Waltey

Waltey

Bela kača

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Bela kača

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
7 min branja
Obseg
6 strani
Naslov izvirnika
Die weiße Schlange

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Bela kača

Pred davnimi časi je živel kralj, čigar modrost je slovela po vsej deželi. Nič mu ni ostalo neznano in zdelo se je, kakor da mu novice o najbolj skritih rečeh prinaša sam veter. Imel pa je nenavadno navado. Vsak dan opoldne, ko so z mize že vse pospravili in ni bilo nikogar več v sobi, mu je moral zaupni služabnik prinesti še eno skledo. Bila je pokrita in niti služabnik sam ni vedel, kaj je v njej. Tega ni vedel nihče, kajti kralj je ni odkril in ni jedel iz nje, dokler ni bil povsem sam. Tako je bilo že dolgo, ko je nekega dne služabnika, ki je skledo odnašal, premagala radovednost. Ni se ji mogel upreti in je skledo odnesel v svojo kamrico. Ko je skrbno zaklenil vrata, je dvignil pokrov in zagledal belo kačo. Ob pogledu nanjo ni mogel zatreti želje, da bi jo pokusil; odrezal je košček in ga dal v usta. Komaj pa se je dotaknil njegovega jezika, je pred oknom zaslišal nenavadno šepetanje drobnih glasov. Stopil je bliže in prisluhnil ter spoznal, da so to vrabci, ki se pogovarjajo med seboj in si pripovedujejo o vsem, kar so videli na polju in v gozdu. Ko je zaužil kačo, je dobil dar, da je razumel živalsko govorico.

Prav tistega dne pa se je zgodilo, da je kraljici izginil njen najlepši prstan. Sum je padel na zaupnega služabnika, ki je imel povsod prost dostop. Kralj ga je poklical predse, ga ostro oštel in mu zagrozil, da ga bo imel za tatu in ga dal usmrtiti, če do jutri ne bo znal povedati, kdo je krivec. Zaman je zatrjeval, da je nedolžen; kralj ga je odslovil, ne da bi omilil svojo grožnjo. Ves nemiren in prestrašen je odšel na dvorišče ter premišljeval, kako bi se rešil iz stiske. Tam so ob tekoči vodi mirno druga ob drugi počivale race, si s kljuni gladile perje in se zaupno pogovarjale. Služabnik je obstal in jim prisluhnil. Pripovedovale so si, kod vse so se zjutraj premajale in kakšno dobro hrano so našle. Tedaj je ena nejevoljno rekla: »Nekaj mi težko leži v želodcu. V naglici sem s hrano pogoltnila tudi prstan, ki je ležal pod kraljičinim oknom.« Služabnik jo je nemudoma zgrabil za vrat, jo odnesel v kuhinjo in rekel kuharju: »Zakolji tole raco, lepo je rejena.« »Res je,« je rekel kuhar in jo potehtal v roki, »ni se prav nič branila rediti in že dolgo čaka, da jo spečemo.« Prerezal ji je vrat, in ko so jo očistili, so v njenem želodcu našli kraljičin prstan. Služabnik je zdaj zlahka dokazal kralju svojo nedolžnost. Ker je kralj hotel popraviti krivico, mu je dovolil, da si izprosi kakšno milost, in mu obljubil najvišji častni položaj na dvoru, kar bi si ga zaželel.

Služabnik je vse odklonil in prosil le za konja in denar za pot. Želel si je namreč videti svet in nekaj časa potovati po njem. Ko so mu željo izpolnili, se je odpravil na pot. Nekega dne je prišel mimo ribnika in opazil tri ribe, ki so se ujele v trstičje in hlastale po vodi. Čeprav pravijo, da so ribe neme, je vendar slišal njihovo tožbo, da bodo morale tako bedno poginiti. Ker je bil usmiljenega srca, je stopil s konja in vse tri ujetnice vrnil v vodo. Od veselja so zaplesale, pomolile glave iz vode in mu zaklicale: »Ne bomo pozabile, da si nas rešil, in ti bomo povrnile dobroto!« Jezdil je naprej in čez nekaj časa se mu je zazdelo, da v pesku pri svojih nogah sliši glas. Prisluhnil je in zaslišal mravljinčjega kralja, ki je tožil: »Ko bi nas le ljudje s svojimi nerodnimi živalmi pustili pri miru! Ta neumni konj s težkimi kopiti brez usmiljenja tepta moje ljudstvo!« Zavil je na stransko pot in mravljinčji kralj mu je zaklical: »Ne bomo pozabili in ti bomo povrnili dobroto!« Pot ga je pripeljala v gozd. Tam je zagledal krokarja in krokarico, ki sta stala ob gnezdu in metala svoje mladiče iz njega. »Poberite se, faloti!« sta kričala. »Ne moreva vas več nasititi. Dovolj veliki ste že in si lahko sami poiščete hrano.« Ubogi mladiči so ležali na tleh, prhutali in mahali s krili ter vpili: »Ubogi nebogljeni otroci smo! Sami naj bi se hranili, pa še leteti ne znamo! Kaj nam preostane drugega, kakor da tu umremo od lakote!« Dobri mladenič je stopil s konja, ga ubil z mečem in ga prepustil mladim krokarjem za hrano. Priskakljali so k njemu, se nasitili in zaklicali: »Ne bomo pozabili in ti bomo povrnili dobroto!«

Zdaj je moral pot nadaljevati peš. Ko je prehodil dolgo pot, je prispel v veliko mesto. Na ulicah sta vladala velik hrup in gneča. Prijezdil je mož in razglasil, da kraljeva hči išče moža, toda kdor se hoče potegovati zanjo, mora opraviti težko nalogo; če mu ne uspe, bo ob življenje. Mnogi so že poskusili, a so zaman zastavili življenje. Ko pa je mladenič zagledal kraljevo hčer, ga je njena izredna lepota tako očarala, da je pozabil na vse nevarnosti, stopil pred kralja in se prijavil za snubca.

Nemudoma so ga odpeljali k morju in mu pred očmi vrgli v vodo zlat prstan. Nato mu je kralj ukazal, naj ga prinese z morskega dna, in dodal: »Če prideš na površje brez njega, te bodo vedno znova pahnili v globino, dokler ne boš poginil v valovih.« Vsem se je lepi mladenič smilil, vendar so ga pustili samega ob morju. Stal je na obali in premišljeval, kaj naj stori. Tedaj je nenadoma zagledal tri ribe, ki so priplavale k njemu. Bile so prav tiste, ki jim je rešil življenje. Srednja je v ustih nosila školjko in jo položila na obalo k mladeničevim nogam. Ko jo je pobral in odprl, je v njej ležal zlati prstan. Ves vesel ga je odnesel kralju in pričakoval, da mu bo ta dal obljubljeno nagrado. Toda ponosna kraljeva hči ga je zavrnila, ko je izvedela, da ni njenega stanu, in zahtevala, naj najprej opravi še drugo nalogo. Odšla je na vrt in sama raztresla po travi deset vreč prosa. »Do jutri, še preden vzide sonce, ga mora pobrati,« je rekla, »in niti eno zrno ne sme manjkati.« Mladenič je sedel na vrt in premišljeval, kako bi lahko opravil nalogo, vendar se ni mogel ničesar domisliti. Ves žalosten je sedel tam in pričakoval, da ga bodo ob svitu odvedli v smrt. Ko pa so prvi sončni žarki posijali na vrt, je zagledal vseh deset vreč, polnih do vrha, postavljenih drugo ob drugo, in niti eno zrno ni manjkalo. Ponoči je namreč prišel mravljinčji kralj s tisoči in tisoči svojih mravelj in hvaležne živalce so marljivo pobrale proso ter ga spravile v vreče. Kraljeva hči je sama prišla na vrt in začudena videla, da je mladenič opravil naloženo nalogo. Toda svojega ponosnega srca še vedno ni mogla premagati in je rekla: »Četudi je opravil obe nalogi, ne bo postal moj mož, dokler mi ne prinese jabolka z drevesa življenja.« Mladenič ni vedel, kje raste drevo življenja. Odpravil se je na pot in sklenil hoditi, dokler ga bodo noge nosile, vendar ni imel upanja, da ga bo našel. Ko je prehodil že tri kraljestva in zvečer prišel v gozd, je sedel pod drevo, da bi zaspal. Tedaj je v vejah zaslišal šum in v roko mu je padlo zlato jabolko. Hkrati so k njemu prileteli trije krokarji, mu sedli na kolena in rekli: »Mi smo tisti trije mladi krokarji, ki si jih rešil smrti od lakote. Ko smo zrasli in izvedeli, da iščeš zlato jabolko, smo poleteli čez morje na konec sveta, kjer raste drevo življenja, in ti prinesli jabolko.« Mladenič se je ves vesel odpravil nazaj in lepi kraljevi hčeri prinesel zlato jabolko. Zdaj ji ni preostal noben izgovor več. Razdelila sta si jabolko življenja in ga skupaj pojedla. Tedaj se je njeno srce napolnilo z ljubeznijo do njega in v nemoteni sreči sta dočakala visoko starost.

Izvirnik

Die weiße Schlange

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es ist nun schon lange her, da lebte ein König, dessen Weisheit im ganzen Lande berühmt war. Nichts blieb ihm unbekannt und es war, als ob ihm Nachricht von den verborgensten Dingen durch die Luft zugetragen würde. Er hatte aber eine seltsame Sitte. Jeden Mittag, wenn von der Tafel alles abgetragen und niemand mehr zugegen war, mußte ein vertrauter Diener noch eine Schüssel bringen. Sie war aber zugedeckt, und der Diener wußte selbst nicht, was darinlag, und kein Mensch wüßte es, denn der König deckte sie nicht eher auf und aß nicht davon, bis er ganz allein war. Das hatte schon lange Zeit gedauert, da überkam eines Tages den Diener, der die Schüssel wieder wegtrug, die Neugierde, daß er nicht widerstehen konnte, sondern die Schüssel in seine Kammer brachte. Als er die Tür sorgfältig verschlössen hatte, hob er den Deckel auf und da sah er, daß eine weiße Schlange darinlag. Bei ihrem Anblick konnte er die Lust nicht zurückhalten, sie zu kosten; er schnitt ein Stückchen davon ab und steckte es in den Mund. Kaum aber hatte es seine Zunge berührt, so hörte er vor seinem Fenster ein seltsames Gewisper von feinen Stimmen. Er ging und horchte, da merkte er, daß es die Sperlinge waren, die miteinander sprachen und sich allerlei erzählten, was sie im Felde und Walde gesehen hatten. Der Genuß der Schlange hatte ihm die Fähigkeit verliehen, die Sprache der Tiere zu verstehen.

Nun trug es sich zu, daß gerade an diesem Tage der Königin ihr schönster Ring fortkam und auf den vertrauten Diener, der überall Zugang hatte, der Verdacht fiel, er habe ihn gestohlen. Der König ließ ihn vor sich kommen und drohte ihm unter heftigen Scheltworten, wenn er bis morgen den Täter nicht zu nennen wüßte, so sollte er dafür angesehen und gerichtet werden. Es half nichts, daß er seine Unschuld beteuerte, er ward mit keinem besseren Bescheid entlassen. In seiner Unruhe und Angst ging er hinab auf den Hof und bedachte, wie er sich aus seiner Not helfen könne. Da saßen die Enten an einem fließenden Wasser friedlich nebeneinander und ruhten, sie putzten sich mit ihren Schnäbeln glatt und hielten ein vertrauliches Gespräch. Der Diener blieb stehen und hörte ihnen zu. Sie erzählten sich, wo sie heute morgen all herumgewackelt wären und was für gutes Futter sie gefunden hätten. Da sagte eine verdrießlich: "Mir liegt etwas schwer im Magen, ich habe einen Ring, der unter der Königin Fenster lag, in der Hast mit hinuntergeschluckt." Da packte sie der Diener gleich beim Kragen, trug sie in die Küche und sprach zum Koch: "Schlachte doch diese ab, sie ist wohlgenährt." - "Ja," sagte der Koch und wog sie in der Hand; "die hat keine Mühe gescheut sich zu mästen und schon lange darauf gewartet, gebraten zu1 werden." Er schnitt ihr den Hals ab, und als sie ausgenommen ward, fand sich der Ring der Königin in ihrem Magen. Der Diener konnte nun leicht vor dem Könige seine Unschuld beweisen, und da dieser sein Unrecht wieder gutmachen wollte, erlaubte er ihm, sich eine Gnade auszubitten und versprach ihm die größte Ehrenstelle, die er sich an seinem Hofe wünschte.

Der Diener schlug alles aus und bat nur um ein Pferd und Reisegeld. Denn er hatte Lust, die Welt zu sehen und eine Weile darin herumzuziehen. Als seine Bitte erfüllt war, machte er sich auf den Weg und kam eines Tages an einem Teich vorbei, wo er drei Fische bemerkte, die sich im Rohr gefangen hatten und nach Wasser schnappten. Obgleich man sagt, die Fische wären stumm, so vernahm er doch ihre Klage, daß sie so elend umkommen müßten. Weil er ein mitleidiges Herz hatte, so stieg er vom Pferde ab und setzte die drei Gefangenen wieder ins Wasser. Sie zappelten vor Freude, steckten die Köpfe heraus und riefen ihm zu: "Wir wollen dir's gedenken und dir's vergelten, daß du uns errettet hast!" Er ritt weiter, und nach einem Weilchen kam es ihm vor, als hörte er zu seinen Füßen in dem Sand eine Stimme. Er horchte und vernahm, wie ein Ameisenkönig klagte: "Wenn uns nur die Menschen mit den ungeschickten Tieren vom Leib blieben! Da tritt mir das dumme Pferd mit seinen schweren Hufen meine Leute ohne Barmherzigkeit nieder!" Er lenkte auf einen Seitenweg ein, und der Ameisenkönig rief ihm zu: "Wir wollen dir's gedenken und dir's vergelten!" Der Weg führte ihn in einen Wald, und da sah er einen Rabenvater und eine Rabenmutter, die standen bei ihrem Nest und warfen ihre Jungen heraus. "Fort mit euch, ihr Galgenschwengel!" riefen sie, "wir können euch nicht mehr satt machen, ihr seid groß genug und könnt euch selbst ernähren." Die armen Jungen lagen auf der Erde, flatterten und schlugen mit ihren Fittichen und schrien: "Wir hilflosen Kinder, wir sollen uns selbst ernähren und können noch nicht fliegen! Was bleibt uns übrig, als hier Hungers zu sterben!" Da stieg der gute Jüngling ab, tötete das Pferd mit seinem Degen und überließ es den jungen Raben zum Futter. Die kamen herbeigehüpft, sättigten sich und riefen: "Wir wollen dir's gedenken und dir's vergelten!"

Er mußte jetzt seine Beine gebrauchen, und als er lange Wege gegangen war, kam er in eine große Stadt. Da war großer Lärm und Gedränge in den Straßen und kam einer zu Pferde und machte bekannt: Die Königstochter suche einen Gemahl, wer sich aber um sie bewerben wolle, der müsse eine schwere Aufgabe vollbringen, und könne er es nicht glücklich ausführen, so habe er sein Leben verwirkt. Viele hatten es schon versucht, aber vergeblich ihr Leben daran gesetzt. Der Jüngling, als er die Königstochter sah, ward von ihrer großen Schönheit so verblendet, daß er alle Gefahr vergaß, vor den König trat und sich als Freier meldete.

Alsbald ward er hinaus ans Meer geführt und vor seinen Augen ein goldener Ring hineingeworfen. Dann hieß ihn der König diesen Ring aus dem Meeresgrund wieder hervorzuholen, und fügte hinzu: "Wenn du ohne ihn wieder in die Höhe kommst, so wirst du immer aufs neue hinabgestürzt, bis du in den Wellen umkommst." Alle bedauerten den schönen Jüngling und ließen ihn dann einsam am Meer zurück. Er stand am Ufer und überlegte, was er wohl tun sollte. Da sah er auf einmal drei Fische daherschwimmen, und es waren keine andern als jene, welchen er das Leben gerettet hatte. Der mittelste hielt eine Muschel im Munde, die er an den Strand zu den Füßen des Jünglings hinlegte, und als dieser sie aufhob und öffnete, so lag der Goldring darin. Voll Freude brachte er ihn dem Könige und erwartete, daß er ihm den verheißenen Lohn gewähren würde. Die stolze Königstochter aber, als sie vernahm, daß er ihr nicht ebenbürtig war, verschmähte ihn und verlangte, er sollte zuvor eine zweite Aufgabe lösen. Sie ging hinab in den Garten und streute selbst zehn Säcke voll Hirse ins Gras. "Die muß Er morgen, eh die Sonne hervorkommt, aufgelesen haben," sprach sie, "und es darf kein Körnchen fehlen." Der Jüngling setzte sich in den Garten und dachte nach, wie es möglich wäre, die Aufgabe zu lösen; aber er konnte nichts ersinnen, saß da ganz traurig und erwartete bei Anbruch des Morgens, zum Tode geführt zu werden. Als aber die ersten Sonnenstrahlen in den Garten fielen, so sah er die zehn Säcke alle wohlgefüllt nebeneinander stehen, und kein Körnchen fehlte darin. Der Ameisenkönig war mit seinen tausend und tausend Ameisen in der Nacht angekommen, und die dankbaren Tiere hatten die Hirse mit großer Emsigkeit gelesen und in die Säcke gesammelt. Die Königstochter kam selbst in den Garten herab und sah mit Verwunderung, daß der Jüngling vollbracht hatte, was ihm aufgegeben war. Aber sie konnte ihr stolzes Herz noch nicht bezwingen und sprach: "Hat er auch die beiden Aufgaben gelöst, so soll er doch nicht eher mein Gemahl werden, bis er mir einen Apfel vom Baume des Lebens gebracht hat." Der Jüngling wußte nicht, wo der Baum des Lebens stand. Er machte sich auf und wollte immer zugehen, solange ihn seine Beine trügen, aber er hatte keine Hoffnung, ihn zu finden. Als er schon durch drei Königreiche gewandert war und abends in einen Wald kam, setzte er sich unter einen Baum und wollte schlafen. Da hörte er in den Ästen ein Geräusch und ein goldener Apfel fiel in seine Hand. Zugleich flogen drei Raben zu ihm herab, setzten sich auf seine Knie und sagten: "Wir sind die drei jungen Raben, die du vom Hungertod errettet hast. Als wir groß geworden waren und hörten, daß du den goldenen Apfel suchtest, so sind wir über das Meer geflogen bis ans Ende der Welt, wo der Baum des Lebens steht, und haben dir den Apfel geholt." Voll Freude machte sich der Jüngling auf den Heimweg und brachte der schönen Königstochter den goldenen Apfel, der nun keine Ausrede mehr übrig blieb. Sie teilten den Apfel des Lebens und aßen ihn zusammen. Da ward ihr Herz mit Liebe zu ihm erfüllt, und sie erreichten in ungestörtem Glück ein hohes Alter.