Prevod

Tam za vogalom je stala stara, prastara hiša, stara skoraj tristo let; to je bilo mogoče razbrati s trama, v katerega je bila vrezana letnica skupaj s tulipani in hmeljevimi viticami. Na njem so bili izpisani celi verzi, kakor so jih pisali v starih časih, nad vsakim oknom pa je bil v tram izrezljan obraz, ki se je pačil. Vsako nadstropje je segalo daleč čez spodnje in tik pod streho je bil svinčen žleb z zmajevo glavo. Deževnica bi morala teči iz njegovega žrela, a je tekla iz trebuha, ker je bil žleb preluknjan.

Vse druge hiše v ulici so bile tako nove in tako lične, z velikimi šipami in gladkimi zidovi, da se je takoj videlo, kako s staro hišo nočejo imeti nič opraviti. Gotovo so si mislile: »Kako dolgo bo ta podrtija še kazila našo ulico! Pa tisti pomol, ki tako štrli ven, da iz naših oken nihče ne vidi, kaj se dogaja na tisti strani! Stopnišče je široko kakor pri gradu in visoko kakor pri cerkvenem zvoniku. Železna ograja je videti kakor vrata stare grobnice, povrhu pa ima še medeninaste bunke. Kakšna sramota!«

Tudi nasproti čez ulico so stale nove, lične hiše in mislile enako kakor druge, a pri oknu ene izmed njih je sedel deček s svežimi rdečimi lici in jasnimi, sijočimi očmi. Njemu je bila stara hiša daleč najbolj všeč, tako v sončni svetlobi kakor v mesečini. Ko je gledal njen zid, s katerega je odpadel belež, je lahko dolgo sedel in v njem odkrival najnenavadnejše podobe, prav takšne, kakršna je bila nekoč ulica s stopnišči, pomoli in koničastimi zatrepi. Videl je vojake s helebardami in žlebove, ki so se vijugali kakor zmaji in krilate kače. – To je bila res hiša, vredna pogleda! V njej je živel starec, ki je nosil hlače do kolen, suknjo z velikimi medeninastimi gumbi in lasuljo, za katero se je že od daleč videlo, da je prava lasulja. Vsako jutro je prihajal k njemu star služabnik, ki je pospravljal in hodil po opravkih, sicer pa je bil starec v hlačah do kolen v stari hiši čisto sam. Včasih je stopil k oknu in pogledal ven; deček mu je pokimal in starec mu je pokimal nazaj. Tako sta se poznala in bila prijatelja, čeprav nista nikoli govorila drug z drugim, a to niti ni bilo pomembno.

Deček je slišal starše reči: »Tistemu starcu tam nasproti se prav dobro godi, a je tako strašno sam!« Naslednjo nedeljo je nekaj zavil v kos papirja, šel dol k hišnim vratom in, ko je mimo prišel služabnik, ki je hodil po opravkih, mu je rekel: »Poslušaj! Bi tole odnesel starcu tam nasproti? Od mene je! Imam dva kositrna vojaka, tole je eden od njiju. Naj ga ima on, ker vem, da je tako strašno sam.«

Stari služabnik je bil videti nadvse zadovoljen, pokimal je in odnesel kositrnega vojaka v staro hišo. Pozneje je prišlo sporočilo, ali bi deček morda rad tudi sam prišel na obisk. Starši so mu dovolili in tako je šel v staro hišo.

Medeninaste bunke na stopniščni ograji so se bleščale mnogo bolj kakor sicer; človek bi mislil, da so jih zloščili prav za njegov obisk. In zdelo se je, da izrezljani trobentači – kajti v vrata so bili izrezljani trobentači, ki so stali med tulipani – trobijo na vso moč; njihova lica so bila videti precej bolj napihnjena kakor prej. Da, trobili so: »Tratatrata! Deček prihaja! Tratatrata!« – In vrata so se odprla. Ves hodnik je bil poln starih portretov, vitezov v oklepih in gospa v svilenih oblekah; oklepi so žvenketali in svilene obleke šelestele! – Potem so prišle stopnice, ki so vodile dolg kos navzgor in kratek kos navzdol – in že si bil na balkonu, ki je bil resda zelo trhel, z velikimi luknjami in dolgimi razpokami, a iz vseh sta poganjala trava in listje. Ves balkon zunaj, dvorišče in zid so bili tako porasli z zelenjem, da je bilo videti kakor vrt, pa je bil vendar samo balkon. Tam so stali stari cvetlični lonci z obrazi in oslovskimi ušesi; rože v njih so rasle, kakor se jim je zljubilo. Iz enega lonca so nageljni kipeli čez vse robove, se pravi njihovo zelenje, poganjek pri poganjku, in povsem razločno je govorilo: »Zrak me je pobožal, sonce me je poljubilo in mi obljubilo cvetek v nedeljo, cvetek v nedeljo!«

Nato sta stopila v sobico, katere stene so bile obložene s svinjskim usnjem, na njem pa so bile odtisnjene zlate rože. »Pozlata mine, svinjsko usnje ne izgine!«

so govorile stene. Tam so stali naslanjači z zelo visokimi, bogato izrezljanimi naslonjali in z ročaji na obeh straneh. »Sedi! Sedi!« so govorili. »Uh, kako škriplje v meni! Zdaj bom gotovo dobil revmo, kakor jo ima stara omara! Revmo v hrbtu, uh!«

Potem je deček prišel v sobo s pomolom, kjer je sedel starec. »Hvala za kositrnega vojaka, moj mali prijatelj!« je rekel starec. »In hvala, ker si me prišel obiskat!«

»Hvala! Hvala!« ali pa »Škrip! Škrip!« se je oglašalo iz vsega pohištva. Toliko ga je bilo, da so si kosi skoraj zastirali pogled na dečka. Sredi stene je visela slika lepe gospe, tako mlade, tako vesele, a oblečene čisto po stari šegi, z napudranimi lasmi in v togo obleko. Ni rekla ne »hvala« ne »škrip«, temveč je z blagimi očmi gledala dečka, ki je starca takoj vprašal: »Kje si jo pa dobil?«

»Tam za vogalom pri starinarju!« je rekel starec. »Pri njem visi toliko slik. Nihče ne pozna ljudi na njih in nikomur ni mar zanje, saj so že vsi pokopani. Njo pa sem v starih časih poznal in zdaj je že petdeset let mrtva in je ni več!«

Pod sliko je za steklom visel šopek ovenelih rož; tudi te so bile najbrž stare petdeset let, tako stare so bile videti. Nihalo velike ure je nihalo sem ter tja, kazalec se je vrtel in vse v sobi je postajalo še starejše, a tega niso opazili.

»Doma pravijo,« je rekel deček, »da si tako strašno sam!« »Oh,« je odgovoril starec, »stare misli z vsem, kar prinašajo s seboj, me prihajajo obiskovat, zdaj pa prihajaš še ti! – Prav dobro se mi godi!«

Potem je s police vzel slikanico. V njej so bili dolgi sprevodi, najčudovitejše kočije, kakršnih dandanes ni več videti, vojaki kakor križevi fantje na igralnih kartah in meščani s plapolajočimi zastavami. Krojači so imeli na svoji zastavi škarje, ki sta jih držala dva leva, čevljarji pa na svoji niso imeli škornja, temveč orla z dvema glavama, kajti čevljarji morajo imeti vse tako, da lahko rečejo: To je par. – Da, to je bila prava slikanica!

Starec je šel v drugo sobo po marmelado, jabolka in orehe; – v stari hiši je bilo res vsega v izobilju. »Ne morem več zdržati!« je rekel kositrni vojak, ki je stal na predalniku. »Tu je tako samotno in tako žalostno! Ne, kdor je živel v družini, se ne more navaditi na kaj takega! – Ne morem več zdržati! Ves dan je tako dolg in večer je še daljši! Tu ni niti malo tako kakor pri tebi, kjer sta se tvoj oče in mati tako veselo pogovarjala in kjer ste ti in vsi drugi ljubki otroci zganjali tako prijeten hrup. Ne, kako samotno živi ta starec! Misliš, da ga kdo poljubi? Misliš, da ga gledajo blage oči ali da dobi božično drevesce? Ničesar ne dobi, razen pogreba! – Ne morem več zdržati!«

»Ne smeš biti tako žalosten!« je rekel deček. »Meni se zdi tukaj tako lepo; pa saj prihajajo na obisk vse stare misli z vsem, kar prinašajo s seboj!«

»Da, ampak jaz jih ne vidim in jih ne poznam!« je rekel kositrni vojak. »Ne morem več zdržati!« »Moraš!« je rekel deček. Tedaj se je starec vrnil z nadvse veselim obrazom, z najokusnejšo marmelado, jabolki in orehi, in deček ni več mislil na kositrnega vojaka.

Srečen in zadovoljen se je deček vrnil domov. Minevali so tedni in dnevi, prikimavali so stari hiši in iz stare hiše so prikimavali nazaj, potem pa je deček spet prišel na obisk.

Izrezljani trobentači so trobili: »Tratatrata! Deček je tukaj! Tratatrata!« Meči in oklepi na slikah vitezov so žvenketali, svilene obleke so šelestele, svinjsko usnje je govorilo in stare stole je zaradi revme bolel hrbet: »Av!« Vse je bilo natanko tako kakor prvič, kajti tam je bil vsak dan in vsaka ura enaka drugi.

»Ne morem več zdržati!« je rekel kositrni vojak. »Jokal sem kositrne solze! Tu je vse preveč žalostno! Rajši naj grem v vojno in izgubim roke in noge! To je vsaj sprememba. Ne morem več zdržati! – Zdaj vem, kaj pomeni, da te obiskujejo stare misli z vsem, kar prinašajo s seboj! Obiskale so me moje in verjemi, da to sčasoma ni več nobeno veselje. Nazadnje bi skoraj skočil s predalnika. Vse vas tam v hiši sem videl tako jasno, kakor da bi bili zares tukaj. Spet je bilo tisto nedeljsko jutro, saj veš, katero! Vsi otroci ste stali pred mizo in peli svojo pobožno pesem, kakor jo pojete vsako jutro. Stali ste pobožno, s sklenjenimi rokami, oče in mati pa sta bila prav tako slovesna. Tedaj so se odprla vrata in noter so prinesli malo sestrico Mario, ki še nima dveh let in vedno zapleše, kadar zasliši glasbo ali petje, pa naj bo kakršnokoli že. – Tega sicer ne bi smeli storiti. – Začela je plesati, a ni mogla ujeti ritma, ker so bili toni tako dolgi. Najprej je stala na eni nogi in nagnila glavo čisto naprej, nato na drugi in spet nagnila glavo čisto naprej, pa nikakor ni šlo. Vsi ste ostali zelo resni, čeprav je bilo to najbrž težko, jaz pa sem se v sebi smejal in zato padel z mize ter dobil vdrtino, ki jo imam še zdaj, saj ni bilo prav, da sem se smejal. A zdaj vse to znova oživlja v meni, pa tudi vse drugo, kar sem doživel. To so najbrž stare misli z vsem, kar prinašajo s seboj! – Povej mi, ali ob nedeljah še pojete? Povej mi kaj o mali Marii! In kako se godi mojemu tovarišu, drugemu kositrnemu vojaku? Da, on je zares srečen! – Ne morem več zdržati!«

»Podaril sem te!« je rekel deček. »Tukaj moraš ostati. Ali tega ne razumeš?« Starec pa je prinesel predal, v katerem je bilo marsikaj zanimivega: škatlica za kredo, posodica za dišave in stare igralne karte, tako velike in tako pozlačene, kakršnih dandanes ni več videti. Odprli so še več predalov in odprli so tudi klavir, ki je imel na notranji strani pokrova naslikano pokrajino. Ko je starec zaigral nanj, je zvenel prav hripavo; potem je starec zabrundal pesem.

»Da, to je znala peti ona!« je rekel in pokimal portretu, ki ga je kupil pri starinarju, njegove oči pa so se tako jasno svetile.

»Hočem v vojno! Hočem v vojno!« je zavpil kositrni vojak, kolikor glasno je mogel, in se vrgel naravnost na tla. – Kam neki je izginil? Starec ga je iskal, deček ga je iskal, a vojaka ni bilo in ni bilo. »Saj ga bom našel!« je rekel starec, vendar ga ni našel nikoli. Tla so bila vse preveč razpokana in luknjasta; – kositrni vojak je padel skozi špranjo in tam ležal kakor v odprtem grobu.

Dan je minil in deček se je vrnil domov; minil je teden in za njim še več tednov. Okna so bila vsa zamrznjena. Deček je moral dihati vanje, da si je napravil kukalo, skozi katero je lahko gledal staro hišo. Tam je sneg zametel vse zavite okraske in napise, prekril je celo stopnice, kakor da ne bi bilo nikogar doma. In res ni bilo nikogar doma, starec je umrl!

Zvečer se je pred hišo ustavil voz in nanj so ga odnesli v krsti; odpeljali naj bi ga na deželo in ga tam položili v grob. Zdaj se je odpeljal, a nihče ni šel za njim, saj so bili vsi njegovi prijatelji že mrtvi. Deček pa je poljubil prst in za odhajajočo krsto poslal poljub.

Čez nekaj dni je bila v stari hiši dražba in deček je skozi okno gledal, kako odnašajo stare viteze in stare gospe, cvetlične lonce z dolgimi ušesi, stare stole in stare omare. Nekaj je šlo sem, nekaj tja; portret gospe, ki ga je starec našel pri starinarju, je spet prišel k starinarju in tam obvisel za vedno, kajti nihče je ni več poznal in nikomur ni bilo mar za staro sliko.

Spomladi so podrli tudi hišo samo, saj je bila podrtija, so rekli ljudje. Z ulice se je videlo naravnost v sobo, kjer so trgali in cefrali prevleko iz svinjskega usnja; zelenje okoli balkona je divje viselo med padajočimi tramovi. – Potem so vse pospravili.

»No, pa je bolje!« so rekle sosednje hiše. * * * Zgradili so lepo hišo z velikimi okni in belimi, gladkimi zidovi, pred njo, prav tam, kjer je nekoč stala stara hiša, pa so zasadili majhen vrt. Po sosedovih zidovih se je vzpenjala divja trta; pred vrtom so postavili veliko železno ograjo z železnimi vrati. Vse je bilo videti imenitno in ljudje so se ustavljali ter gledali noter. Po več deset vrabcev se je obešalo na trtne vitice in čebljalo drug čez drugega, kolikor so le mogli, vendar ne o stari hiši, saj se je niso spominjali. Minilo je že toliko let, da je deček odrasel v moža, in to v sposobnega moža, ki je bil staršem v veselje. Pravkar se je poročil in se s svojo mlado ženo vselil v to hišo z vrtom. Zdaj je stal ob njej, ko je sadila poljsko cvetlico, ki se ji je zdela tako ljubka. Posadila jo je z drobno roko in s prsti potlačila zemljo okoli nje. – Av! Kaj je bilo to? Zbodla se je. Iz mehke zemlje je štrlelo nekaj ostrega.

Bil je – pomislite! – kositrni vojak, tisti, ki se je izgubil pri starcu in se kotalil ter premetaval med tramovi in gruščem, nazadnje pa dolga leta ležal v zemlji.

Mlada žena je vojaka obrisala, najprej z zelenim listom, potem pa s svojim finim robčkom, ki je tako prijetno dišal! Kositrnemu vojaku se je zdelo, kakor da se je prebudil iz dolgega sna.

»Pokaži mi ga!« je rekel mladi mož, se zasmejal in nato zmajal z glavo. »Ne, ta že ne more biti, a spominja me na zgodbo o kositrnem vojaku, ki sem ga imel, ko sem bil majhen deček!« In ženi je povedal o stari hiši, o starcu in o kositrnem vojaku, ki mu ga je poslal, ker je bil tako strašno sam. Vse ji je povedal natanko tako, kakor se je zares zgodilo, in mladi ženi so ob pripovedi o stari hiši in starcu stopile solze v oči.

»Pa vendar bi lahko bil prav tisti kositrni vojak!« je rekla. »Shranila ga bom in se spominjala vsega, kar si mi povedal; pokazati pa mi moraš starčev grob!«

»Ne vem, kje je,« je rekel, »in nihče ne ve! Vsi njegovi prijatelji so bili mrtvi, nihče ni skrbel zanj, jaz pa sem bil še majhen deček!« »Kako strašno sam je moral biti!« je rekla.

»Strašno sam!« je rekel kositrni vojak. »A kako lepo je, če nisi pozabljen!« »Lepo!« je zaklicalo nekaj prav blizu, a nihče razen kositrnega vojaka ni videl, da je bil to košček prevleke iz svinjskega usnja. Na njem ni bilo več niti trohice pozlate in videti je bil kakor mokra prst, toda svoje mnenje je vendar imel in ga je tudi povedal:

»Pozlata mine, svinjsko usnje ne izgine.« Vendar mu kositrni vojak ni verjel.