Prevod

Nekoč je živel star dvorjan, ki je bil načelnik urada leve polovice prestolnice. Bil je že zelo v letih in silno starokopiten. Prebival je v hiši v spodnjem delu mesta, nikamor ni hodil in se je držal zase. V njegovem uradu je služboval pisar po imenu Ki no Mochitsune, ki je živel v Nagaoki. Ker je bil uradnik pod njegovim poveljstvom, ga je občasno obiskoval. Nekega dne je Mochitsune prišel v palačo velikega gospoda in posedal v shrambi za živila. Prav takrat so tja prinesli obilno pošiljko orad, zavitih v slamo, ki jih je bil gospodu poslal upravitelj province Awaji, Yorichika. Mochitsune je oskrbnika shrambe Yoshizumija prosil za dva zavitka in ju obesil na prečni tram. »Ko pošljem človeka ponju, mu ju, prosim, izročite,« mu je naročil. Pri sebi pa je mislil: »Podaril ju bom svojemu predstojniku in mu tako izkazal pozornost.« Pustil je torej zavitka viseti na tramu in odšel k načelniku. Ko je prispel, je našel gospodarja v sprejemnici z dvema ali tremi gosti. Da bi jih pogostil, je dal zakuriti v prenosnem glinenem ognjišču in pripravljal vse potrebno, vendar za obed pri njem ni bilo nobene primerne ribe. Tudi krapa ali perutnine očitno ni bilo pri roki. Tedaj je Mochitsune spregovoril: »K meni je pravkar prišel služabnik s posestva v provinci Settsu in mi prinesel tri zavitke orad. Enega sem pokusil in bil je tako izvrsten, da ni mogoče povedati, druga dva pa sem pustil še nedotaknjena. Ker se mi je mudilo sem in ni bilo služabnika, ki bi ju nesel, ju nisem prinesel s seboj. Kaj pravite, ko bi takoj poslal ponju?« Govoril je glasno in važno, si popravljal rokave ter si brisal kotičke ust; privzdignil se je na kolenih in se nagnil naprej. Načelnik je odgovoril: »Prav nič primernega nimamo, zato je to nadvse dobrodošlo. Brž pošlji ponju.« Tudi gostje so pritrjevali: »Kot kaže, ni ničesar, kar bi mogli jesti. V tem času je perutnina prav slabega okusa, krapi pa še niso pravi. Dobra orada je prava redkost.« Bilo je namreč nekako v devetem mesecu. Mochitsune je poklical dečka, ki mu je držal konja, in mu zašepetal: »Konja priveži ob vratih in takoj steci v palačo velikega gospoda. Oskrbniku shrambe povej, naj ti nemudoma izroči tista zavitka orad, ki sem ju pustil tam. Brez najmanjšega odlašanja ju prinesi sem. Nikjer se ne ustavljaj, ampak teci!« Ko ga je odposlal, je glasno ukazal: »Operite rezalno desko in jo prinesite!« Nato je pristavil: »Danes bom pa jaz poskrbel za razrez.« Ošilil si je paličici za prijemanje ribe, izvlekel nož iz nožnice in vse pripravil. »Kako dolgo ga ni! Le kje se mudi?« je nestrpno ponavljal. Ko je tako godrnjal, da deček zamuja, se je ta vrnil z dvema slamnatima zavitkoma, privezanima na vejo. »Kako priden deček! Ves zasopel je pritekel!« ga je pohvalil Mochitsune, prevzel zavitka in ju položil na desko. Potem si je z velikimi kretnjami, kakor da se pripravlja razrezati velikanskega krapa, popravil oba rokava, ju spretno podvezal in zategnil vezi. Eno koleno je privzdignil, drugo uprl ob tla in se namestil, kakor je veljalo za najbolj veščega mojstra. Prerezal je vrvice na zavitku in z nožem razgrnil slamo. Iz nje pa so se vsuli ploščati leseni cokli, stari raztrgani kosi blaga, ponošeni slamnati sandali, stara obuvala in druga podobna šara. Mochitsune je obnemel. Odvrgel je nož in paličici ter pobegnil, še preden si je utegnil dobro obuti čevlje. Načelnik in gostje so sedeli osupli, z odprtimi usti in široko razprtimi očmi. Tudi služabniki, ki so sedeli pred njimi, so se začudeno spogledovali; prav nenavadni so bili njihovi obrazi, ko so tako sedeli v vrsti. Vse veselje do jedi, pijače in zabave je izpuhtelo. Najprej je vstal eden, nato drugi in nazadnje so vsi odšli. Načelnik pa je dejal: »Vedel sem sicer, da je ta človek nezaslišan norec. Ker pa je vztrajno prihajal k meni, češ da sem njegov predstojnik, sem ga sprejemal. Ni mi bilo po volji, toda tudi odgnati ga nisem mogel. Kaj naj zdaj storim, ko me je s takšno potegavščino osleparil? Hudoben človek pokaže svojo naravo že ob najneznatnejši priložnosti. Kako se bo to razvedelo med ljudmi! Vsemu svetu bom v posmeh!« Oziral se je v nebo in brez konca tarnal. Mochitsune pa je skočil na konja in oddirjal v palačo. Tam je poiskal oskrbnika shrambe Yoshizumija in ga začel obtoževati, skoraj v solzah: »Če vam je bilo teh orad škoda, bi jih bili lahko preprosto obdržali! Zakaj ste mi morali napraviti kaj takega?« Brez konca mu je očital in se hudoval. Yoshizumi pa je odgovoril: »O čem vendar govorite? Potem ko sem vam odstopil zavitka, sem za kratek čas odšel domov. Svojemu služabniku sem naročil: ‘Če pride kdo od načelnika leve polovice prestolnice po tista zavitka, ju vzemi in izroči slu.’ Pravkar sem se vrnil in videl, da ju ni več, zato sem vprašal, kam sta izginila. Rekel mi je: ‘Prišel je takšen in takšen sel, pa sem mu ju izročil, kakor ste naročili.’ Mislil sem torej, da je vse v redu. Ničesar ne vem o tem, kar se je zgodilo.« »Potem pa vsaj pokličite človeka, ki ste mu dali naročilo, in ga izprašajte,« je dejal Mochitsune. Toda ko so ga hoteli poklicati, so ugotovili, da je že odšel. Tedaj je eden izmed kuhinjskih pomočnikov povedal: »Sedel sem v naši sobi in slišal mlade gospode, ki so govorili: ‘Glejta, na tramu visita zavitka rib! Kdo ju je pustil tam? Za kaj sta namenjena?’ Nekdo jim je odgovoril: ‘Čigava naj bi bila? Od gospoda pisarja iz urada leve polovice prestolnice sta.’ Pa so rekli: ‘Če je tako, ni nobene ovire. Že vemo, kaj bomo z njima.’ Snelí so ju, vse orade dali razrezati in postreči, namesto njih pa v slamo zavili stare raztrgane hlače, ploščate cokle in podobno ter zavitka spet obesili na tram. Tako sem slišal.« Ko je Mochitsune to izvedel, se je začel brezmejno jeziti in zmerjati. Ob njegovem kričanju pa se ni nikomur zasmilil, temveč so vsi planili v glasen smeh. Nazadnje je ves potrt pomislil: »Dovolj dolgo se bodo še krohotali na moj račun!« Umaknil se je v svojo hišo v Nagaoki in ostal zaprt v njej. Pravijo, da si potem tudi k načelniku leve polovice prestolnice ni več upal.