Prevod

(Če je raba tujih besed, ki so se udomačile v novejšem času, razvada, velja po drugi strani isto tudi za rabo zastarelih.) Nalezljiva nadloga tujih besednih zvez danes našemu jeziku hudo gorje zadaja; a kdo nemara misli, da ne govori pristno, če navadnih besed za zastarele ne zamenja. Takemu v zabavo povest povedati hočem; 5 in da bi mu bila še v večje veselje, mu jo v njegovem slogu pripovedati sklenem, mešajoč dve govorici, novo in staro. Ne brez silne zavisti je slikar današnjih dni gledal, kako zdaj veliko hvalo in veljavo 10 dosegajo nekateri portreti iz davnine; in za sramoto je štel, da jih ne posnema. Zatorej je, ko je nekoč hotel upodobiti bogatega plemiča, gospoda velikega ugleda, presodil, da bo starinska oprava 15 sliki dala častitljiv pridih davnine. Menil je, da bo s tem drugi Velázquez; in brž ko je vso podobo obraza na platno prenesel, mu je trd ovratnik nadel in še druge okrase po nekdanji šegi. 20 Sliko je brez odlašanja lastniku prinesel; ta pa je osupel obstal, ko je uzrl svoje telo v starodavni opravi, dasi mu je bil obraz kaj po volji. Vendar mu je na misel prišla zvijača, 25 kako bi portretistu plačilo odmeril. V stari skrinji je hranil starinske novce, ki jih je podedoval po svojih prednikih. Mnogo jih je bilo iz časa Fernanda Petega, poleg teh pa še nekaj iz časa Carlosa Prvega 30 in obeh Filipov, Drugega in Tretjega; z vsemi je napolnil mošnjo in mu jo podaril. »S temi novci ali, bolje rečeno, medaljami,« mu slikar pravi, »bom, če pojdem na trg, kadar si bom moral živeža nakupiti, 35 domov prišel zares dobro preskrbljen.« — »Pri moji veri!« je odvrnil drugi. »Mar me niste naslikali v obleki, ki je bila nekoč nadvse gosposka, zdaj pa jo nosi le še sodni sluga? Kakor ste me upodobili, tako sem vas poplačal. 40 Odnesite sliko in mi nemudoma namesto trdega ovratnika naslikajte mojo vratno ruto; zamenjajte ta meč z mojim tankim dvornim mečem in stari jopič z mojim suknjičem; saj v vsem mestu ne bo nikogar, 45 ki bi ob pogledu name v takšni opravi prepoznal moj obraz. Tedaj vam bom plačilo brž odštel v dobrih novcih, ki veljajo v Kastilji.« Če torej smeh zbuja domislica tega nespametnega slikarja današnjih dni, 50 mar naj se ne smejemo tudi vsakokrat, ko mlad pisatelj s starodavnimi izrazi otročarije uganja? Kar je izumetničeno, ima za mojstrsko; čist jezik govori na račun jasnosti in nobena beseda se mu ne zdi prenizka za naš čas, 55 če je bila plemenita v dneh Cida Campeadorja.