Prevod

Neki mlinar je sčasoma obubožal in ni imel ničesar več razen svojega mlina in velike jablane za njim. Nekoč je šel v gozd po drva, pa je k njemu pristopil starec, ki ga še nikoli ni videl, in rekel: »Zakaj se mučiš s sekanjem drv? Obogatil te bom, če mi obljubiš tisto, kar stoji za tvojim mlinom.« »Kaj drugega bi to moglo biti kot moja jablana?« je pomislil mlinar, rekel »da« in tujcu to pisno obljubil. Ta pa se je porogljivo zasmejal in rekel: »Čez tri leta pridem po tisto, kar mi pripada,« nato pa odšel. Ko je mlinar prišel domov, mu je žena stopila naproti in rekla: »Povej mi, mlinar, od kod je v našo hišo nenadoma prišlo tolikšno bogastvo? Vse skrinje in zaboji so naenkrat polni, nihče ni ničesar prinesel in ne vem, kako se je to zgodilo.« Odgovoril ji je: »To je delo tujca, ki sem ga srečal v gozdu in mi je obljubil velike zaklade. V zameno sem mu pisno obljubil tisto, kar stoji za mlinom. Veliko jablano pa menda lahko damo za to.« »Oh, mož,« je prestrašeno rekla žena, »to je bil hudič! Ni mislil jablane, temveč najino hčer, ki je stala za mlinom in pometala dvorišče.«

Mlinarjeva hči je bila lepo in pobožno dekle in je vsa tri leta živela v božjem strahu in brez greha. Ko je ta čas minil in je napočil dan, ko naj bi jo hudobec odpeljal, se je do čistega umila in s kredo zarisala krog okoli sebe. Hudič se je prikazal že navsezgodaj, vendar se ji ni mogel približati. Jezno je rekel mlinarju: »Odvzemi ji vso vodo, da se ne bo več mogla umivati, sicer nimam nobene moči nad njo.« Mlinar se je prestrašil in storil, kakor mu je bilo ukazano. Naslednje jutro je hudič spet prišel, toda dekle je jokalo na svoje roke in bile so povsem čiste. Spet se ji ni mogel približati, zato je besno rekel mlinarju: »Odsekaj ji roke, sicer ji ne morem ničesar storiti.« Mlinar se je zgrozil in odgovoril: »Kako naj svojemu lastnemu otroku odsekam roke!« Hudobec pa mu je zagrozil: »Če tega ne storiš, boš moj in odpeljal bom tebe.« Očeta je obšel strah in obljubil je, da ga bo ubogal. Šel je k dekletu in rekel: »Otrok moj, če ti ne odsekam obeh rok, me bo hudič odpeljal, in v strahu sem mu to obljubil. Pomagaj mi v moji stiski in odpusti mi zlo, ki ti ga bom storil.« Odgovorila je: »Ljubi oče, storite z menoj, kar hočete, saj sem vaš otrok.« Nato je položila obe roki predse in si ju pustila odsekati. Hudič je prišel še tretjič, toda tako dolgo in toliko je jokala na štrclje, da so bili povsem čisti. Zato se je moral umakniti in izgubil je vso pravico do nje.

Mlinar ji je rekel: »Po tvoji zaslugi sem dobil tolikšno bogastvo, da bom vse življenje najlepše skrbel zate.« Ona pa je odgovorila: »Tukaj ne morem ostati. Odšla bom. Usmiljeni ljudje mi bodo že dali toliko, kolikor potrebujem.« Nato si je dala pohabljeni roki privezati na hrbet in ob sončnem vzhodu krenila na pot. Hodila je ves dan, dokler se ni znočilo. Tedaj je prišla do kraljevega vrta in v mesečini zagledala drevesa, polna lepega sadja. Vendar ni mogla vanj, saj ga je obdajal vodni jarek. Ker je ves dan hodila, ne da bi zaužila en sam grižljaj, in jo je mučila lakota, je pomislila: »Oh, ko bi bila notri in bi lahko pojedla nekaj sadja, sicer bom umrla od lakote.« Pokleknila je, klicala Gospoda Boga in molila. Nenadoma je prišel angel in zaprl zapornico, tako da se je jarek osušil in je lahko šla skozenj. Stopila je na vrt in angel je šel z njo. Zagledala je drevo, na katerem so rasle lepe hruške, toda vse so bile preštete. Stopila je k njemu in z usti pojedla eno hruško naravnost z drevesa, da bi si potešila lakoto, več pa ne. Vrtnar je vse to videl, toda ker je ob njej stal angel, se je prestrašil in mislil, da je dekle prikazen. Molčal je in si ni upal ne zaklicati ne ogovoriti prikazni. Ko je pojedla hruško, je bila sita, zato je odšla in se skrila v grmovje. Kralj, ki mu je vrt pripadal, je naslednje jutro prišel na vrt, preštel hruške in opazil, da ena manjka. Vprašal je vrtnarja, kam je izginila, saj je ni bilo pod drevesom, pa vendar je manjkala. Vrtnar je odgovoril: »Sinoči je prišla sem prikazen brez rok in z usti pojedla eno hruško z drevesa.« Kralj je vprašal: »Kako je prikazen prišla čez vodo? In kam je odšla, ko je pojedla hruško?« Vrtnar je odgovoril: »Z neba je prišel nekdo v snežno beli obleki, zaprl zapornico in zadržal vodo, da je prikazen lahko šla skozi jarek. Ker je moral biti angel, sem se prestrašil in nisem ne spraševal ne klical. Ko je prikazen pojedla hruško, se je spet umaknila.« Kralj je rekel: »Če je tako, kakor praviš, bom nocoj bedel s teboj.«

Ko se je stemnilo, je kralj prišel na vrt in pripeljal s seboj duhovnika, ki naj bi ogovoril prikazen. Vsi trije so sedli pod drevo in oprezali. Opolnoči je dekle prilezlo iz grmovja, stopilo k drevesu in spet z usti pojedlo hruško, ob njem pa je stal angel v beli obleki. Tedaj je duhovnik stopil naprej in vprašal: »Ali prihajaš od Boga ali s tega sveta? Si duh ali človek?« Odgovorila je: »Nisem duh, temveč ubog človek, ki so ga vsi zapustili, le Bog ne.« Kralj je rekel: »Če te je ves svet zapustil, te jaz ne bom.« Odpeljal jo je s seboj v svoj kraljevi grad in ker je bila tako lepa in pobožna, jo je iz srca vzljubil, dal zanjo izdelati srebrne roke in jo vzel za ženo.

Čez leto dni je moral kralj na vojno. Mlado kraljico je zaupal svoji materi in ji rekel: »Ko bo rodila, lepo skrbite zanjo in jo negujte ter mi to takoj sporočite v pismu.« Kraljica je rodila lepega sina. Stara mati je nemudoma napisala pismo in kralju sporočila veselo novico. Sel pa je med potjo počival ob potoku in ker je bil od dolge hoje utrujen, je zaspal. Tedaj je prišel hudič, ki je pobožni kraljici ves čas skušal škodovati, in zamenjal pismo z drugim, v katerem je pisalo, da je kraljica rodila podtaknjenca. Ko je kralj prebral pismo, se je prestrašil in silno užalostil, vendar je v odgovor napisal, naj za kraljico lepo skrbijo in jo negujejo do njegove vrnitve. Sel se je s pismom odpravil nazaj, počival na istem mestu in spet zaspal. Hudič je znova prišel in mu v torbo položil drugo pismo, v katerem je pisalo, naj kraljico in njenega otroka ubijejo. Stara mati se je silno prestrašila, ko je dobila pismo. Ni mogla verjeti in je kralju še enkrat pisala, vendar ni dobila drugačnega odgovora, saj je hudič slu vsakič podtaknil ponarejeno pismo. V zadnjem pismu je pisalo še, naj za dokaz shranijo kraljičin jezik in oči.

Stara mati pa je jokala ob misli, da naj bi se prelila tako nedolžna kri. Ponoči je dala pripeljati košuto, ji izrezala jezik in oči ter jih shranila. Nato je rekla kraljici: »Ne morem te dati ubiti, kakor ukazuje kralj, toda dlje ne smeš ostati tukaj. Pojdi s svojim otrokom v širni svet in se nikoli več ne vrni.« Privezala ji je otroka na hrbet in uboga žena je s solznimi očmi odšla. Prišla je v velik, divji gozd, pokleknila in molila k Bogu. Tedaj se ji je prikazal Gospodov angel in jo odpeljal do majhne hiše, na kateri je bila tablica z besedami: »Tu vsakdo prebiva zastonj.« Iz hišice je prišla snežno bela devica in rekla: »Dobrodošli, gospa kraljica,« ter jo odpeljala noter. Odvezala ji je dečka s hrbta in ga pristavila k njenim prsim, da je pil, nato pa ga položila v lepo postlano posteljico. Uboga žena je vprašala: »Kako veš, da sem bila kraljica?« Bela devica je odgovorila: »Angel sem, ki ga je poslal Bog, da skrbi zate in za tvojega otroka.« V hiši je ostala sedem let in zanjo je bilo dobro poskrbljeno. Po božji milosti so ji zaradi njene pobožnosti odsekane roke spet zrasle.

Kralj se je naposled vrnil z vojne domov in najprej je hotel videti svojo ženo in otroka. Stara mati je začela jokati in rekla: »Ti hudobni človek, kaj si mi pisal, naj vzamem življenje dvema nedolžnima dušama!« Pokazala mu je obe pismi, ki ju je hudobec ponaredil, in nadaljevala: »Storila sem, kakor si ukazal,« ter mu pokazala dokaz, jezik in oči. Tedaj je kralj začel še veliko bridkeje jokati za svojo ubogo ženo in sinčkom, tako da se je stari materi zasmilil in mu je rekla: »Pomiri se, še živi. Na skrivaj sem dala zaklati košuto in od nje vzela dokaz, tvoji ženi pa sem privezala otroka na hrbet in ji naročila, naj gre v širni svet. Obljubiti je morala, da se nikoli več ne vrne sem, ker si tako jezen nanjo.« Kralj je rekel: »Šel bom, kamor seže modro nebo, in ne bom ne jedel ne pil, dokler ne najdem svoje ljube žene in otroka, če nista medtem umrla ali poginila od lakote.«

Nato je kralj skoraj sedem let blodil naokrog in jo iskal med skalnimi pečinami in v votlinah, vendar je ni našel in je že mislil, da je umrla od lakote. Ves ta čas ni ne jedel ne pil, toda Bog ga je ohranjal pri življenju. Naposled je prišel v velik gozd in v njem našel majhno hišico s tablico, na kateri je pisalo: »Tu vsakdo prebiva zastonj.« Bela devica je prišla ven, ga prijela za roko, ga odpeljala noter in rekla: »Dobrodošli, gospod kralj,« nato pa ga vprašala, od kod prihaja. Odgovoril je: »Že skoraj sedem let hodim po svetu in iščem svojo ženo in njenega otroka, pa ju ne morem najti.« Angel mu je ponudil hrano in pijačo, vendar ni ničesar vzel, želel si je le malo odpočiti. Legel je spat in si obraz pokril z ruto.

Nato je angel odšel v sobo, kjer je kraljica sedela s svojim sinom, ki ga je navadno klicala Schmerzenreich, in ji rekel: »Pridi ven s svojim otrokom, tvoj mož je prišel.« Šla je tja, kjer je ležal, in ruta mu je zdrsnila z obraza. Rekla je: »Schmerzenreich, poberi očetovo ruto in mu spet pokrij obraz.« Otrok jo je pobral in mu znova pokril obraz. Kralj je to slišal v dremežu in nalašč pustil, da mu je ruta še enkrat padla z obraza. Deček je postal nestrpen in rekel: »Ljuba mati, kako naj svojemu očetu pokrijem obraz, ko pa nimam očeta na tem svetu? Naučil sem se moliti: Oče naš, ki si v nebesih. Takrat si mi rekla, da je moj oče v nebesih in da je ljubi Bog. Kako naj poznam tega tako divjega moža? To ni moj oče.« Ko je kralj to slišal, se je dvignil in vprašal ženo, kdo je. Rekla je: »Tvoja žena sem, to pa je tvoj sin Schmerzenreich.« Pogledal je njene žive roke in rekel: »Moja žena je imela srebrne roke.« Odgovorila je: »Milostljivi Bog mi je dal, da so mi prave roke spet zrasle.« Angel je odšel v sobo, prinesel srebrne roke in mu jih pokazal. Šele tedaj je z gotovostjo spoznal, da sta pred njim njegova ljuba žena in ljubi otrok. Poljubil ju je in ves srečen rekel: »Težak kamen se mi je odvalil od srca.« Božji angel jim je še enkrat postregel s skupnim obedom, nato pa so odšli domov k njegovi stari materi. Povsod je zavladalo veliko veselje, kralj in kraljica sta še enkrat praznovala poroko in srečno živela do svojega blaženega konca.