Prevod

Živel je reven mož, ki je imel štiri sinove. Ko so odrasli, jim je rekel: »Dragi otroci, zdaj morate v svet, saj nimam ničesar, kar bi vam lahko dal. Odpravite se na tuje, izučite se kakšne obrti in glejte, da se boste preživljali.« Štirje bratje so vzeli popotne palice, se poslovili od očeta in skupaj odšli skozi mestna vrata. Ko so že nekaj časa hodili, so prišli do razpotja, od koder so poti vodile na štiri različne strani. Tedaj je najstarejši rekel: »Tukaj se moramo ločiti, a čez štiri leta na današnji dan se spet snidemo na tem kraju. Dotlej pa naj vsak poskusi svojo srečo.«

Vsak je šel po svoji poti in najstarejši je srečal moža, ki ga je vprašal, kam je namenjen in kaj namerava. »Rad bi se izučil kakšne obrti,« je odgovoril. Mož pa mu je rekel: »Pojdi z menoj in postani tat.« »Ne,« je odgovoril mladenič, »to vendar ni poštena obrt in na koncu človek obvisi na vislicah kakor kembelj v zvonu.« »Oh,« je rekel mož, »vislic se ti ni treba bati. Naučil te bom le, kako vzeti tisto, česar ne more dobiti nihče drug, ne da bi ti kdo prišel na sled.« Tako se je pustil pregovoriti in se pri možu izučil za tatu. Postal je tako spreten, da pred njim ni bilo varno nič, kar si je zaželel. Drugi brat je srečal moža, ki ga je prav tako vprašal, česa bi se rad naučil v svetu. »Tega še ne vem,« je odgovoril. »Potem pojdi z menoj in postani zvezdogled. Nič ni boljšega od tega, saj ti nič ne ostane skrito.« To mu je bilo všeč in postal je tako spreten zvezdogled, da mu je mojster, ko se je izučil in hotel oditi naprej, podaril daljnogled ter rekel: »Z njim boš videl vse, kar se dogaja na zemlji in na nebu, in nič ti ne bo moglo ostati skrito.« Tretjega brata je vzel v uk neki lovec in ga tako dobro poučil o vsem, kar sodi k lovu, da je postal izučen lovec. Ob slovesu mu je mojster podaril puško in rekel: »Ta nikoli ne zgreši. Kar vzameš na muho, boš zagotovo zadel.« Tudi najmlajši brat je srečal moža, ki ga je ogovoril in vprašal, kaj namerava. »Ali ne bi rad postal krojač?« »Prav nič me ne mika,« je rekel fant. »Da bi od jutra do večera sključen sedel, sukal iglo sem in tja ter vihtel likalnik, to mi ne gre v glavo.« »Kaj še,« je odvrnil mož, »govoriš pač, kakor se na to razumeš. Pri meni se boš naučil čisto drugačne krojaške umetnosti, ki je dostojna in spodobna, v marsičem pa tudi zelo častna.« Tako se je pustil pregovoriti, odšel z njim in se njegove umetnosti naučil do potankosti. Ob slovesu mu je mož dal iglo in rekel: »Z njo lahko zašiješ vse, kar ti pride pod roke, naj bo mehko kakor jajce ali trdo kakor jeklo. Vse se bo spojilo v eno, tako da ne bo videti niti šiva.«

Ko so minila dogovorjena štiri leta, so štirje bratje ob istem času prišli na razpotje, se objeli in poljubili ter se vrnili domov k očetu. »No,« je veselo rekel, »vas je veter spet prinesel k meni?« Pripovedovali so mu, kako se jim je godilo in kako se je vsak izučil svoje obrti. Sedeli so pred hišo pod velikim drevesom, ko je oče rekel: »Zdaj vas bom preizkusil, da vidim, kaj znate.« Ozrl se je navzgor in rekel drugemu sinu: »Tam zgoraj v vrhu drevesa je med dvema vejama ščinkavčevo gnezdo. Povej mi, koliko jajc je v njem.« Zvezdogled je vzel daljnogled, pogledal navzgor in rekel: »Pet jih je.« Oče je rekel najstarejšemu: »Ti pa prinesi jajca dol, ne da bi zmotil ptico, ki sedi na njih in jih vali.« Spretni tat je splezal na drevo in ptički, ki ni ničesar opazila in je mirno sedela naprej, izpod trebuha vzel pet jajc ter jih prinesel očetu. Oče jih je vzel, položil po eno na vsak vogal mize, peto pa na sredino, nato pa rekel lovcu: »Z enim samim strelom mi razpolovi vseh pet jajc.« Lovec je pomeril s puško in z enim samim strelom prestrelil vseh pet jajc, kakor je zahteval oče. Ta je gotovo imel smodnik, ki strelja okrog vogalov. »Zdaj si ti na vrsti,« je oče rekel četrtemu sinu. »Spet zašij jajca in tudi ptičke v njih, tako da jim strel ne bo prav nič škodil.« Krojač je vzel iglo in zašil vse, kakor je zahteval oče. Ko je končal, je moral tat jajca odnesti nazaj na drevo v gnezdo in jih spet podložiti ptici, ne da bi ta kaj opazila. Ptička jih je valila do konca in čez nekaj dni so se iz njih izvalili mladiči. Na mestu, kjer jih je krojač zašil, so imeli okoli vratu rdečo črtico.

»Res,« je starec rekel sinovom, »ne morem vas prehvaliti. Dobro ste izrabili svoj čas in se naučili nečesa poštenega. Ne znam reči, kateri izmed vas si zasluži prvenstvo. Ko le kmalu dobite priložnost, da uporabite svoje znanje, pa se bo pokazalo.« Kmalu zatem je po deželi završalo, da je zmaj ugrabil kraljevo hčer. Kralja je noč in dan razjedala skrb in dal je razglasiti, da bo tisti, ki jo pripelje nazaj, dobil njeno roko. Štirje bratje so se pogovorili: »To bi bila priložnost, da pokažemo, kaj znamo.« Sklenili so, da se skupaj odpravijo na pot in rešijo kraljevo hčer. »Kje je, bom kmalu izvedel,« je rekel zvezdogled, pogledal skozi daljnogled in dejal: »Že jo vidim. Daleč od tod sedi na skali sredi morja, ob njej pa je zmaj, ki jo straži.« Nato je šel h kralju, ga prosil za ladjo zase in za svoje brate ter z njimi odplul čez morje, dokler niso prispeli do skale. Kraljeva hči je sedela tam, zmaj pa ji je ležal v naročju in spal. Lovec je rekel: »Ne smem streljati, saj bi obenem ubil tudi lepo mladenko.« »Potem bom jaz poskusil srečo,« je rekel tat, se prikradel bliže in jo izmaknil izpod zmaja, tako tiho in spretno, da pošast ni ničesar opazila, temveč je smrčala naprej. Polni veselja so z njo pohiteli na ladjo in odpluli na odprto morje. Ko pa se je zmaj prebudil in ni več našel kraljeve hčere, se je pognal za njimi in besno prhal po zraku. Ko je lebdel tik nad ladjo in se hotel spustiti nanjo, je lovec pomeril s puško in ga ustrelil naravnost v srce. Pošast je mrtva strmoglavila, a bila je tako velika in mogočna, da je pri padcu raztreščila vso ladjo. Še sreča, da jim je uspelo zgrabiti nekaj desk, na katerih so plavali po širnem morju. Spet so bili v hudi stiski, toda krojač ni stal križem rok. Vzel je svojo čudežno iglo, z nekaj velikimi vbodi na hitro sešil deske, sedel nanje in pobral vse kose ladje. Nato je tudi te tako spretno sešil, da je bila ladja v kratkem spet pripravljena za plovbo in so se lahko srečno vrnili domov.

Ko je kralj spet zagledal svojo hčer, je zavladalo veliko veselje. Štirim bratom je rekel: »Eden izmed vas jo bo dobil za ženo, kateri, pa se dogovorite sami.« Tedaj se je med njimi vnel hud prepir, saj jo je vsak terjal zase. Zvezdogled je rekel: »Če ne bi zagledal kraljeve hčere, bi bile vse vaše umetnosti zaman. Zato pripada meni.« Tat je rekel: »Kaj bi pomagalo, da si jo videl, če je jaz ne bi izmaknil izpod zmaja? Zato pripada meni.« Lovec je rekel: »Pošast bi vas skupaj s kraljevo hčerjo raztrgala, če je ne bi zadela moja krogla. Zato pripada meni.« Krojač pa je rekel: »In če vam jaz s svojo umetnostjo ne bi spet sešil ladje, bi vsi žalostno utonili. Zato pripada meni.« Tedaj je kralj razsodil: »Vsak izmed vas ima enako pravico, in ker mladenke ne more dobiti vsak, je ne bo dobil nobeden. Toda za nagrado bom vsakemu dal pol kraljestva.« Bratom je bila ta odločitev všeč in rekli so: »Bolje tako, kakor da bi se sprli.« Vsak je torej dobil pol kraljestva in s svojim očetom so živeli v sreči in blagostanju, dokler je bilo Bogu po volji.