem. Kdo pa je prišel nazadnje? Lev je prišel in stresal svojo grivo. Toda lovca se nista prestrašila in sta pomerila vanj; tudi lev pa je rekel:

»Ljubi lovec, pusti me živeti, dva mladiča smel boš vzeti.« Tudi on je pripeljal svoja mladiča in zdaj sta imela lovca dva leva, dva medveda, dva volkova, dve lisici in dva zajca, ki so jima sledili in služili. Toda lakote s tem nista potešila, zato sta rekla lisicama: »Poslušajta, potuhnjeni zvitorepki, priskrbita nama kaj za pod zob, saj sta prebrisani in zviti.« Odgovorili sta: »Nedaleč od tod je vas, kjer sva izmaknili že marsikatero kokoš. Pokazali vama bova pot do nje.« Šli so v vas, lovca sta si kupila hrano in poskrbela, da so nakrmili tudi njune živali, nato pa so krenili naprej. Lisici sta dobro poznali kraje, kjer so bila kmečka dvorišča s kokošmi, in sta lovcema povsod znali pokazati pravo pot. Nekaj časa sta hodila po svetu, a nista našla službe, v kateri bi lahko ostala skupaj. Zato sta rekla: »Ne gre drugače, ločiti se morava.« Razdelila sta si živali, tako da je vsak dobil po enega leva, medveda, volka, lisico in zajca. Nato sta se poslovila, si obljubila bratsko ljubezen do smrti in v drevo zabodla nož, ki jima ga je dal krušni oče. Potem je eden odšel proti vzhodu, drugi pa proti zahodu.

Mlajši je s svojimi živalmi prišel v mesto, ki je bilo vse odeto v črno žalno tkanino. Šel je v gostilno in vprašal gostilničarja, ali bi lahko nastanil tudi njegove živali. Gostilničar jim je dal hlev, v steni pa je bila luknja. Zajec se je splazil skoznjo in si prinesel zeljno glavo, lisica pa si je prinesla kokoš in potem, ko jo je požrla, še petelina. Volk, medved in lev pa niso mogli ven, ker so bili preveliki. Zato jih je gostilničar dal odpeljati tja, kjer je na trati ležala krava, da so se do sitega najedli. Šele ko je lovec poskrbel za svoje živali, je gostilničarja vprašal, zakaj je vse mesto ovešeno z žalno tkanino. Gostilničar je rekel: »Ker bo jutri umrla edina hči našega kralja.« Lovec je vprašal: »Je na smrt bolna?« — »Ne,« je odgovoril gostilničar, »čila in zdrava je, pa vendar mora umreti.« — »Kako je to mogoče?« je vprašal lovec. »Zunaj mesta je visoka gora, na njej pa prebiva zmaj. Vsako leto mora dobiti nedolžno dekle, sicer opustoši vso deželo. Izročili smo mu že vsa dekleta in nobeno ni ostalo razen kraljične. Toda tudi zanjo ni milosti, izročiti mu jo moramo, in to se bo zgodilo jutri.« Lovec je rekel: »Zakaj pa zmaja ne ubijejo?« — »Ah,« je odgovoril gostilničar, »toliko vitezov je že poskusilo, pa so vsi izgubili življenje. Kralj je tistemu, ki premaga zmaja, obljubil hčer za ženo, po njegovi smrti pa naj bi podedoval tudi kraljestvo.«

Lovec ni rekel nič več, naslednje jutro pa je vzel svoje živali in se z njimi povzpel na Zmajevo goro. Na vrhu je stala cerkvica, na oltarju so bili trije polni kelihi, zraven pa napis: Kdor izpije te kelihe, bo postal najmočnejši mož na svetu in bo lahko vihtel meč, ki leži zakopan pred pragom. Lovec sprva ni pil, temveč je šel ven in poiskal meč v zemlji, vendar ga ni mogel niti premakniti. Vrnil se je, izpil kelihe in bil zdaj dovolj močan, da je dvignil meč; v roki ga je vihtel brez najmanjšega napora. Ko je napočila ura, ko naj bi dekle izročili zmaju, so jo kralj, maršal in dvorjani pospremili iz mesta. Od daleč je zagledala lovca na vrhu Zmajeve gore in pomislila, da tam stoji zmaj in jo čaka, zato ni hotela navzgor. Nazadnje pa je vendar morala na to težko pot, saj bi bilo sicer vse mesto pogubljeno. Kralj in dvorjani so se žalostni vrnili domov, kraljevi maršal pa je moral ostati in od daleč vse opazovati.

Ko je kraljična prišla na vrh gore, tam ni stal zmaj, temveč mladi lovec. Potolažil jo je in ji rekel, da jo bo rešil, jo odpeljal v cerkev in zaklenil vanjo. Kmalu je z velikim hrumenjem pridrvel sedemglavi zmaj. Ko je zagledal lovca, se je začudil in vprašal: »Kaj imaš opraviti tu na gori?« Lovec je odgovoril: »S teboj se hočem bojevati!« Zmaj je rekel: »Že marsikateri vitez je tu pustil življenje; tudi s teboj bom opravil,« in iz vseh sedmih žrel bruhnil ogenj. Ogenj naj bi vžgal suho travo, lovec pa naj bi se zadušil v vročini in dimu, toda živali so pritekle in poteptale ogenj. Tedaj se je zmaj pognal proti lovcu, ta pa je zamahnil z mečem, da je zapel v zraku, in mu odsekal tri glave. Zmaj je zdaj zares pobesnel, se dvignil v zrak, bruhal plamene nad lovcem in se hotel vreči nanj. Toda lovec je znova zamahnil z mečem in mu odsekal še tri glave. Pošast je oslabela in omahnila na tla, a se je vendar hotela spet spraviti na lovca. Ta ji je z zadnjimi močmi odsekal rep, in ker se ni mogel več bojevati, je poklical svoje živali, ki so jo raztrgale na kose. Ko je bil boj končan, je lovec odklenil cerkev in našel kraljično na tleh, saj je med bojem od strahu in groze omedlela. Odnesel jo je ven, in ko se je zavedela in odprla oči, ji je pokazal raztrganega zmaja ter ji povedal, da je zdaj rešena. Razveselila se je in rekla: »Zdaj boš postal moj ljubi mož, kajti oče me je obljubil tistemu, ki ubije zmaja.« Nato je snela svojo koralno ogrlico in jo razdelila med živali, da bi jih nagradila; lev je dobil zlato zaponko. Lovcu pa je podarila robec, v katerem je bilo izvezeno njeno ime. Šel je k zmaju, iz vseh sedmih glav izrezal jezike, jih zavil v robec in skrbno spravil. Ko je to opravil, je bil od ognja in boja tako izčrpan in utrujen, da je dekletu rekel: »Oba sva tako utrujena in izčrpana; malo zaspiva.« Privolila je in legla sta na tla, lovec pa je levu rekel: »Ti straži, da naju nihče ne napade med spanjem!« Potem sta oba zaspala. Lev je legel poleg njiju, da bi stražil, vendar je bil tudi sam utrujen od boja. Zato je poklical medveda in rekel: »Lezi poleg mene, malo moram zaspati. Če se kaj zgodi, me zbudi!« Medved je legel poleg njega, toda tudi on je bil utrujen, zato je poklical volka in rekel: »Lezi poleg mene, malo moram zaspati. Če se kaj zgodi, me zbudi!« Volk je legel poleg njega, toda tudi on je bil utrujen, zato je poklical lisico in rekel: »Lezi poleg mene, malo moram zaspati. Če se kaj zgodi, me zbudi!« Lisica je legla poleg njega, toda tudi ona je bila utrujena, zato je poklicala zajca in rekla: »Lezi poleg mene, malo moram zaspati. Če se kaj zgodi, me zbudi!« Zajec se je usedel poleg nje, toda tudi ubogi zajec je bil utrujen in ni imel nikogar več, ki bi ga lahko poklical na stražo, zato je zaspal. Tako so zdaj spali kraljična, lovec, lev, medved, volk, lisica in zajec, in vsi so trdno spali.

Maršal, ki naj bi od daleč opazoval, pa je videl, da zmaj ni odletel z dekletom in da se je na gori vse umirilo. Zbral je pogum in se povzpel na vrh. Tam je ležal zmaj, razkosan in raztrgan, nedaleč stran pa kraljična in lovec s svojimi živalmi, vsi pogreznjeni v globok spanec. Ker je bil hudoben in brezbožen, je vzel meč, lovcu odsekal glavo, dekle pa vzel v naročje in jo odnesel z gore. Tedaj se je zbudila in prestrašila, maršal pa je rekel: »V mojih rokah si. Rekla boš, da sem jaz ubil zmaja!« — »Tega ne morem,« je odgovorila, »kajti ubil ga je lovec s svojimi živalmi.« Tedaj je potegnil meč in ji zagrozil, da jo bo ubil, če ga ne uboga, ter jo tako prisilil, da mu je obljubila. Nato jo je pripeljal pred kralja, ki je bil ves iz sebe od veselja, ko je svojega ljubega otroka spet zagledal živega, čeprav je bil prepričan, da ga je pošast raztrgala. Maršal mu je rekel: »Ubil sem zmaja ter rešil dekle in vse kraljestvo, zato zahtevam, da mi jo daste za ženo, kakor je bilo obljubljeno.« Kralj je vprašal hčer: »Je res, kar pravi?« — »Ah, da,« je odgovorila, »že mora biti res, vendar si izgovorim, da bo poroka šele čez leto in dan.« Upala je namreč, da bo v tem času kaj slišala o svojem ljubem lovcu. Na Zmajevi gori pa so živali še vedno ležale ob mrtvem gospodarju in spale. Tedaj je priletel velik čmrlj in sedel zajcu na nos. Zajec ga je s šapo odgnal in spal naprej. Čmrlj je priletel drugič, zajec pa ga je spet odgnal in spal dalje. Ko pa je priletel tretjič, ga je pičil v nos, da se je zbudil. Brž ko je bil zajec buden, je zbudil lisico, lisica volka, volk medveda in medved leva. Ko se je lev zbudil in videl, da dekleta ni več in da je njegov gospodar mrtev, je strašno zarjovel in zaklical: »Kdo je to storil? Medved, zakaj me nisi zbudil?« Medved je vprašal volka: »Zakaj me nisi zbudil?« In volk lisico: »Zakaj me nisi zbudila?« In lisica zajca: »Zakaj me nisi zbudil?« Le ubogi zajec ni vedel, kaj naj odgovori, in vsa krivda je obvisela na njem. Hoteli so se že vreči nanj, a jih je prosil: »Ne ubijte me, našega gospodarja bom spet oživil. Poznam goro, kjer raste korenina; kdor jo ima v ustih, ozdravi od vseh bolezni in ran. Toda gora je dvesto ur hoda od tod.« Lev je rekel: »V štiriindvajsetih urah moraš priteči tja in nazaj ter prinesti korenino.« Zajec je odskakljal in čez štiriindvajset ur se je vrnil s korenino. Lev je lovcu spet pristavil glavo, zajec pa mu je dal korenino v usta. Takoj se je vse spet zraslo, srce je začelo biti in življenje se je vrnilo. Lovec se je zbudil in se prestrašil, ko ni več videl dekleta. Pomislil je: Najbrž je odšla, medtem ko sem spal, da bi se me znebila. Lev je v naglici gospodarju glavo pristavil narobe, toda lovec tega ob žalostnih mislih na kraljično ni opazil. Šele opoldne, ko je hotel nekaj pojesti, je videl, da ima obraz obrnjen proti hrbtu. Tega ni mogel razumeti in je vprašal živali, kaj se mu je zgodilo med spanjem. Lev mu je povedal, da so tudi oni od utrujenosti zaspali in ga ob prebujenju našli mrtvega, z odsekano glavo; zajec je prinesel korenino življenja, sam pa je v naglici glavo obrnil narobe. Vendar bo svojo napako popravil. Nato je lovcu spet odtrgal glavo, jo obrnil prav, zajec pa mu jo je s korenino znova zacelil.

Lovec je bil žalosten, hodil je po svetu in dajal svojim živalim plesati pred ljudmi. Zgodilo se je, da je natanko po enem letu spet prišel v mesto, kjer je kraljično rešil zmaja. Tokrat je bilo vse mesto ovešeno z rdečim škrlatom. Gostilničarja je vprašal: »Kaj naj to pomeni? Pred letom dni je bilo mesto odeto v črno žalno tkanino; kaj pa pomeni današnji rdeči škrlat?« Gostilničar je odgovoril: »Pred letom dni bi morali hčer našega kralja izročiti zmaju, toda maršal se je spopadel z njim in ga ubil. Jutri bodo praznovali njuno poroko. Zato je bilo mesto takrat v znamenje žalosti odeto v črno tkanino, danes pa je v znamenje veselja ovešeno z rdečim škrlatom.«

Naslednjega dne, ko naj bi bila poroka, je lovec okoli poldneva rekel gostilničarju: »Kaj pravite, gospod gostilničar, ali verjamete, da bom danes pri vas jedel kruh s kraljeve mize?« »No,« je rekel gostilničar, »stavim še sto zlatnikov, da se to ne bo zgodilo!« Lovec je sprejel stavo in zastavil mošnjo z enakim številom zlatnikov. Nato je poklical zajca in rekel: »Pojdi, ljubi skakač, in mi prinesi kruha, kakršnega jé kralj!« Zajček je bil najmanjši med živalmi in ni mogel naloge naložiti nikomur drugemu, zato se je moral sam odpraviti na pot. Ojoj, si je mislil, če bom čisto sam skakljal po ulicah, se bodo mesarski psi pognali za menoj. In kakor je pomislil, tako se je tudi zgodilo: psi so se zapodili za njim in mu hoteli pošteno pretresti kožuh. Toda zajček je švignil, da ga skoraj ni bilo videti, in se zatekel v stražarnico, ne da bi ga vojak opazil. Psi so pritekli za njim in ga hoteli spraviti ven, toda vojak ni poznal šale in jih je udaril s puškinim kopitom, da so cvileč in tuleč zbežali. Ko je zajec opazil, da je zrak čist, je skočil v grad in naravnost h kraljevi hčeri, sedel pod njen stol in jo popraskal po nogi. »Pojdi stran!« je rekla, misleč, da je njen pes. Zajec jo je še drugič popraskal po nogi, pa je spet rekla: »Pojdi stran!« in še vedno mislila, da je njen pes. Toda zajec se ni dal odgnati in jo je popraskal še tretjič. Tedaj je pogledala navzdol in ga prepoznala po ovratnici. Vzela ga je v naročje, ga odnesla v svojo sobo in vprašala: »Ljubi zajec, kaj želiš?« Odgovoril je: »Moj gospodar, ki je ubil zmaja, je tukaj in me pošilja prosit za kruh, kakršnega jé kralj.« Vsa srečna je poklicala peka in mu naročila, naj prinese tak kruh, kakršnega jé kralj. Zajček je rekel: »Toda pek mi ga mora tudi odnesti, da mi mesarski psi ne bodo nič storili.« Pek mu ga je odnesel do vrat gostilniške sobe. Tam se je zajec postavil na zadnje noge, vzel kruh v sprednji tački in ga prinesel svojemu gospodarju. Lovec je rekel: »Vidite, gospod gostilničar, sto zlatnikov je mojih.« Gostilničar se je čudil, lovec pa je nadaljeval: »No, gospod gostilničar, kruh že imam, zdaj pa bi rad jedel tudi kraljevo pečenko.« Gostilničar je rekel: »To bi pa rad videl,« vendar staviti ni hotel več. Lovec je poklical lisjaka in rekel: »Moj lisjaček, pojdi in mi prinesi pečenke, kakršno jé kralj!« Rdeči lisjak je bolje poznal vse zvijače, hodil je ob vogalih in po skritih prehodih, ne da bi ga videl kak pes, nato pa sedel pod stol kraljeve hčere in jo popraskal po nogi. Pogledala je navzdol, ga prepoznala po ovratnici, ga vzela s seboj v svojo sobo in vprašala: »Ljubi lisjak, kaj želiš?« Odgovoril je: »Moj gospodar, ki je ubil zmaja, je tukaj in me pošilja prosit za pečenko, kakršno jé kralj.« Poklicala je kuharja, ki je moral pripraviti pečenko, kakršno jé kralj, in jo lisjaku odnesti do vrat. Tam mu je lisjak vzel skledo, z repom najprej odgnal muhe, ki so posedle po pečenki, nato pa jo prinesel svojemu gospodarju. »Vidite, gospod gostilničar,« je rekel lovec, »kruh in meso sta tu, zdaj pa bi rad jedel še zelenjavo, kakršno jé kralj.« Poklical je volka in rekel: »Ljubi volk, pojdi in mi prinesi zelenjave, kakršno jé kralj!« Volk je šel naravnost v grad, saj se ni nikogar bal. Ko je prišel v sobo kraljeve hčere, jo je od zadaj pocukal za obleko, da se je morala ozreti. Prepoznala ga je po ovratnici, ga vzela s seboj v svojo sobo in vprašala: »Ljubi volk, kaj želiš?« Odgovoril je: »Moj gospodar, ki je ubil zmaja, je tukaj in me pošilja prosit za zelenjavo, kakršno jé kralj.« Poklicala je kuharja, ki je moral pripraviti zelenjavo, kakršno jé kralj, in jo volku odnesti pred vrata. Tam mu je volk vzel skledo in jo prinesel svojemu gospodarju. »Vidite, gospod gostilničar,« je rekel lovec, »zdaj imam kruh, meso in zelenjavo, toda rad bi jedel tudi slaščice, kakršne jé kralj.« Poklical je medveda in rekel: »Ljubi medved, saj rad poližeš kaj sladkega, pojdi in mi prinesi slaščic, kakršne jé kralj!« Medved je odhlačal proti gradu in vsi so se mu umikali s poti. Ko pa je prišel do straže, so stražarji nastavili puške predenj in ga niso hoteli spustiti v kraljevi grad. Toda dvignil se je na zadnje noge in s šapama razdelil nekaj klofut na levo in desno, da je vsa straža popadala po tleh. Nato je šel naravnost h kraljevi hčeri, se postavil za njo in malo zabrundal. Ozrla se je, prepoznala medveda, mu naročila, naj gre z njo v njeno sobo, in vprašala: »Ljubi medved, kaj želiš?« Odgovoril je: »Moj gospodar, ki je ubil zmaja, je tukaj in me pošilja prosit za slaščice, kakršne jé kralj.« Poklicala je slaščičarja, ki je moral speči slaščice, kakršne jé kralj, in jih medvedu odnesti pred vrata. Medved je najprej polizal sladkorne kroglice, ki so se skotalile na tla, nato pa se postavil pokonci, vzel skledo in jo prinesel svojemu gospodarju. »Vidite, gospod gostilničar,« je rekel lovec, »zdaj imam kruh, meso, zelenjavo in slaščice, toda rad bi pil tudi vino, kakršno pije kralj!« Poklical je leva in rekel: »Ljubi lev, saj se rad malo opiješ, pojdi in mi prinesi vina, kakršno pije kralj!« Lev je zakoračil po ulici in ljudje so bežali pred njim. Ko je prišel do straže, mu je hotela zapreti pot, a je samo enkrat zarjovel in vsi so se razbežali. Nato je stopil pred kraljevsko sobo in z repom potrkal na vrata. Kraljeva hči je prišla ven in skoraj bi se ga prestrašila, vendar ga je prepoznala po zlati zaponki s svoje ogrlice ter mu naročila, naj gre v njeno sobo, in vprašala: »Ljubi lev, kaj želiš?« Odgovoril je: »Moj gospodar, ki je ubil zmaja, je tukaj in me pošilja prosit za vino, kakršno pije kralj.« Poklicala je točaja in mu naročila, naj da levu vina, kakršno pije kralj. Lev je rekel: »Šel bom zraven in pogledal, ali bom dobil pravo.« S točajem je šel v klet, in ko sta prišla dol, mu je ta hotel natočiti navadnega vina, kakršno so pili kraljevi služabniki. Toda lev je rekel: »Stoj! Najprej bom vino poskusil,« si natočil pol bokala in ga izpil na dušek. »Ne,« je rekel, »to ni pravo.« Točaj ga je postrani pogledal, vendar je šel k drugemu sodu in mu hotel natočiti vina, namenjenega kraljevemu maršalu. Lev je rekel: »Stoj! Najprej bom vino poskusil,« si natočil pol bokala in ga izpil. »To je boljše, vendar še vedno ni pravo.« Tedaj se je točaj razjezil in rekel: »Kaj pa taka neumna žival ve o vinu!« Toda lev ga je udaril za ušesi, da je trdo padel na tla. Ko se je spet pobral, je leva čisto molče odpeljal v majhno, ločeno klet, kjer je bilo spravljeno kraljevo vino, ki ga nihče drug ni smel piti. Lev si je najprej natočil pol bokala in vino poskusil, nato pa rekel: »To bi pa utegnilo biti pravo,« in naročil točaju, naj napolni šest steklenic. Zatem sta se povzpela iz kleti, toda ko je lev prišel na prosto, se je opotekal sem ter tja, saj je bil nekoliko pijan, in točaj mu je moral vino odnesti do vrat. Tam je lev prijel košaro z ročajem v gobec in jo prinesel svojemu gospodarju. Lovec je rekel: »Vidite, gospod gostilničar, zdaj imam kruh, meso, zelenjavo, slaščice in vino, prav kakor kralj, zdaj pa bom s svojimi živalmi obedoval.« Sedel je, jedel in pil ter dal jesti in piti tudi zajcu, lisjaku, volku, medvedu in levu. Bil je dobre volje, saj je videl, da ga ima kraljeva hči še vedno rada.

Ko je pojedel, je rekel: »Gospod gostilničar, zdaj sem jedel in pil, kakor jé in pije kralj. Zdaj bom šel na kraljevi dvor in se poročil s kraljevo hčerjo.« Gostilničar je vprašal: »Kako pa naj bi se to zgodilo, ko že ima ženina in danes praznujejo poroko?« Lovec je potegnil iz žepa robec, ki mu ga je kraljeva hči dala na Zmajevi gori in v katerega je bilo zavitih sedem jezikov pošasti, ter rekel: »Pri tem mi bo pomagalo to, kar držim v roki.« Gostilničar je pogledal robec in rekel: »Čeprav verjamem vse drugo, tega ne verjamem, in za to zastavim hišo in posestvo.« Lovec pa je vzel mošnjo s tisoč zlatniki, jo postavil na mizo in rekel: »Jaz pa zastavim tole!«

Medtem je kralj pri kraljevi mizi vprašal svojo hčer: »Kaj so hotele vse tiste divje živali, ki so prihajale k tebi in hodile v moj grad in iz njega?« Odgovorila je: »Tega ne smem povedati, toda pošljite po gospodarja teh živali in ga dajte pripeljati sem, pa boste prav storili.« Kralj je poslal služabnika v gostilno povabit tujca in služabnik je prišel prav tedaj, ko je lovec sklenil stavo z gostilničarjem. Lovec je rekel: »Vidite, gospod gostilničar, kralj pošilja služabnika, da me povabi, toda takle še ne grem.« Služabniku pa je rekel: »Prosim gospoda kralja, naj mi pošlje kraljevska oblačila, kočijo s šestimi konji in služabnike, ki mi bodo stregli.« Ko je kralj slišal odgovor, je vprašal hčer: »Kaj naj storim?« Rekla je: »Dajte ga pripeljati, kakor zahteva, pa boste prav storili.« Kralj je poslal kraljevska oblačila, kočijo s šestimi konji in služabnike, ki naj bi mu stregli. Ko jih je lovec zagledal, je rekel: »Vidite, gospod gostilničar, zdaj so prišli pome, kakor sem zahteval.« Oblekel je kraljevska oblačila, vzel robec z zmajevimi jeziki in se odpeljal h kralju. Ko ga je kralj zagledal prihajati, je vprašal hčer: »Kako naj ga sprejmem?« Odgovorila je: »Pojdite mu naproti, pa boste prav storili.« Kralj mu je šel naproti in ga popeljal v dvorano, njegove živali pa so šle za njim. Posadil ga je poleg sebe in svoje hčere, maršal pa je kot ženin sedel na drugi strani, vendar lovca ni več prepoznal. Prav tedaj so prinesli na ogled sedem zmajevih glav in kralj je rekel: »Teh sedem glav je maršal odsekal zmaju, zato mu danes dajem svojo hčer za ženo.« Lovec je vstal, odprl vseh sedem žrel in vprašal: »Kje pa je sedem zmajevih jezikov?« Maršal se je prestrašil, prebledel in ni vedel, kaj naj odgovori, nazadnje pa je v strahu rekel: »Zmaji nimajo jezikov.« Lovec je rekel: »Lažnivci naj jih ne bi imeli, zmajevi jeziki pa so dokaz zmage.« Razgrnil je robec in v njem je ležalo vseh sedem jezikov. Nato je vsakega položil v žrelo, kamor je sodil, in vsak se je natanko prilegal. Zatem je vzel robec, v katerega je bilo izvezeno ime kraljeve hčere, ga pokazal dekletu in jo vprašal, komu ga je dala. Odgovorila je: »Tistemu, ki je ubil zmaja.« Nato je poklical svoje živali, vsaki snel ovratnico, levu pa zlato zaponko, vse pokazal dekletu in vprašal, komu je to pripadalo. Odgovorila je: »Ogrlica in zlata zaponka sta bili moji. Razdelila sem ju med živali, ki so pomagale premagati zmaja.« Lovec je rekel: »Ko sem po boju utrujen počival in spal, je prišel maršal in mi odsekal glavo. Nato je odpeljal kraljevo hčer in se pretvarjal, da je on ubil zmaja. Da je lagal, dokazujem z jeziki, robcem in ogrlico.« Nato je povedal, kako so ga njegove živali oživile s čudežno korenino in kako je leto dni potoval z njimi naokrog, nazadnje pa spet prišel sem, kjer je iz gostilničarjeve pripovedi izvedel za maršalovo prevaro. Kralj je vprašal hčer: »Ali je res ta ubil zmaja?« Odgovorila je: »Da, res je. Zdaj smem razkriti maršalovo sramotno dejanje, saj je prišlo na dan brez moje pomoči. Izsilil mi je namreč obljubo, da bom molčala. Zato pa sem si izgovorila, da bo poroka šele čez leto in dan.«

Kralj je dal poklicati dvanajst svetnikov, da bi razsodili o maršalu, in obsodili so ga, da ga morajo raztrgati štirje voli. Tako je bil maršal usmrčen, kralj pa je dal svojo hčer lovcu in ga imenoval za svojega namestnika v vsem kraljestvu. Poroko so praznovali z velikim veseljem, mladi kralj pa je dal pripeljati svojega očeta in krušnega očeta ter ju zasul z zakladi. Tudi gostilničarja ni pozabil. Dal ga je poklicati in mu rekel: »Vidite, gospod gostilničar, poročil sem se s kraljevo hčerjo in vaša hiša in posestvo sta moja.« Gostilničar je rekel: »Da, po pravici bi bilo tako.« Mladi kralj pa je rekel: »Naj velja milost: hišo in posestvo obdržite, tisoč zlatnikov pa vam še podarim.«

Mladi kralj in mlada kraljica sta bila srečna in sta veselo živela skupaj. Pogosto je odhajal na lov, ker mu je bil v veselje, in zveste živali so ga morale spremljati. V bližini pa je bil gozd, o katerem so pravili, da v njem straši in da kdor enkrat zaide vanj, ne pride zlahka spet ven. Mladi kralj si je silno želel loviti v njem in staremu kralju ni dal miru, dokler mu ni dovolil. Odjezdil je z velikim spremstvom, in ko je prišel do gozda, je v njem zagledal snežno belo košuto ter rekel svojim ljudem: »Počakajte tukaj, dokler se ne vrnem, rad bi ulovil to lepo žival.« Odjezdil je za njo v gozd in le njegove živali so mu sledile. Ljudje so ostali tam in čakali do večera, vendar se ni vrnil. Tedaj so odjezdili domov in povedali mladi kraljici: »Mladi kralj je v začaranem gozdu zasledoval belo košuto in se ni vrnil.« Silno jo je zaskrbelo zanj.

On pa je ves čas jezdil za lepo živaljo in je nikakor ni mogel dohiteti. Kadar je menil, da je že dovolj blizu za strel, jo je spet zagledal, kako skače daleč stran, nazadnje pa je povsem izginila. Tedaj je opazil, da je zašel globoko v gozd, vzel rog in zatrobil, vendar ni dobil odgovora, saj ga njegovi ljudje niso mogli slišati. Ker se je spuščala noč, je spoznal, da se tistega dne ne bo mogel vrniti domov. Razjahal je, zakuril ogenj ob drevesu in sklenil tam prenočiti. Ko je sedel ob ognju in so njegove živali polegle poleg njega, se mu je zazdelo, da sliši človeški glas. Ozrl se je naokrog, a ni ničesar opazil. Kmalu zatem je spet zaslišal stokanje, kakor da prihaja od zgoraj. Pogledal je kvišku in na drevesu zagledal starko, ki je kar naprej tarnala: »Hu, hu, hu, kako me zebe!« Rekel je: »Pridi dol in se pogrej, če te zebe.« Ona pa je rekla: »Ne, tvoje živali me bodo ugriznile.« Odgovoril je: »Nič ti ne bodo storile, stara mamica, le pridi dol.« Toda bila je čarovnica in je rekla: »Z drevesa bom vrgla šibo. Če jih z njo udariš po hrbtu, mi ne bodo nič storile.« Vrgla mu je šibico in z njo je udaril živali. Takoj so obležale negibne in se spremenile v kamen. Ko je bila čarovnica varna pred njimi, je skočila na tla, se s šibo dotaknila še njega in tudi njega spremenila v kamen. Nato se je zasmejala ter njega in njegove živali odvlekla v jarek, kjer je ležalo že več takih kamnov.

Ker se mladi kralj nikakor ni vrnil, sta kraljičin strah in skrb vse bolj naraščala. Prav v tistem času pa je v kraljestvo prišel drugi brat, ki je ob njuni ločitvi odšel proti vzhodu. Iskal je službo, a je ni našel, potem pa je potoval sem ter tja in dajal svojim živalim plesati. Spomnil se je, da bi rad pogledal nož, ki sta ga ob slovesu zasadila v drevesno deblo, da bi izvedel, kako se godi njegovemu bratu. Ko je prišel tja, je bila bratova stran rezila napol zarjavela, polovica pa je bila še svetla. Prestrašil se je in pomislil: Mojega brata je morala zadeti velika nesreča, a morda ga še lahko rešim, saj je polovica noža še svetla. S svojimi živalmi je odšel proti zahodu, in ko je prišel do mestnih vrat, mu je straža stopila naproti in ga vprašala, ali naj njegovi ženi naznani njegov prihod, saj je mlada kraljica že nekaj dni v velikem strahu, ker ga ni nazaj, in se boji, da je umrl v začaranem gozdu. Straža je bila namreč prepričana, da je to sam mladi kralj, tako zelo mu je bil podoben, pa še divje živali so tekle za njim. Tedaj je spoznal, da govorijo o njegovem bratu, in pomislil: Najbolje bo, da se izdam zanj, tako ga bom laže rešil. Pustil se je torej pospremiti v grad, kjer so ga sprejeli z velikim veseljem. Mlada kraljica je bila prepričana, da je to njen mož, in ga vprašala, zakaj ga tako dolgo ni bilo nazaj. Odgovoril je: »Zašel sem v gozdu in nisem mogel prej najti poti iz njega.«

Zvečer so ga odpeljali v kraljevsko posteljo, on pa je medse in mlado kraljico položil dvorezen meč. Ni vedela, kaj naj bi to pomenilo, vendar si ni upala vprašati.

Ostal je nekaj dni in medtem poizvedel vse o začaranem gozdu, nazadnje pa rekel: »Še enkrat moram tja na lov.« Kralj in mlada kraljica sta mu skušala to odsvetovati, vendar je vztrajal in odšel z velikim spremstvom. Ko je prišel v gozd, se mu je zgodilo enako kakor bratu. Zagledal je belo košuto in rekel svojim ljudem: »Ostanite tukaj in počakajte, dokler se ne vrnem, rad bi ulovil to lepo žival.« Odjezdil je v gozd in njegove živali so tekle za njim. Toda košute ni mogel dohiteti in zašel je tako globoko v gozd, da je moral v njem prenočiti. Ko je zakuril ogenj, je nad seboj zaslišal stokanje: »Hu, hu, hu, kako me zebe!« Pogledal je kvišku in na drevesu je sedela ista čarovnica. Rekel je: »Če te zebe, pridi dol, stara mamica, in se pogrej.« Odgovorila je: »Ne, tvoje živali me bodo ugriznile.« On pa je rekel: »Nič ti ne bodo storile.« Tedaj je zaklicala: »Vrgla ti bom šibo. Če jih z njo udariš, mi ne bodo nič storile.« Ko je lovec to slišal, starki ni zaupal in je rekel: »Svojih živali ne bom tepel. Pridi dol, sicer pridem pote.« Zaklicala je: »Kaj pa nameravaš? Saj mi ne moreš nič!« Odgovoril je: »Če ne prideš dol, te bom sestrelil.« Rekla je: »Kar streljaj, tvojih krogel se ne bojim.« Pomeri in ustreli vanjo, toda čarovnici nobena svinčena krogla ni mogla do živega. Predirljivo se je zasmejala in zaklicala: »Mene pa ne boš zadel!« Lovec je vedel, kaj je treba storiti: s suknje si je odtrgal tri srebrne gumbe in jih nabil v puško, saj proti njim njena čarovnija ni nič zalegla. Ko je sprožil, je z glasnim krikom takoj strmoglavila na tla. Stopil je nanjo in rekel: »Stara čarovnica, če takoj ne priznaš, kje je moj brat, te zgrabim z obema rokama in vržem v ogenj!« V silnem strahu je prosila za milost in rekla: »S svojimi živalmi leži okamenel v jarku.« Prisilil jo je, da je šla z njim tja, ji zagrozil in rekel: »Stara opica, zdaj boš oživila mojega brata in vsa bitja, ki ležijo tukaj, sicer boš končala v ognju!« Vzela je šibo in se dotaknila kamnov. Njegov brat in živali so spet oživeli, vstali pa so tudi številni drugi, trgovci, rokodelci in pastirji, se zahvalili za rešitev in odšli domov. Brata dvojčka sta se ob snidenju poljubila in se iz srca veselila. Nato sta zgrabila čarovnico, jo zvezala in položila v ogenj. Ko je zgorela, se je gozd sam od sebe odprl ter postal svetel in jasen, kraljevi grad pa je bilo mogoče videti tri ure hoda daleč.

Brata sta se skupaj odpravila domov in si po poti pripovedovala, kaj se jima je zgodilo. Ko je mlajši povedal, da je namesto kralja gospodar vse dežele, je drugi rekel: »To sem že opazil, saj so mi ob prihodu v mesto, ko so me imeli zate, izkazovali vse kraljevske časti. Mlada kraljica me je imela za svojega moža in moral sem jesti ob njej ter spati v tvoji postelji.« Ko je drugi to slišal, sta ga prevzela takšno ljubosumje in jeza, da je potegnil meč in bratu odsekal glavo. Ko pa je ta mrtev obležal in je videl teči rdečo kri, ga je obšlo silno kesanje. »Moj brat me je rešil,« je vzkliknil, »jaz pa sem ga v zahvalo ubil!« In glasno je žaloval. Tedaj je prišel njegov zajec in se ponudil, da bo prinesel korenino življenja. Odhitel je in jo še pravočasno prinesel, mrtvi pa je spet oživel in o rani ni bilo niti sledu.

Nato sta šla naprej in mlajši je rekel: »Videti si kakor jaz, kraljevska oblačila imaš kakor jaz in živali ti sledijo kakor meni. V mesto bova vstopila skozi nasprotna vrata in z dveh strani hkrati prišla k staremu kralju.« Tako sta se ločila in k staremu kralju sta hkrati prišli straži od enih in drugih vrat ter naznanili, da se je mladi kralj z živalmi vrnil z lova. Kralj je rekel: »To ni mogoče, saj je med vrati uro hoda.« Medtem pa sta brata z dveh strani prišla na grajsko dvorišče in se oba povzpela v dvorano. Kralj je rekel hčeri: »Povej, kateri je tvoj mož? Drug drugemu sta tako podobna, da jaz ne morem vedeti.« Bila je v veliki zadregi in ni znala povedati, nazadnje pa se je spomnila ogrlice, ki jo je dala živalim. Pogledala je in na enem od levov našla svojo zlato zaponko. Veselo je vzkliknila: »Tisti, ki mu sledi ta lev, je moj pravi mož!« Mladi kralj se je zasmejal in rekel: »Da, ta je pravi.« Skupaj so sedli k mizi, jedli in pili ter se veselili. Zvečer, ko je šel mladi kralj v posteljo, ga je žena vprašala: »Zakaj si prejšnje noči vedno položil dvorezen meč v najino posteljo? Mislila sem, da me hočeš ubiti.« Tedaj je spoznal, kako zvest mu je bil brat.