Waltey
Maščevalka
Cuentos de la Patria
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Maščevalka
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- 019 Vengadora
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Maščevalka
V tistih dneh tesnobe in nemira, ki so jih prebliskavali žarki navdušenja, za njimi pa sta prihajala črna groza teme in usodna prikazen neizmerne nesreče; v tistih dneh, ki so se kljub počasnemu minevanju zdeli apokaliptični, sem moral odpotovati v Andaluzijo, kamor so me klicali pomembni opravki. Ko sem na neki postaji izstopil, da bi kaj pojedel, sem v jedilnici gostilne za hrbtom zaslišal glasen direndaj. Obrnil sem se in ob eni izmed nepogrnjenih mizic, pri katerih strežejo zajtrk, zagledal žensko, ki je stala tam, medtem ko sta jo dva ali trije mladci žalila, natakar s prtičem čez ramo pa se je krohotal na ves glas. Pri priči sem razumel; izrazito tuji videz popotnice mi je vse pojasnil. In ne da bi se zavedel, kaj počnem, sem planil k užaljeni ženski ter odločno zavpil:
--Kaj imate povedati tej gospe? Lahko se namreč obrnete name. Dva sta se jecljaje umaknila; tretji pa mi je besno zabrusil: --Bolje bi bilo, hudiča, če bi branili svojo domovino, ne pa vohunov, ki se klatijo po njej, rišejo in si delajo zapiske.
Moja drža in moj obraz sta morala vzbujati strahospoštovanje, ko sem planil nad tistega, ki me je tako ozmerjal. Ogorčenje mi je podvojilo moči in s klofutami sem ga potisnil prav do drugega konca jedilnice. Ne znam si natančno priklicati, kaj se je zgodilo potem: spominjam se, da so naju ločili, da je zvonec na vlaku nujno oznanil odhod, da sem stekel, da ne bi ostal na postaji, in da sem že na peronu zagledal popotnico sredi strnjene gruče, ki se mi je zdela sovražna; da sem se s komolci prerinil skoznjo, ji ponudil roko in ji pomagal v svoj kupe; da se je vlak že pozibaval in da sem, ko je sunkovito speljal, iz gruče zaslišal dva ali tri žvižge ...
Šele tedaj sem začel razmišljati; vendar svojega pogumnega nastopa nisem obžaloval, spraševal sem se le, zakaj sem v svoj kupe pripeljal popotnico, ki je bila vzrok spora. Morda zato, da bi jo bolje zavaroval? ... Morda zato, da bi se lahko z njo nemoteno pogovoril, si razjasnil dvome in ugotovil, ali je res izdajalska sovražnica? Najprej sem si jo počasi ogledal, medtem ko se je nameščala in spravljala svojo oguljeno torbico v mrežo za prtljago. Anglosaksonka, to je bilo očitno: njenega rodu ni bilo mogoče zatajiti. Lepega ni bilo na njej nič: poteze brez svežine, rumenkaste oči, nerodno telo in ravna postava so ji jemali vsak vznemirljivi čar. In da bi me mikala še manj, je zadostovala kretnja, s katero se je obrnila k meni ter mi po moško ponudila koščeno, pordelo roko, krepko stisnila mojo in jo stresla. Z glasom, ki pa je bil res zveneč in sladek, je tujka spregovorila:
--Hvala, gospod; tisočkrat hvala. V zadregi sem skušal zmanjšati pomen svojega dejanja: --Nisem mogel dopustiti takšne surovosti. Gotovo niste vohunka, gospa; morda sploh niste Američanka. Angležinja ste, kajne?
--Ah! Ne, gospod. Res sem Jenkijka. In ko je opazila, da sem se zdrznil, je dvignila roko, segla po torbici in dodala: --Toda vohunka nisem. Poglejte moj album in moje risbe.
Prelistal sem album. Bil je poln arhitekturnih skic in krokijev slikovitih podob: okno, okrašeno s cvetjem, mreža z zavitimi stebrički, osliček, kmetavz ...
--Ste umetnica? --Komaj kaj ... zgolj ljubiteljsko ... Po poklicu sem stavka. Delam ... se pravi, delala sem v neki tiskarni v Bostonu ... Zdaj ne vem, kaj bom.
Radovednost se mi je razvnela. Zaslutil sem skrivnost in si obljubil, da jo bom razjasnil. Glas moje varovanke je imel tako mehke odtenke, njene oči so se ob srečanju z mojimi tako vlažno svetile od hvaležnosti, da sem pomislil: »Za trenutek si gospodar te ženske. Izkoristi ta hip in se dokoplji do njene duše, ne meneč se za glino, ki jo obdaja; osvojitev duha je vselej slavnejša.« Z vso mogočo obzirnostjo sem se nagnil k njej in zamrmral:
--Ne. Bojim se, da boste mislili, da si hočem dati poplačati tako neznatno uslugo, kot je bila ta, ki sem vam jo imel srečo izkazati ... Tujka je molčala; toda živahna, prelivajoča se rožnata rdečica ji je oblila uveli obraz in ga polepšala ... Bila je to zarja veselja, upanja, strastne hvaležnosti ob besedah dvorljivega spoštovanja, ki so ji morda prvič zazvenele v ušesih. Videl sem, kako si je položila roko na srce, in se pretvarjal, da sem zatopljen drugam, ob tem pa opazil, kako zgovorno, kako željno me gleda. Srebrni glas se je ganjeno oglasil:
--Potem bi vam raje povedala, kaj se mi dogaja, če vam ni odveč ... Morda me potem, ko me boste slišali, ne boste nikoli več imeli za vohunko. Ustrežljivo in z vdano pozornostjo sem prisedel bliže, še prej pa odvrgel cigaro, ki sem jo bil pravkar prižgal.
--Nisem vohunka, --je počasi izjavila-- in to tudi ne morem biti, ker sovražim domoljubno čustvo, ki nasprotuje vsesplošnemu bratstvu. Vojno med narodi ... obsojam. Reveži se bojujejo in umirajo ... mogočneži pa pobirajo čast in sadove ...! Vendar, gospod ... tistim ljudem, ki so me žalili, odpuščam; razumem njihovo zaslepljenost; skoraj občudujem njihovo besnenje ... Kaj bi si mislili, ko bi vedeli ...?
Tu je umolknila in mi s koščenim prstom na ustnicah priporočila molčečnost o tem, kar mi bo razodela. --Ko bi vedeli ... da čez Atlantik prinašam oljčno vejico ... da prihajam tukajšnjim zatiranim in nesrečnim predlagat zavezništvo s tamkajšnjimi! Izbrali so me za to poslanstvo, ker znam špansko, saj sem nekaj otroških let preživela v Mehiki ... Raziskala sem razmere v delavskih in rudarskih krajih ...
Po kratkem premoru je nadaljevala: --Zdaj boste slišali nekaj nenavadnega ... V Španiji sem skoraj izgubila vero, svojo vero ... Ne vidim nujnosti nekaterih ukrepov, ki jih bomo tam nemudoma uveljavili, preden pošast militarizma zraste in nas sila podjarmi. Tu ni tistih strašnih neenakosti, tistih velikanskih nesorazmerij med človeškimi usodami. Tu ne opažam tiranije denarja ne blaznega zapravljanja in uživanja, ki sloni na slepi surovosti milijona milijonov. Tu ni Krezov, ki bi kakor naš Rockfeller ... saj veste? kralj nafte ... ali Astor, kralj rudnikov ... potili zlato in se rogali Bogu ... V naši deželi gospoduje gnusoba bogastva ... dviga se kovinski malik ... in tam, ne tukaj, mora pravica opraviti svoje delo ... In pravici bomo zadostili! To vam obljubljam! In kmalu! Ah! Španija! Obožujem jo ... Tako revna je, tako plemenita, tako prijetna, tako preprosta ... Ničesar proti Španiji! Takšen bo moj nasvet, gospod ... Tu nisem našla črne bede ... Ne čutim sle po uničevanju ... in tako srečna sem, tako srečna! Ko bi vi vedeli ...!
Oči te sektašinje so žarele, njene ploske prsi brez mehke zaobljenosti pa so se dvigale in utripale od navdušenja. Razumel sem zmoto, zaradi katere so fanatično privrženko človeštva zamenjali za fanatično domoljubko, nezadovoljnico pa za vohunko. Medtem je vlak drvel naprej in požiral postaje, prelepi majski večer pa se je čutno spuščal; skozi odprto okno je prihajal vonj trav in cvetočega grmičevja in že je luna, ki je na nežno zelenino in pridušeno zlato neba risala svojo tenko srebrno sekiro, dodajala pesniški pridih čudovitemu miru Narave, ravnodušne do našega nemira in naših bojev, do velikih bolečin skupnosti ali posameznika ... Moja sopotnica je umolknila in se obrnila k oknu ter zrla v pokrajino: bližala sva se železniškemu križišču; skoraj smo se že ustavili ... Obrnila se je k meni in vsa prevzeta, že na nogah, da bi izstopila, ponovila:
--Španija! Kako je lepa! Živeti tukaj ... živeti tukaj! V naglem in nepričakovanem vzgibu je pritisnila obraz k mojemu in začutil sem, kako mi toplota njenih lic boža sence ... Potem je odrinila vrata in, ko je skočila na peron, še vedno trdno oklepajoč se svoje oguljene torbice, mi je s slovesnostjo skrivnostne obljube in s čelom, nagubanim od mračne grožnje, še zaklicala:
--Zbogom ... Vračam se tja ... vračam se v svojo deželo!
Izvirnik
019 Vengadora
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
En aquellos días de angustia y de zozobra, surcados por relámpagos de entusiasmo á los cuales seguía el negro horror de las tinieblas y la fatídica visión del desastre inmenso; en aquellos días que, á pesar de su lenta sucesión, parecían apocalípticos, hube de emprender un viaje á Andalucía, adonde me llamaban asuntos de interés. Al bajarme en una estación para almorzar, oí en el comedor de la fonda, á mis espaldas, gárrulo alboroto. Me volví, y ante una de las mesitas sin mantel en que se sirven desayunos, vi de pie á una mujer á quien insultaban dos ó tres mozalbetes, mientras el camarero, servilleta al hombro, reía á carcajadas. Al punto comprendí; el marcado tipo extranjero de la viajera me lo explicó todo. Y sin darme cuenta de lo que hacía, corrí á situarme al lado de la insultada, y grité resuelto:
--¿Qué tienen ustedes que decir á esta señora? Porque á mí pueden dirigirse.
Dos se retiraron tartamudeando; otro, colérico, me replicó:
--Mejor haría usted, barajas, en defender á su país que á los espías que andan por él sacando dibujos y tomando notas.
Mi actitud, mi semblante, debían de ser imponentes cuando me lancé sobre el que así me increpaba. La indignación duplicó mis fuerzas, y á bofetones le arrollé hasta el extremo del comedor. No me formo idea exacta de lo que sucedió después: recuerdo que nos separaron, que la campana del tren sonó apremiante avisando la salida, que corrí para no quedarme en tierra, y que ya en el andén divisé á la viajera entre un compacto grupo que me pareció hostil; que me entré por él á codazos, que la ofrecí el brazo y la ayudé para que subiese á mi departamento; que ya el tren oscilaba, y que al arrancar con brío escuché dos ó tres silbidos, procedentes del grupo...
Sólo entonces acudió la reflexión; pero no me arrepentí de mis arrestos, y únicamente me pregunté por qué había metido en mi departamento á la viajera, causa del conflicto. ¿Para protegerla mejor quizás?... ¿Quizás para hablar con ella á mis anchas y esclarecer mis dudas, averiguando si, en efecto, era una traidora enemiga? Lo primero que hice fue examinarla despacio, mientras ella se acomodaba y colocaba su raído saquillo en la red. Anglo-sajona, saltaba á la vista: la marca étnica no podía desmentirse. Carecía de belleza: sus facciones sin frescura, sus ojos amarillentos, su cuerpo desgarbado, su talle plano, la quitaban toda gracia, perturbadora. Y para que me sedujese menos, bastó el movimiento que hizo al volverse hacia mí y tenderme virilmente una mano huesuda y rojiza, que estrechó la mía, sacudiéndola. Con voz, eso sí, muy timbrada y dulce, la extranjera pronunció:
--Gracias, señor; mil gracias.
Confuso, disculpé mi rasgo:
--Yo no podía consentir aquella barbaridad. De seguro que usted no es espía, señora; acaso ni es usted americana siquiera. Inglesa, ¿verdad?
--¡Ah! No, señor. Soy, en efecto, yanqui.
Y al notar que me estremecía, añadió alzando el brazo y cogiendo su saquillo:
--Pero no soy espía. Vea mi álbum y mis dibujos.
Hojeé el álbum. Estaba atestado de apuntes arquitectónicos y croquis de tipos pintorescos: una ventana florida, una reja salomónica, un borriquillo, un paleto...
--¿Es usted artista?
--Muy poco... mera afición... Por mi oficio soy tipógrafo. Trabajo... es decir, trabajaba en una imprenta de Boston... Ahora no sé qué haré.
Mi curiosidad se inflamó. Adiviné un misterio, y me prometí aclararlo. La voz de mi protegida tenía tan blandas inflexiones, sus pupilas estaban tan húmedas de gratitud al encontrarse con las mías, que pensé: «Por un momento eres dueño de esta mujer. Aprovecha este instante y sorprende su alma, desdeñando el barro que la envuelve; es más gloriosa siempre una conquista del espíritu.» Con diplomacia suma, murmuré inclinándome:
--No. Temo que crea usted que quiero cobrarme de tan insignificante servicio como el que tuve la suerte de prestarla...
La extranjera calló; pero un tinte rosado, vivo, fluído, se esparció por su marchito rostro, embelleciéndolo... Era un arrebol de alegría, de ilusión, de agradecimiento pasional ante frases de galante respeto que acaso por vez primera resonaban en sus oídos. La vi llevarse la mano al corazón, y, fingiéndome distraído, noté que me miraba de un modo expresivo, afanoso. La voz de plata se elevó conmovida:
--Pues prefiero contarle lo que me pasa, si no le molesta... Tal vez, después de oirme, ya no me tendrá nunca por una espía.
Solícito y demostrando rendimiento me acerqué, no sin arrojar antes el cigarro que acababa de encender en aquel instante.
--No soy espía--declaró ella lentamente--y no puedo serlo, porque detesto el sentimiento patriótico, opuesto á la fraternidad universal. La guerra entre naciones... la repruebo. ¡Los pobres luchando y muriendo... los poderosos recogiendo el honor y el fruto...! Sin embargo, señor... á esa gente que me insultaba, la perdono; comprendo su ceguedad; casi admiro su furia... ¿Qué pensarían, si supiesen...?
Aquí se detuvo, y apoyando uno de sus dedos huesudos sobre los labios, me recomendó discreción acerca de lo que iba á revelar.
--Si supiesen... que vengo trayendo un ramo de oliva al través del Atlántico... á proponer la alianza de los oprimidos y los miserables de allá á los de aquí! Mi conocimiento del español, debido á que pasé años de mi niñez en Méjico, hizo que me escogiesen para esta misión... He explorado el terreno en las comarcas obreras y mineras...
Después de breve pausa, prosiguió:
--Va usted á oir una cosa rara... En España casi he perdido la fe, mi fe... No veo la urgencia de ciertas medidas que allá aplicaremos inmediatamente, antes que crezca el monstruo del militarismo y la fuerza nos subyugue. Aquí no existen esas horribles desigualdades, esas colosales desproporciones entre la suerte de los hombres. Aquí no noto la tiranía del dinero ni la insensatez del gastar y del gozar, basada en la brutalidad ciega del millón de millones. Aquí no hay Cresos que, como nuestro Rockfeller... ¿no sabe usted? el rey del petróleo... ó Astor, el rey de las minas... sudan oro y se burlan de Dios... En nuestro país domina la abominación de la riqueza... se alza el ídolo de metal... y allí, y no aquí, es donde la justicia debe hacer su oficio... ¡Y justicia haremos! ¡Se lo prometo á usted! ¡Y pronto! ¡Ah! ¡España! Yo la adoro... Es muy pobre, muy noble, muy simpática, muy sencilla... ¡Nada contra España! Este será mi consejo, señor... Aquí no he encontrado la miseria negra... No siento impulsos de destruir... ¡y soy tan feliz, tan feliz! ¡Si usted supiese...!
Irradiaban las pupilas de la sectaria, y su pecho liso y sin morbidez anhelaba, palpitaba de entusiasmo. Comprendí el error que había hecho confundir á la fanática de la humanidad con la fanática del patriotismo, á la insatisfecha con la espía. Entretanto el tren avanzaba, tragando estaciones, y caía voluptuosamente la bella tarde de Mayo; olor de hierbas y matas florecidas entraba por la ventanilla abierta, y ya la luna, dibujando sobre el verde fino y el oro amortiguado del cielo su ligera segur de plata, añadía un toque poético á la deliciosa paz de la Naturaleza, indiferente á nuestras agitaciones y nuestras luchas, á los grandes dolores colectivos ó individuales... Mi compañera había enmudecido, y vuelta, contemplaba el paisaje: nos acercábamos al cruce; casi nos deteníamos... Ella se encaró conmigo, y exaltada, en pie ya para bajarse, repitió:
--¡España! ¡Qué hermosa! ¡Vivir aquí... vivir aquí!
En rápido é imprevisto arranque, sentí su cara pegada á la mía, el calor de sus mejillas halagando mi sién... Después empujó la portezuela, y al saltar al andén, siempre muy agarrada á su raído saquillo, todavía me gritó con la solemnidad de misteriosa promesa y el ceño fruncido por sombría amenaza:
--¡Adiós... Vuelvo allá... vuelvo á mi tierra!
Nadaljuj z branjem