Waltey
Potegavščina z zavitkoma rib
Uji Shūi Monogatari · anonimna srednjeveška zbirkaO besedilu
Potegavščina z zavitkoma rib
- Vir
- Uji Shūi Monogatari
- Avtor
- anonimna srednjeveška zbirka
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- 日本語
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- 023 用経荒巻事
O izvirniku
Uji Shūi Monogatari
Srednjeveške japonske pripovedi o menihih, duhovih, čudežih, prevarah in vsakdanjih presenečenjih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Uji Shūi Monogatari v jeziku 日本語.
Besedilo
Potegavščina z zavitkoma rib
Nekoč je živel star dvorjan, ki je bil načelnik urada leve polovice prestolnice. Bil je že zelo v letih in silno starokopiten. Prebival je v hiši v spodnjem delu mesta, nikamor ni hodil in se je držal zase. V njegovem uradu je služboval pisar po imenu Ki no Mochitsune, ki je živel v Nagaoki. Ker je bil uradnik pod njegovim poveljstvom, ga je občasno obiskoval. Nekega dne je Mochitsune prišel v palačo velikega gospoda in posedal v shrambi za živila. Prav takrat so tja prinesli obilno pošiljko orad, zavitih v slamo, ki jih je bil gospodu poslal upravitelj province Awaji, Yorichika. Mochitsune je oskrbnika shrambe Yoshizumija prosil za dva zavitka in ju obesil na prečni tram. »Ko pošljem človeka ponju, mu ju, prosim, izročite,« mu je naročil. Pri sebi pa je mislil: »Podaril ju bom svojemu predstojniku in mu tako izkazal pozornost.« Pustil je torej zavitka viseti na tramu in odšel k načelniku. Ko je prispel, je našel gospodarja v sprejemnici z dvema ali tremi gosti. Da bi jih pogostil, je dal zakuriti v prenosnem glinenem ognjišču in pripravljal vse potrebno, vendar za obed pri njem ni bilo nobene primerne ribe. Tudi krapa ali perutnine očitno ni bilo pri roki. Tedaj je Mochitsune spregovoril: »K meni je pravkar prišel služabnik s posestva v provinci Settsu in mi prinesel tri zavitke orad. Enega sem pokusil in bil je tako izvrsten, da ni mogoče povedati, druga dva pa sem pustil še nedotaknjena. Ker se mi je mudilo sem in ni bilo služabnika, ki bi ju nesel, ju nisem prinesel s seboj. Kaj pravite, ko bi takoj poslal ponju?« Govoril je glasno in važno, si popravljal rokave ter si brisal kotičke ust; privzdignil se je na kolenih in se nagnil naprej. Načelnik je odgovoril: »Prav nič primernega nimamo, zato je to nadvse dobrodošlo. Brž pošlji ponju.« Tudi gostje so pritrjevali: »Kot kaže, ni ničesar, kar bi mogli jesti. V tem času je perutnina prav slabega okusa, krapi pa še niso pravi. Dobra orada je prava redkost.« Bilo je namreč nekako v devetem mesecu. Mochitsune je poklical dečka, ki mu je držal konja, in mu zašepetal: »Konja priveži ob vratih in takoj steci v palačo velikega gospoda. Oskrbniku shrambe povej, naj ti nemudoma izroči tista zavitka orad, ki sem ju pustil tam. Brez najmanjšega odlašanja ju prinesi sem. Nikjer se ne ustavljaj, ampak teci!« Ko ga je odposlal, je glasno ukazal: »Operite rezalno desko in jo prinesite!« Nato je pristavil: »Danes bom pa jaz poskrbel za razrez.« Ošilil si je paličici za prijemanje ribe, izvlekel nož iz nožnice in vse pripravil. »Kako dolgo ga ni! Le kje se mudi?« je nestrpno ponavljal. Ko je tako godrnjal, da deček zamuja, se je ta vrnil z dvema slamnatima zavitkoma, privezanima na vejo. »Kako priden deček! Ves zasopel je pritekel!« ga je pohvalil Mochitsune, prevzel zavitka in ju položil na desko. Potem si je z velikimi kretnjami, kakor da se pripravlja razrezati velikanskega krapa, popravil oba rokava, ju spretno podvezal in zategnil vezi. Eno koleno je privzdignil, drugo uprl ob tla in se namestil, kakor je veljalo za najbolj veščega mojstra. Prerezal je vrvice na zavitku in z nožem razgrnil slamo. Iz nje pa so se vsuli ploščati leseni cokli, stari raztrgani kosi blaga, ponošeni slamnati sandali, stara obuvala in druga podobna šara. Mochitsune je obnemel. Odvrgel je nož in paličici ter pobegnil, še preden si je utegnil dobro obuti čevlje. Načelnik in gostje so sedeli osupli, z odprtimi usti in široko razprtimi očmi. Tudi služabniki, ki so sedeli pred njimi, so se začudeno spogledovali; prav nenavadni so bili njihovi obrazi, ko so tako sedeli v vrsti. Vse veselje do jedi, pijače in zabave je izpuhtelo. Najprej je vstal eden, nato drugi in nazadnje so vsi odšli. Načelnik pa je dejal: »Vedel sem sicer, da je ta človek nezaslišan norec. Ker pa je vztrajno prihajal k meni, češ da sem njegov predstojnik, sem ga sprejemal. Ni mi bilo po volji, toda tudi odgnati ga nisem mogel. Kaj naj zdaj storim, ko me je s takšno potegavščino osleparil? Hudoben človek pokaže svojo naravo že ob najneznatnejši priložnosti. Kako se bo to razvedelo med ljudmi! Vsemu svetu bom v posmeh!« Oziral se je v nebo in brez konca tarnal. Mochitsune pa je skočil na konja in oddirjal v palačo. Tam je poiskal oskrbnika shrambe Yoshizumija in ga začel obtoževati, skoraj v solzah: »Če vam je bilo teh orad škoda, bi jih bili lahko preprosto obdržali! Zakaj ste mi morali napraviti kaj takega?« Brez konca mu je očital in se hudoval. Yoshizumi pa je odgovoril: »O čem vendar govorite? Potem ko sem vam odstopil zavitka, sem za kratek čas odšel domov. Svojemu služabniku sem naročil: ‘Če pride kdo od načelnika leve polovice prestolnice po tista zavitka, ju vzemi in izroči slu.’ Pravkar sem se vrnil in videl, da ju ni več, zato sem vprašal, kam sta izginila. Rekel mi je: ‘Prišel je takšen in takšen sel, pa sem mu ju izročil, kakor ste naročili.’ Mislil sem torej, da je vse v redu. Ničesar ne vem o tem, kar se je zgodilo.« »Potem pa vsaj pokličite človeka, ki ste mu dali naročilo, in ga izprašajte,« je dejal Mochitsune. Toda ko so ga hoteli poklicati, so ugotovili, da je že odšel. Tedaj je eden izmed kuhinjskih pomočnikov povedal: »Sedel sem v naši sobi in slišal mlade gospode, ki so govorili: ‘Glejta, na tramu visita zavitka rib! Kdo ju je pustil tam? Za kaj sta namenjena?’ Nekdo jim je odgovoril: ‘Čigava naj bi bila? Od gospoda pisarja iz urada leve polovice prestolnice sta.’ Pa so rekli: ‘Če je tako, ni nobene ovire. Že vemo, kaj bomo z njima.’ Snelí so ju, vse orade dali razrezati in postreči, namesto njih pa v slamo zavili stare raztrgane hlače, ploščate cokle in podobno ter zavitka spet obesili na tram. Tako sem slišal.« Ko je Mochitsune to izvedel, se je začel brezmejno jeziti in zmerjati. Ob njegovem kričanju pa se ni nikomur zasmilil, temveč so vsi planili v glasen smeh. Nazadnje je ves potrt pomislil: »Dovolj dolgo se bodo še krohotali na moj račun!« Umaknil se je v svojo hišo v Nagaoki in ostal zaprt v njej. Pravijo, da si potem tudi k načelniku leve polovice prestolnice ni več upal.
Izvirnik
023 用経荒巻事
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
今は昔左京のかみなりけるふる上達部ありけり年老ていみしうふるめかしかりけりしもわたりなる家にありきもせてこもりゐたりけりそのつかさのさくわんにて紀用経といふ物有けり長岡に
なん住ける司の目なれはこのかみのもとにもなんおとつりける此用経大殿のもとにまいりてにゑ殿にゐたるほとに淡路守よりちかか鯛のあら巻をおほくたてまつりたりけるを贄殿にもてまいりたりにゑ殿のあつかりよしすみに二まき用経こひとりてま木にささけてをくとてよしすみにいふやうこれ人してとりたてまつらんおりにをこせ給へといひをく心のうちに思けるやうこれわか司のかみにたてまつりておとつりたてまつらんと思てこれをまきにささけて左京のかみのもとにいきてみれはかんの君いていにまら人二三人はかりきてあるしせんとてちくわらに火おこしなとして我もとにて物くはんとするにはかはかしき魚もなし鯉鳥なとようありけなりそれに用経か申やうもちつねかもとにこそ津の国なる下人の鯛のあらまき三もてまうてきたりつるを一まきたへ心み侍つるかえもいはすめてたくさふらひつれは今二まきはけかさてをきてさふらふいそきてまうてつるに下人の候はてもてまいり
候はさりつる也たたいまとりにつかはさんはいかにとこゑたかくしたりかほにそてをつくろいてくちわきかいのこひなとしてゐあかりのそきて申せはかみさるへき物のなきにいとよき事かなとくとりにやれとの給ふまら人とももくふへき物のさふらはさめるに九月斗の事なれは此比鳥のあちはひいとわろし鯉はまたいてこすよき鯛はきいの物也なといひあへり用経うまひかへたる童をよひとりて馬をは御門の腋につなきてたたいま走て大殿に参りて贄殿のあつかりのぬしにそのをきつるあら巻たたいまをこせ給へとささめきて時かはさすもてこほかによるなとくはしれとてやりつさてまな板あらひてもてまいれとこゑたかくいひてやかて用経けふの包丁は仕つらんと云てまなはしけつりさやなる刀ぬいてまうけつつあな久しいつらきぬやなと心もとなかりゐたりをそしをそしといひゐたる程にやりつる童木の枝にあらまき二ゆいつけてもてきたりいとかしこくあはれとふかこと走てまうてきたる童かなと
ほめてとりてまな板の上にうちおきてことことしく大鯉つくらんやうに左右の袖つくろひくくりひきゆひかたひさたていまかた膝ふせていみしくつきつきしくゐなしてあら巻のなはをふつふつとをしきりて刀して藁ををしひらくにほろほろと物ともこほれておつる物はひら足駄ふるひきれふるわらうつ古くつかやうの物のかきりあるに用経あきれて刀もまなはしもうちすてて沓もはきあへす逃ていぬ左京のかみも客人もあきれて目も口もあきてゐたり前なる侍とももあさましくて目をみかわしてゐなみたるかほともいとあやしけなり物くひ酒のみつるあそひもみなすさましく成てひとりたちふたりたちみな立ていぬさ京のかみいはくこのをのこをはかくえもいはぬものくるひとはしりたりつれとも司のかみとてきむつひつれはよしとは思はねとをうへき事もあらねはさとみてあるにかかるわさをしてはからんをはいかかすへき物あしき人ははかなき事につけてもかかる也いかに世の人
ききつたへてよのわらひくさにせんとすらんと空をあふきてなけき給事かきりなし用経は馬に乗てはせちらして殿に参てにゑ殿のあつかりよしすみにあひて此あらまきをはおしとおほさはおいらかにとり給てはあらてかかる事をしいて給へるとなきぬはかりにうらみののしる事かきりなしよしすみかいはくいかにの給事そあらまきはたてまつりて後あからさまにやとにまかりつとてをのかおのこにいふやう左京の守のぬしのもとから荒巻とりにをこせたらは取て使にとらせよといひをきてまかててたた今帰まいりてみるにあらまきなけれはいつちいぬるそととふにしかしかの御使ありつれはの給はせつるやうにとりてたてまつりつるといひつれはさにこそはあんなれとききてなん侍る事のやうをしらすといへはさらはかひなくともいひあつけつらん主をよひて問給へといへは男をよひてとはんとするにいてていにけり膳部なる男かいふやうをのれらかへやに入ゐてききつれはこのわかぬし
たちのまきにささけられたるあらまきこそあれこはたかおきたるそなんのれうそととひつれはたれにかありつらん左京のさくわんの主の也といひつれはさてはことにもあらすすへきやうありとてとりおろして鯛をはみなきりまいりてかはりにふるしりきれひらあしたなとをこそ入てまきにをかるときき侍つれとかたれは用経聞てしかりののしる事限なしこの声をききて人々いとおしとはいはて笑ののしる用経しわひてかくわらひののしられんほとはありかしとおもひて長岡の家にこもりゐたり其後左京のかみの家にもえいかすなりにけるとかや
Nadaljuj z branjem