Waltey

Waltey

Kralj Anuširvan in deklica

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Kralj Anuširvan in deklica

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
3 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
حكاية كسرى أنوشروان والصبية - الليالي ٣٨٩ إلى ٣٩٠

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Kralj Anuširvan in deklica

Pripovedujejo tudi, da se je pravični kralj Kisra Anuširvan nekega dne odpravil na lov. Med zasledovanjem gazele se je oddaljil od svojega spremstva in zagledal bližnjo vas. Ker ga je mučila huda žeja, se je napotil vanjo, stopil do vrat neke hiše ob poti in prosil vode. K njemu je prišla deklica, si ga ogledala in se vrnila v hišo. Iz enega samega stebla sladkornega trsa mu je iztisnila sok, ga zmešala z vodo in nalila v čašo. Vanjo je natresla še nekaj dišeče začimbe, podobne prahu, nato pa jo izročila Anuširvanu. Pogledal je v čašo in v njej opazil nekaj, kar je bilo videti kakor prah, zato je pil po majhnih požirkih, dokler je ni izpraznil. Nato je rekel deklici: »Deklica, kako dobra voda, kako sladka! Ko le ne bi bilo v njej teh drobcev, ki jo kalijo.« Deklica pa je odgovorila: »Gost, nalašč sem vanjo natresla drobce, ki so jo skalili.« Kralj jo je vprašal: »Zakaj si to storila?« Odgovorila je: »Videla sem, da si zelo žejen, in bala sem se, da bi jo izpil na dušek, kar bi ti škodovalo. Če v njej ne bi bilo drobcev, bi jo hitro izpil v enem požirku, tako pitje pa bi ti škodovalo.« Pravični kralj Anuširvan se je začudil njenim besedam in bistrosti. Spoznal je, da je to povedala iz razumnosti, preudarnosti in zdrave pameti, zato jo je vprašal: »Iz koliko stebel si iztisnila sok za to pijačo?« Odgovorila je: »Iz enega samega.« Anuširvan se je začudil in zahteval davčni register te vasi. Ko je videl, kako malo davka plačujejo, je v sebi sklenil, da jim ga bo po vrnitvi na prestol zvišal. Rekel si je: »Kako more vas, v kateri eno samo steblo da toliko soka, plačevati tako malo davka?« Nato je zapustil vas in nadaljeval lov. Ob koncu dneva se je vrnil in sam spet prišel mimo istih vrat ter prosil vode. Prišla je ista deklica, ga zagledala in prepoznala, nato pa se vrnila v hišo, da bi mu prinesla pijačo. Ker se je dolgo mudila, jo je Anuširvan priganjal: »Zakaj se tako dolgo mudiš?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko pa je nastopila 390. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Anuširvan deklico priganjal in jo vprašal: ‘Zakaj se tako dolgo mudiš?’ Odgovorila mu je: ‘Ker iz enega stebla nisem dobila dovolj soka zate. Iztisnila sem tri stebla, pa iz njih ni priteklo toliko, kolikor je prej iz enega samega.’ Kralj Anuširvan jo je vprašal: ‘Kaj je vzrok temu?’ Odgovorila je: ‘Vzrok je v tem, da so se vladarjevi nameni spremenili.’ Vprašal jo je: ‘Od kod ti to?’ Rekla je: ‘Od modrih ljudi smo slišali, da ljudstvo izgubi blagoslov in njegovo blagostanje upade, kadar se vladarjevi nameni do njega spremenijo.’ Anuširvan se je zasmejal in opustil, kar je bil v sebi sklenil zoper vaščane. Z deklico se je nemudoma poročil, saj so ga očarali njena izjemna bistrost, preudarnost in lepe besede.«

Izvirnik

حكاية كسرى أنوشروان والصبية - الليالي ٣٨٩ إلى ٣٩٠

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٣٨٩

ومما يُحكَى أن الملك العادل كسرى أنوشِروان ركب يومًا إلى الصيد، فانفرد عن عسكره خلف ظبي، فبينما هو ساعٍ خلف الظبي، إذ رأى ضيعة قريبة منه، وكان قد عطش عطشًا شديدًا؛ فتوجَّه إلى تلك الضيعة، وقصد باب دار قوم في طريقه، فطلب ماءً ليشرب، فخرجت له صبية فأبصرته ثم عادت إلى البيت، وعصرت له عودًا واحدًا من قصب السكر، ومزجت ما عصرته منه بالماء، ووضعته في قدح، ووضعت عليه شيئًا من الطيب يشبه التراب، ثم سلَّمته إلى أنوشروان، فنظر في القدح فرأى فيه شيئًا يشبه التراب، فجعل يشرب منه قليلًا حتى انتهى إلى آخره، ثم قال للصبية: أيتها الصبية، نِعْمَ الماء ما أحلاه! لولا ذلك القَذَى الذي فيه فإنه كدَّره. فقالت الصبية: أيها الضيف، أنا عمدًا ألقيتُ فيه ذلك القذى الذي كدَّرَه. فقال الملك: ولِمَ فعلتِ ذلك؟ فقالت: لأني رأيتُكَ شديد العطش، وخفتُ أن تشربه نهلةً واحدةً فيضرُّك، فلو لم يكن فيه قذًى لكنتَ شربته بسرعة نهلةً واحدةً، وكان يضرُّك شرْبُه على هذه الطريقة. فتعجَّبَ الملك العادل أنوشِروان من كلامها وذكاء عقلها، وعلم أن ما قالته ناشئ عن ذكاء وفطنة وجودة عقل، فقال لها: من كم عود عصرت ذلك الماء؟ فقالت: من عود واحد. فتعجب أنوشِروان وطلب جريدة الخراج الذي يحصل من تلك القرية، فرأى خراجها قليلًا، فأضمر في نفسه أنه إذا عاد إلى تخته يزيد في خراج تلك القرية، وقال: قرية يكون في عود واحد منها هذا الماء، كيف يكون خراجها هذا القدر القليل؟ ثم إنه انصرف عن تلك القرية إلى الصيد، وفي آخر النهار رجع إليها، واجتاز على ذلك الباب منفردًا، وطلب الماء ليشرب، فخرجَتْ له تلك الصبية بعينها، فرأته فعرفته، ثم عادت لتخرج له الماء فأبطأت عليه، فاستعجلها أنوشِروان وقال: لأيِّ شيء أبطأتِ؟ وأدرك شهرزاد الصباح فسكتَتْ عن الكلام المباح.

فلما كانت الليلة ٣٩٠

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن الملك أنوشِروان لما استعجل الصبية قال لها: لأي شيء أبطأتِ؟ فقالت له: لأنه لم يخرج من عود واحد قدر حاجتك، فعصرت ثلاثة أعواد، ولم يخرج منها مثل ما كان يخرج من عود واحد. فقال الملك أنوشِروان: ما سبب ذلك؟ فقالت: سببه أن نيَّة السلطان قد تغيَّرَتْ. فقال لها: من أين جاءك هذا؟ فقالت: سمعنا من العقلاء أنه إذا تغيَّرَتْ نيَّة السلطان على قومٍ زالت بركتهم وقلَّت خيراتهم. فضحك أنوشِروان، وأزال من نفسه ما كان أضمر لهم عليه، وتزوَّج بتلك الصبية حالًا؛ حيث أعجبه فرْطُ ذكائها وفطنتها، وحسن كلامها.