Prevod
Južno od okraja Yuhang v deželi Wu leži Zgornje jezero, sredi katerega je zgrajen nasip. Neki mož je s tremi ali štirimi spremljevalci odjahal gledat predstavo. V vasi Cen so pili vino in mož se je nekoliko opil. Ko so se proti večeru vračali, mu je bilo zaradi pripeke tako vroče, da je razjahal, stopil v vodo in zaspal z glavo na kamnu. Konj se je strgal in pobegnil proti domu, vsi spremljevalci pa so se pognali za njim in se do mraka niso vrnili. Ko se je mož prebudil, se je dan že nagibal v pozno popoldne, o ljudeh in konju pa ni bilo sledu. Tedaj je zagledal dekle, staro kakih šestnajst ali sedemnajst let. Stopilo je k njemu in reklo: »Moja gospodična vam pošilja spoštljiv pozdrav. Dan se že izteka, tu pa je zelo nevarno. Kaj nameravate storiti?« Vprašal je: »Kako se vaša gospodična piše? In kako to, da mi tako nenadoma pošilja sporočilo?« Nato je prispel še bister mladenič, star trinajst ali štirinajst let, v novem vozu, za katerim je prihajalo dvajset ljudi. Povabil ga je na voz in rekel: »Moj gospod bi vas rad za hip videl.« Obrnili so voz in odšli. Po poti so se neprenehoma vrstili ljudje, ob soju bakel pa je bilo videti mestno obzidje in hiše. Ko so vstopili v mesto, so ga odpeljali v sprejemno dvorano. V njej je visela praporna zastavica z napisom: »Poverilno znamenje rečnega boga.« Kmalu se je prikazal mož, star okoli trideset let, s tako lepim obrazom, kakor bi bil naslikan, obdan s številnimi stražarji in strežniki. Veselo ga je sprejel, ukazal prinesti vino in z nasmehom dejal: »Imam hčerko, precej bistro dekle, in rad bi vam jo dal za ženo.« Gost je vedel, da je pred njim božanstvo, zato si ni upal ugovarjati. Gospod je takoj ukazal: »Pripravite gostijo in poskrbite za poroko z našim mladim gospodom.« Sporočili so mu, da je vse nared. Ženinu so prinesli nepodloženo oblačilo iz svilenega platna, podloženo oblačilo iz svilene tančice, svileno krilo, srajco iz tančice, spodnje hlače, čevlje in lesene cokle, vse izvrstne izdelave. Dodelili so mu tudi deset nižjih uradnikov in več deset služabnikov v modrozelenih oblačilih. Nevesta je bila stara kakih osemnajst ali devetnajst let, ljubkega obraza in očarljive postave; poročila sta se še isti hip. Tretjega dne je bila velika gostija, na kateri sta sprejemala svate, ki so jima prihajali izkazovat spoštovanje v poročne sobane. Četrtega dne je gospodar dejal: »Poročni obredi imajo svoj odmerjeni čas. Zdaj te moramo odpraviti domov.« Žena je ob slovesu možu podarila zlato skodelico in mošnjiček z mošusom; razšla sta se v solzah. Dali so mu še sto tisoč novčičev in tri zvitke zdravilnih receptov ter mu rekli: »S tem boš lahko pomagal ljudem in širil dobroto.« Dodali so še: »Čez deset let bomo prišli pote.« Ko se je mož vrnil domov, se ni hotel poročiti z drugo. Poslovil se je od domačih, zapustil dom in postal daoist. Od treh zvitkov, ki jih je prejel, je eden vseboval nauk o utripu, drugi recepte za zdravilne prevretke in tretji recepte za kroglice. Potoval je iz kraja v kraj in zdravil bolnike, njegova zdravila pa so vselej čudežno učinkovala. Pozneje, ko se je mati postarala in mu je umrl starejši brat, se je vrnil domov, se poročil in stopil v uradniško službo.
