Prevod
Nekoč je živel star pesnik, tak zares dober star pesnik. Nekega večera, ko je sedel doma, se je zunaj razbesnelo strašno neurje; dež je lil kot iz škafa, stari pesnik pa je sedel na toplem in se prijetno grel ob lončeni peči, v kateri je gorel ogenj in so cvrčala jabolka.
»Na tistih revežih, ki so zunaj v takem vremenu, ne bo ostala niti ena suha nit!« je rekel, saj je bil tako dober pesnik. »Oh, odprite mi! Zebe me in ves sem premočen!« je zunaj zaklical majhen otrok. Jokal je in trkal na vrata, medtem ko je dež neusmiljeno lil in je veter stresal vsa okna.
»Ubožček mali!« je rekel stari pesnik in šel odpret vrata. Pred njimi je stal majhen deček; bil je čisto gol in z njegovih dolgih zlatih las je tekla voda. Tresel se je od mraza in če ne bi prišel noter, bi v tem hudem neurju gotovo umrl.
»Ubožček mali!« je rekel stari pesnik in ga prijel za roko. »Kar pridi k meni, pa te bom že ogrel! Dobil boš vino in jabolko, saj si tako ljubek deček!«
In res je bil. Njegove oči so bile kakor dve svetli zvezdi in čeprav mu je z zlatih las tekla voda, so se še vedno tako lepo kodrali. Videti je bil kakor angelček, le da je bil od mraza ves bled in se je tresel po vsem telesu. V roki je držal lep lok, a dež ga je povsem uničil; vse barve na lepih puščicah so se zaradi mokrote razlile druga v drugo.
Stari pesnik je sedel k lončeni peči, si posadil dečka v naročje, mu ožel lase, grel njegove roke v svojih in mu skuhal sladko vino; deček si je nato opomogel, lička so mu pordela, skočil je na tla in zaplesal okoli starega pesnika.
»Ti si pa vesel deček!« je rekel starec. »Kako ti je ime?« »Amor mi je ime!« je odgovoril deček. »Me ne poznaš? Tamle leži moj lok! Z njim streljam, veš! Poglej, zunaj se vreme že jasni; luna sije!«
»Toda tvoj lok je uničen!« je rekel stari pesnik. »To pa ni dobro!« je rekel deček, ga pobral in si ga ogledal. »Oh, saj je čisto suh, prav nič se mu ni zgodilo! Tetiva je lepo napeta! Zdaj ga bom preizkusil!« Nato je napel lok, nanj položil puščico, pomeril in ustrelil dobrega starega pesnika naravnost v srce. »Zdaj vidiš, da moj lok ni bil uničen!« je rekel, se glasno zasmejal in stekel proč. Poredni deček! Tako je ustrelil starega pesnika, ki ga je spustil v toplo sobo, bil tako dober z njim ter mu dal okusno vino in najboljše jabolko.
Dobri pesnik je ležal na tleh in jokal, saj ga je puščica res zadela naravnost v srce, potem pa je rekel: »Fej! Kako poreden deček je ta Amor! To bom povedal vsem pridnim otrokom, da se ga bodo pazili in se nikoli igrali z njim, saj jim prizadene bolečino!«
Vsi pridni otroci, deklice in dečki, ki jim je to povedal, so se skrbno pazili hudobnega Amorja, pa jih je vseeno ukanil, saj je tako prebrisan! Ko se študentje vračajo s predavanj, teče ob njih s knjigo pod pazduho in v črni suknji. Sploh ga ne prepoznajo, zato ga primejo pod roko in mislijo, da je tudi on študent, on pa jim tedaj zabode puščico v prsi. Ko dekleta odhajajo od župnika in ko stojijo v cerkvi, tudi preži nanje. Da, ves čas preži na ljudi! Sedi v velikem lestencu v gledališču in žari v svetlem plamenu, tako da ljudje mislijo, da je svetilka, pozneje pa občutijo nekaj čisto drugega. Teka po vrtu Kongens Have in po obzidju Volden! Da, nekoč je tudi tvojega očeta in mater ustrelil naravnost v srce! Kar vprašaj ju, pa boš slišal, kaj ti bosta povedala. Da, ta Amor je hudoben deček, nikoli ne imej nič z njim! Na vse ljudi preži. Pomisli, celo v staro babico je izstrelil puščico, a to je bilo že davno in je že minilo; vendar česa takega nikoli ne pozabi. Fej, hudobni Amor! Zdaj pa ga poznaš! Zdaj veš, kako poreden deček je!
